Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Bel (2.951-2.975)


  1.      špárgljev  -a -o prid. (á) pog. belušev: špargljevi poganjki ♪
  2.      špargljíšče  -a s (í) pog. njiva, na kateri rastejo beluši: opleti špargljišče ♪
  3.      špèh  špêha m (ȅ é) pog. 1. slanina: prašič ima debel špeh / cvreti špeh / malicati kruh in špeh; pečen, prekajen špeh 2. ekspr. podkožno maščobno tkivo pri človeku: na trebuhu ima veliko špeha / začel je nabirati špeh začel se je rediti 3. ekspr. debela (umazana) knjiga, veliko (umazanih) popisanih listov: prebirati špeh; sto strani tega špeha sem že predelal ∙ pog., ekspr. knjiga se je v nekaj dneh spremenila v špeh je postala zelo umazana, zamaščena ♪
  4.      špêhast  -a -o prid. (é) pog. zelo umazan, zamaščen: špehast klobuk, rob ovratnika ∙ pog., ekspr. brati špehaste knjige debele in umazane ♪
  5.      špehàt  -áta -o prid. (ȁ ā) pog. debel, rejen: zaklali so špehato svinjo; špehat je kot pitan prašič ♪
  6.      špíc  -a m (ȋ) pes s kratko šilasto glavo, pokončnimi uhlji, gosto dlako in k hrbtu zavihanim repom: dresiran špic / beli špic; nemški špic ♪
  7.      špijón  -a m (ọ̑) vohun: biti špijon; najeti špijona / nemški špijon / gospodarski, vojaški špijon ◊ teh. špijoni snopič kovinskih lističev natančno določene debeline za merjenje širine špranj, zlasti pri strojnih napravah ♪
  8.      špináča  -e ž (á) kulturna rastlina z užitnimi listi: na vrtu gojijo kolerabo, cvetačo in špinačo; bil je zelen kot špinača / poletna, zimska špinača ♦ vrtn. novozelandska špinača s plazečimi se stebelci in manjšimi srčastimi listi // jed iz listov te rastline ali nekaterih drugih rastlin: otrok ne mara špinače; špinača iz kopriv ♪
  9.      špíncelj  -clja m (í) nar. koničasto belo ali rumeno poletno jabolko: košara špincljev ♪
  10.      špórt  -a m (ọ̑) 1. po ustaljenih pravilih izvajana telesna dejavnost za krepitev telesne zmogljivosti, tekmovanje, razvedrilo: gojiti šport; poškodovati se pri športu; odlikovati se v športu; plavanje je njegov najljubši šport / kolesarski, konjeniški, letalski šport; razvedrilni, tekmovalni športi; vrhunski šport; zimski šport ∙ publ. tekmovali so ljubitelji belega športa smučarji ♦ šport. borilni športi boks, rokoborba, sabljanje; hitrostni športi pri katerih se uspeh meri po doseženem času; olimpijski športi ki so po olimpijskih pravilih sprejeti v seznam športov za olimpijske igre; mojster športa v nekaterih vzhodnoevropskih državah častni naslov za zaslužne športne tekmovalce, strokovnjake in organizatorje 2. ekspr. zabava, razvedrilo: pili so, jedli in plesali ter pri tem športu vztrajali celo noč; fotografiranje je drag šport / prevajati za šport ♪
  11.      šprínger  neskl. pril. (ȋ) lov., v zvezi špringer španjel manjši lovski pes rjavo-bele ali črno-bele barve z velikimi visečimi uhlji in dolgo, rahlo valovito dlako: gojiti špringer španjele ♪
  12.      štájerski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Štajerce ali Štajersko: štajerski hribi; štajerska dežela / štajerska narečja / štajerska kokoš kokoš jerebičaste, rjave ali bele barve, ki se goji zaradi jajc; štajerska vina / štajersko-koroška meja ◊ vet. štajerska pasma pasma kokoši jerebičaste, rjave ali bele barve, ki se goji zaradi jajc štájersko prisl.: govoriti (po) štajersko ♪
  13.      štampíljka  -e ž (ȋ) 1. priprava z gumijastim negativom določenega znaka, navadno pravokotne oblike: izdelovati štampiljke; vzeti štampiljko iz predala; štampiljka z znakom čebelice; štampiljka in blazinica 2. uradni znak z imenom organa, organizacije, z določenim besedilom kot dokaz pristnosti, verodostojnosti listine, akta: dati, odtisniti štampiljko / uradna štampiljka ● pog. planinska koča ima svojo štampiljko svoj žig ◊ adm. datumska, delovodna štampiljka ