Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bel (3.457-3.481)


  1.      zúnajumétniški  -a -o prid. (ú-ẹ̑) knjiž. ki ne spada v umetnost, neumetniški: zunajumetniški pojavi / oceniti zunajumetniški pomen poezije v Kranjski čbelici ♪
  2.      zvézda  -e ž (ẹ́) 1. na videz majhno svetlo nebesno telo, vidno na jasnem nočnem nebu: zvezde se bleščijo, svetijo, žarijo; zasijale so prve zvezde; ekspr. nebo je posuto z zvezdami na nebu je veliko zvezd; ekspr. oblak, roj zvezd; soj zvezd; pesn. srebrnina zvezd / prerokovati iz zvezd; orientirati se po zvezdah / zvezda danica planet Venera na jutranjem nebu; zvezda repatica; zvezda severnica najsvetlejša zvezda v ozvezdju Malega medveda blizu severnega nebesnega tečaja / vznes., v krščanskem okolju, ob smrti nasvidenje nad zvezdami // astr. Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo: proučevati zvezde; zvezde Rimske ceste; zvezde v ozvezdju Lire; gibanje, oddaljenost zvezd; svetloba zvezde / dvojna zvezda skupina dveh zvezd; medičejske zvezde štirje najsvetlejši Jupitrovi sateliti; pulzirajoča zvezda ki se periodično širi in krči / planeti in zvezde stalnice 2. lik z več koničastimi podaljški, kraki, enakomerno izhajajočimi iz središča: narisati, pobarvati zvezdo; krak zvezde / peterokraka, šesterokraka zvezda // kar je po obliki podobno takemu liku: obesiti srebrne in zlate zvezde na novoletno jelko / kolesna zvezda skupek žarkasto razvrščenih špic kolesa / ulice se stekajo v zvezdo 3. navadno s prilastkom simbol, znak v obliki peterokrake zvezde: zastava z zvezdo na sredi; partizan z rdečo zvezdo na kapi / red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge // tak simbol, znak na našitku uniforme kot oznaka za določen oficirski, generalski čin: našitek s tremi zvezdami / ekspr.: s svojim junaštvom si je pridobil še eno zvezdo je napredoval za eno stopnjo; čakajo ga oficirske, generalske zvezde postal bo oficir, general 4. vet. belo znamenje različnih oblik na čelu živali: konj ima veliko zvezdo; klinasta, polmesečna, srčasta zvezda 5. navadno s prilastkom zelo slavna igralka ali pevka: postala je filmska zvezda; nastop priljubljene gledališke zvezde; publ. nove zvezde in zvezdice na popevkarskem nebu // publ. zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem področju: postal je nogometna zvezda; on je zvezda košarkarskega moštva; bil je zvezda med raketnimi strokovnjaki / mladi pesnik je zvezda na nebu evropskega pesništva 6. nebesno telo kot poosebitev tega, kar bistveno določa, usodno vpliva na potek človekovega življenja: slediti svoji zvezdi; vsak ima svojo zvezdo / verjeti v zvezde 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zvezda njegove sreče je utonila; utrnila se je zlata zvezda srečnih dni ● žarg., elektr. zvezda zvezdna vezava; vznes. svetijo naj ti prijazne zvezde v življenju naj ti bo lepo, dobro; ekspr. zanjo bi sklatil zvezdo z neba zanjo bi storil vse; ekspr. udaril se je, da je videl vse zvezde zelo se je udaril; ekspr. kovati koga v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. tako je bilo zapisano v zvezdah usojeno; ekspr. rodil se je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; ekspr. segati za zvezdami želeti doseči nemogoče, težko uresničljivo; judovska zvezda šesterokraka zvezda iz dveh enakostraničnih trikotnikov kot simbol judovstva ◊ obrt. zvezda zvezdi podobna prvina zlasti pri kvačkanju; vrtn. božična zvezda zvezdnica; vitezova zvezda lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti, Hippeastrum; zool. morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea ♪
  3.      zvézdast  -a -o prid. (ẹ́) po obliki podoben zvezdi: zasaditi zvezdaste gredice; zvezdaste lise na steni; padale so velike zvezdaste snežinke / zvezdasta oblika peciva ◊ arhit. zvezdasti obok rebrasti obok v obliki zvezde; biol. zvezdasta somernost somernost glede na umišljene črte, izhajajoče iz glavne osi živalskega telesa ali stebla, cveta rastline; vrtn. zvezdasta magnolija grm z velikimi belimi zvezdastimi cveti pred olistanjem, Magnolia stellata ♪
  4.      zvézdica  -e ž (ẹ́) 1. manjšalnica od zvezda: na nebu so žarele zvezdice / narisati zvezdico; zvezdica s petimi kraki / delati zvezdice iz kartona / oficirske zvezdice na epoletah / konj z zvezdico na čelu / na festival je prišlo veliko mladih zvezdic 2. zvezdici podoben znak ob besedi, na katero se nanaša opomba: izpisati si iz besedila z zvezdico označene besede 3. nav. mn. izdelek za zakuho iz rezančnega testa zvezdaste oblike: juha z zvezdicami 4. bot. gola ali dlakava rastlina z nasprotnimi listi in belimi cveti v pakobulih, Stellaria: nabirati zvezdice / gozdna, velecvetna zvezdica ♪
  5.      zvézdnat  -a -o prid. (ẹ̑) 1. poln zvezd: zvezdnato nebo / zvezdnata noč / zvezdnata zastavica 2. knjiž. zvezden: zvezdnat utrinek / dvigniti se v zvezdnate višave ◊ vrtn. zvezdnata magnolija grm z velikimi belimi zvezdastimi cveti pred olistanjem, Magnolia stellata ♪
  6.      zvézek  -zka m (ẹ̑) 1. skupek trdno sešitih, spetih nepotiskanih listov v platnicah iz papirja ali kartona: zvezek ima štirideset listov; iztrgati list iz zvezka; pisati v zvezek; debel, tanek, velik zvezek / črtani ki ima črte, karirasti zvezek ki ima pravokotno se križajoče črte / fizikalni, matematični zvezek; notni zvezek ∙ žarg., šol. učitelj je popravil zvezke izdelke v njih ♦ šol. delovni zvezek knjiga, večji zvezek z nalogami, vprašanji in praznim prostorom za vpisovanje rešitev, odgovorov 2. vsak od posameznih delov knjige, tiskanega dela: roman izhaja v zvezkih; pet zvezkov slovarja; končal je drugi zvezek spominov / pri navajanju vira Zbrano delo, 2. zvezek [zv.] / knjižna zbirka ima petdeset zvezkov knjig 3. star. sveženj: zvezek listin, pisem ♪
  7.      zvón  -a tudi -á m, mn. zvonóvi (ọ̑) 1. spodaj odprt in razširjen votel kovinski predmet, ki ob udarcih, trkih obenj daje močne, zveneče glasove: zvon buči, doni, zvoni, ekspr. kliče, poje; narediti, uliti zvon; obesiti, sneti zvonove; udariti na zvon; zvoniti z vsemi zvonovi; bronast, železen zvon; kembelj, plašč zvona / stolp z zvonovi zvonik / cerkveni zvon; mali, srednji, veliki zvon // glas, ki ga daje ta predmet pri udarjanju po njegovi površini: zvon odmeva, se razlega po dolini / opoldanski, večerni zvon // ta predmet kot sredstvo za naznanjanje česa: zvon naznanja, da nekje gori; zvon je odbil, udaril poldne / ekspr. zvon mu bije z bitjem naznanja njegovo smrt; na pogrebu mu zvoni; biti plat zvoná z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo / dajati opozorila z ladijskim zvonom; mrliški zvon v krščanskem okolju navadno najmanjši zvon, ki naznanja smrt koga; vznes. poje mu večni zvon mrliški zvon; ekspr. zapeli so velikonočni zvonovi začeli so zvoniti slovesno kakor na veliko noč 2. navadno s prilastkom zvonu podobna priprava, del stroja: zamenjati zvon pihalnega stroja / gumijasti zvon za čiščenje zamašenih cevi s pomočjo tlaka; potapljaški zvon za opravljanje del pod vodo; stekleni zvon za shranjevanje živil, zlasti sira ● zvonovi gredo v Rim v krščanskem okolju na veliki četrtek prenehajo zvoniti; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obešati na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; ekspr. bila je najlepše dekle pod našim zvonom v naši župniji; plat zvoná že bije plat zvoná zadnji čas je, da se kaj stori, ukrene; problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvoná da bi bilo treba opozarjati nanj; knjiž. treba je slišati še drugo plat zvoná drugo, nasprotno trditev, mnenje; hlače na zvon ki imajo hlačnice spodaj razširjene ◊ muz. zvonovi glasbilo iz visečih kovinskih palic ali cevi, na katere se udarja s tolkačem ♪
  8.      zvônček  -čka m (ó) 1. manjšalnica od zvon, zvonec: zvonček cinglja, se oglasi, ekspr. poje; zvonček nad vrati je zazvonil / blagajniški zvonček; električni zvonček 2. zgodnja pomladanska rastlina z belimi cveti zvončaste oblike: natrgati šopek zvončkov; zvončki in trobentice ● evfem. prišel je čas, ko je tudi njemu zapel zvonček je umrl ◊ bot. alpski zvonček visokogorska rastlina z modrimi ali rožnatimi zvončastimi cveti, Soldanella; poletni veliki zvonček rastlina s črtalastimi listi in belimi cveti v kobulih, Leucojum aestivum; pomladanski veliki zvonček rastlina s črtalastima listoma in navadno enim kimastim cvetom, Leucojum vernum; muz. zvončki glasbilo iz kovinskih ploščic, na katere se udarja s tolkalcema ♪
  9.      zvônec  -nca m (ó) 1. zvočna signalna priprava, ki z dajanjem navadno močnih, prodornih glasov opozarja na kaj: zvonec brni, cinglja, zvoni; pritisniti na zvonec pri vratih; glas zvonca / zaradi hrupa ni slišal zvonca zvonjenja zvonca / alarmni, signalni zvonec; električni zvonec; hišni, telefonski zvonec; šolski zvonec ki naznanja začetek ali konec učne ure 2. manjši predmet, podoben obrnjenemu kozarcu z obešeno pripravo za udarjanje v sredi: živali so obesili zvonec okoli vratu; pozvoniti z zvoncem; majhen medeninast zvonec / kravji zvonec; zvonec na poteg / hlače na zvonec ki imajo hlačnice spodaj razširjene ● ekspr. nositi zvonec biti prvi, zlasti v slabem ◊ zool. raca s širokimi belimi pasovi na perutih, Bucephala clangula ♪
  10.      zvoníti  -ím nedov. (ȋ í) 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena ● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena ◊ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka ♪
  11.      žábarka  -e ž (ȃ) bot. vodna rastlina s suličastimi listi in belimi ali rožnatimi cveti v kobulih, Baldellia ♪
  12.      žábji  -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na žabe: žabje kvakanje, regljanje / jesti žabje krake / žabja mlaka / žabji samec / ekspr. zvečer se je oglasil žabji zbor / ekspr. rahitičen otrok z žabjim trebuhom velikim, napihnjenim; slabš.: imeti žabja usta zelo široka; človek z žabjimi očmi velikimi, izbuljenimi ● ekspr. tak je kot žabji pildek narobe grd, neprikupen; ekspr. poslati koga po žabjo dlako, volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. ocenjevati razmere z žabje perspektive s stališča, ki ni dvignjeno nadnje; šalj. žabja pijača voda; ekspr. žabja volna na gladini mlake skupki alg; ekspr. presti žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega ◊ agr. žabja usta razpoka na robu zlasti trdega sira zaradi nepravilnega tehnološkega postopka; anat. žabja glava glava brez lobanjskega svoda; bot. žabji las vodna rastlina s tankim stebelcem in narobe jajčastimi ali črtalastimi listi, Callitriche; geom. žabja perspektiva perspektiva od spodaj; šport. žabji slog slog v smuku, pri katerem so kolena upognjena, zgornji del trupa nagnjen naprej in glava sklonjena, smuči pa široko razmaknjene; vet. žabji smrček temen smrček s svetlimi pegami ali svetel smrček s temnimi pegami; zool. žabji mrest žábje prisl.: žabje zelena barva ∙ ekspr. plavati po žabje plavati žabo ♪
  13.      žád  -a m (ȃ) poldrag kamen, navadno zelene barve: kipec, uhani iz žada / beli, zeleni žad ♪
  14.      žafrán  -a m (ȃ) 1. rastlina, ki požene spomladi iz gomolja bele, oranžne ali vijoličaste cvete: na travniku raste polno žafranov; žafran in hijacinte 2. snov iz posušenih cvetnih brazd pravega žafrana: obarvati z žafranom; drag kot žafran zelo ◊ bot. pomladanski žafran rastlina z vijoličastimi cveti, ki rastejo iz gomolja, Crocus neapolitanus; pravi žafran vrtna rastlina z modrikasto rdečimi cveti in rjavkasto rdečimi brazdami, Crocus sativus; pravi divji žafran vrtna rastlina z bodečimi listi in sprva rdeče, pozneje rdečkasto rumenimi cveti v socvetju; barvilni rumenik ♪
  15.      žáganica  -e ž (ȃ) 1. debelejši ali tanjši ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla: peljati žaganice z žage; skladovnica žaganic ♦ etn. tolči žaganice na veliko sredo po končanem obredu v cerkvi tolči s palicami po razpostavljenih deskah pred cerkvijo 2. redko žaganje, žagovina: pomesti žaganico ♪
  16.      žájbljev  -a -o prid. (á) nanašajoč se na žajbelj: žajbljev list / žajbljev čaj; žajbljev med ♪
  17.      žájbljevec  -vca m (á) 1. žajbljev med: jesti žajbljevec 2. knjiž., redko žajbelj: utrgati list žajbljevca ♪
  18.      žálec  -lca [u̯c in lc] m (á) nar. vzhodnoštajersko želo: čebela ima žalec ♪
  19.      žálik žêna  žálik žêne ž (á-é) etn., po ljudskem verovanju mladi ženski podobno bitje s čarovno močjo, ki pomaga ubogljivim radodarnim ljudem in muči vanj zaljubljene moške: v nedostopnem skalovju so živele žalik žene; zaljubiti se v žalik ženo / bele žalik žene ♪
  20.      žámet  -a m (á) 1. tkanina s ščetkasto površino na eni strani: tkati žamet; oguljen žamet; hlače, krilo iz žameta; naslanjač, prevlečen z žametom / rebrasti žamet / ekspr. biti oblečen v žamet v žametno oblačilo 2. ekspr., s prilastkom žameten videz, lesk, otip: žamet lilij; beli žamet rok / žamet oči // blagoglasnost in rahla zamolklost: žamet glasu ● preg. pamet je boljša kot žamet boljše je biti pameten kot pa bogat ◊ tekst. svileni žamet s svileno osnovo in bombažnim votkom; trg. usnjati žamet žametu podobna močna bombažna ali volnena tkanina; deftin ♪
  21.      žarečína  -e ž (í) knjiž. razžarjena snov, magma: ognjenik bruha žarečino; sonce je kakor razbeljena žarečina oblivalo mesto ♪
  22.      žaréti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. oddajati svetlobo in toploto zaradi segretosti do določene temperature: oglje žari; žica v žarnici žari; močno žareti; rdeče, rumeno žareti; brezoseb. v peči žari in prasketa 2. oddajati, dajati močno svetlobo: sonce žari; zvezde žarijo, star. se žarijo na nebu / ulične svetilke so belo žarele / sonce je žarelo vanj in ga slepilo // imeti močen sij, žar: zarja žari na obzorju; zjasnilo se je in nebo je spet žarelo / ekspr. zunaj žari dan je jasen, sončen dan 3. zaradi velike razgretosti oddajati močno toploto: krušna peč v kotu je žarela / ekspr. sonce je pripekalo, da je dolina kar žarela // biti zelo razgret od bolezni, napora: bolnik je ves žarel; brezoseb. plesalci so plesali, da je žarelo iz njih / lica ji žarijo od mrzlega vetra 4. ekspr. kazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: žareti od sreče, veselja; ob pogledu na sina je mati vsa žarela / obraz ji je žarel v navdušenju; v nemirnem pričakovanju so ji oči vročično žarele 5. ekspr. odražati se, kazati se v živih barvah: izza listov so žarele zrele jagode; med pšenico je žarel mak / gozd žari v jesenskih barvah; brezoseb. na pobočju je žarelo od resja // odbijati svetlobo: na rokah so ji žareli prstani / morje je žarelo v luninem svitu / cesta je belo žarela se je belo odražala 6. odražati se, kazati se v veliki meri: iz njenih oči je žarelo upanje; z obraza, na obrazu mu žari pogum, veselje / v očeh ji žari milina milo, prijazno gleda ● ekspr. rana žari in oteka je vroča, boleča; knjiž. njegovo ime je začelo žareti postal je slaven; ekspr. ženska je kar žarela od samega zlata je imela na sebi veliko zlatega nakita; knjiž. njeno oko je žarelo vanj gledala ga je prevzeto, z velikim zanimanjem; ekspr. žarela je v sijaju mladostne lepote bila je mlada in lepa; ekspr. pobočja žarijo v soncu so močno obsijana, osvetljena žarèč -éča -e: bliski so žareč švigali z oblaka na oblak; žareč od sreče pripovedovati kaj; prstan z žarečimi kamni; žareč puščavski pesek; otrok je bil ves žareč; žareča lava, žica; žareče zvezde; žarečih lic so odhajali domov; pihati v žareče oglje; v soncu žareča okna; žareče oči ∙ trajno žareča peč peč na trdno gorivo, ki sorazmerno dolgo izgoreva; prisl.: žareče pogledati koga ♪
  23.      žarovít  -a -o prid. (ȋ) knjiž. 1. žarek, žareč: žarovita zarja na obzorju / žarovita svetloba / žarovito poletje sončno, zelo vroče / žarovita belina prta bleščeča 2. ognjevit: poslušati govor žarovitega poslanca / njegov jezik je pesniško žarovit / njeni žaroviti pogledi so ga omamljali bleščeči, žareči ♪
  24.      žé  in žè in že prisl. (ẹ̑; ȅ) 1. izraža, da dejanje, stanje nastopi prej, kot se pričakuje: zakaj že odhajaš; menda nisi že utrujen; nisem vedel, da je že tako pozno; niso pričakovali, da si že tu / mi smo že končali, oni pa so šele začeli; tam je že pomlad, tu je še zima // izraža, da je čas, v katerem dejanje nastopi, zgodnejši, kot se pričakuje: že jutri bo prost; prijatelja sta že iz otroških let; shodil je že z desetimi meseci; že takrat so računali z izjemami; že zdaj je jasno, da bodo uspeli; to bolezen je imel že kot otrok 2. izraža nastop, obstajanje dejanja, stanja a) pred časom govorjenja ali v njem: pri zdravniku je že bil, zdaj mora še počivati; to knjigo že imam; to sem že slišal; zdaj že spi; zaradi dolgega čakanja je že nestrpen; vsi smo že zbrani; vstopnice so že v prodaji / boš kmalu prišel? Že prihajam / o tem govori v že citiranem delu; odvzeli so jim že priznane pravice b) do navedenega časa ali v njem: ob osmih bo že odpotoval; ko se je vrnil, so že spali; do večera bodo ceste že splužene 3. izraža, da je količina, mera, dosežena do časa govorjenja ali določenega časa, večja od pričakovane: že dve uri čakajo; pojedel je že pet krofov, pa še ni sit; danes je že trikrat telefoniral; imajo že več tisoč članov / pri branju knjige je že na stoti strani 4. navadno na začetku stavka izraža zadostnost navedenega neglede na drugo mogoče: že ime pove vse; že misel na to je zame strašna; že nasmeh bi jo osrečil / že zaradi svojega položaja je imel velik vpliv; kristali so bili že po obliki nenavadni / že kozarček žganja mu škoduje; že majhna raztresenost lahko povzroči nesrečo // izraža omejitev na navedeno, izvzemajoč drugo: hišo bodo pa že dekleta pospravila; sina bo že oče ukrotil; tega se boš pa že v šoli naučil // poudarja pomen besede, na katero se nanaša: že lepše čase smo imeli; s tem si šel že predaleč; že vnaprej se vas veselimo / to mi že lahko verjameš; že kar vidim ga, kako godrnja 5. poudarja odvisnost možnosti dejanja od kake okoliščine: to ste že naredili, ker so vam pomagali; takrat si mu že posodil, zdaj mu pa ne bi več; prvi dan so že dosti hodili, saj so bili spočiti // izraža pripravljenost za kako dejanje: to ti bom pa že dal; nič ne de, bom že počakal; to malenkost ti bom že prinesel // izraža sposobnost za kaj: drugega ne bo mogel delati, za vrt bo že skrbel / šiva že še, težjega dela pa se ne loti več 6. izraža gotovost, prepričanost glede česa brez nestrpnosti glede časa uresničitve: bomo že našli kak izhod; se bo že pokazalo, kdo ima prav; kar naj grozijo. Se bodo že naveličali; naj gre, se bo že še kesal // izraža prepričanost o čem sploh: vi boste že šli, drugi pa najbrž ne; takemu delu že ne boš kos; prinesi vina, že veš, katerega / to pa že lahko narediš zame / nekaj ti bo že še dal // izraža nezahtevnost glede časovne bližine uresničitve: ne silite ga, bo že šel; bomo že pospravili, saj se ne mudi / elipt. kar počasi, bomo že naredili 7. izraža sprijaznjenje s čim: zdaj je že tak položaj, da je vsako obotavljanje nevarno; ne čudite se preveč, je že tako, da se nesporazumu ne da izogniti 8. ekspr., navadno z velelnikom, zapostavljen izraža nejevoljo, nestrpnost v pozivu: daj mi že mir; govori že vendar; nehaj že s svojim sitnarjenjem; povej že, kaj misliš; pojdi že, sicer boš zamudil / no, slišiš, (ali) bo že kaj // v želelnih stavkih poudarja željo po uresničitvi: ko bi bili izpiti že mimo; ko bi vendar že dobili stanovanje // v vzkličnih stavkih poudarja grožnjo: te bom že ujel, boš videl / ti bom že dal kaznoval te bom; tepen boš; pog. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega 9. izraža, da dejanje v nadrednem stavku nastopi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: komaj je odšla, že so se začeli smejati; še preden se je zavedel, je bil že v jarku / kakor hitro je zaslišala svoje ime, je že planila pokonci // izraža, da je dejanje neposredno pred uresničitvijo: že je hotel oditi, ko so ga poklicali po zvočniku; nameraval je že odstopiti, pa si je nenadoma premislil / hotel sem te že vprašati, če bi šel z menoj 10. v protivnem priredju za izražanje pridržka, ki ga utemeljuje drugi stavek: piše že, vendar slabo; razložil nam je že, razumel pa ga ni nihče; sprejel ga je že, a zadržano 11. ekspr., v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: jaz ti že ne bom kupil tega; kdo gre z njim? Jaz že ne / to že ni res; tako neumen pa že ni 12. ekspr., v zvezi s prislovi za izražanje velike časovne ali krajevne oddaljenosti: kje je že to za nami; kje že bom jutri ob tem času / že kdaj bi morala to storiti 13. navadno v zvezi s tako, tako in tako za poudarjanje dejstva, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep: že tako in tako majhno plačo so mu še zmanjšali; oče je sedel resen za mizo, stric pa je bil že tako redkobeseden; iskal je delo v podjetju, v katerem so imeli že tako in tako preveč delavcev 14. z zaimki ali prislovi za izražanje ali poudarjanje poljubnosti: naj bo kakršna že, rad jo ima; kdor že si, pomagaj nam; oglasite se, kjer že ste; najdi hišnika ali kogar že / ta pogoj je izhodišče za kakršna že koli pogajanja; naj bo že kakorkoli, podprli vas bomo / zadovoljen bo s čimer že bodi s čimerkoli / bodo že kako opravili tudi brez njega; ne skrbite, mu bo že kdo pomagal; ga bodo že kje našli 15. ekspr., z vprašalnimi zaimki ali prislovi poudarja ugibanje, ponovno vprašanje: pregnali so jih v gore ali kam že; kje že tiči ta otrok; kdo ga že išče / čigav je že bil tisti avtomobil; kako je že ime tistemu dekletu / menda je iz Celja ali odkod že 16. v vezniški rabi, v pogojnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi če že za izražanje pridržka: naj gredo, če že hočejo; če že ima priliko, naj jo izkoristi; tako je bilo, če že hočete vedeti; če sem že tukaj, bom ostal / pri teh stvareh, če so že neizbežne, se ne prenagli / ker sem že obljubil, se ne bom umaknil / elipt. verjetno ne bo kar tako odšel. In če že, pa naj // z nikalnico za izražanje izvzemanja: jabolka so vsaj lepa, če že ne okusna // ekspr., v stopnjevalnem priredju, v zvezi že — kaj šele za izražanje neomejenosti na prvi člen: že hodi težko, kaj šele teče; že rahel ugovor težko prenese, kaj šele kritiko 17. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: mislijo, da obvladujejo položaj. Že, toda ne bodo ga dolgo; organizirali bodo svetovno prvenstvo. Že že, a kdo bo vse plačal / najbrž so prišli pravočasno. Po mojem že; tega pa ne znaš najbolje. Že mogoče // izraža sprijaznjenje s čim: že dobro, pusti to; no, no, že dobro; že prav, že prav, ste se pač zmotili; razumem, že razumem, nič hudega / že prav, bom vsaj vedel za drugič ● bo že kruha bo že bo dovolj; si zadovoljen s službo? Bo že zame zame je sprejemljiva; kakšna je letos letina? Bo že srednje dobra; kako se vam godi? Že gre srednje dobro; boste to zmogli? Bom že kako bom, vendar težko; kako boste pa živeli v takih razmerah? Bo že kako upamo, da bomo na kak način vzdržali; pog. saj nič ne rečem, odgovoril bi ji pa že lahko izraža očitek, nejevoljo; nizko iz njega že raste regrat je mrtev (in pokopan) ♪
  25.      žebljíček  -čka m (ȋ) manjšalnica od žebelj: zabijati žebljičke v podplat; žebljički za obešanje slik; kovinski, lesen žebljiček; glavica, konica žebljička / risalni žebljiček kratek žebljiček s široko glavo zlasti za pritrjevanje papirja na les; tapetniški žebljiček s širšo glavo za pritrjevanje tapetniškega blaga, jute na okvir ♪

   3.282 3.307 3.332 3.357 3.382 3.407 3.432 3.457 3.482 3.507  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA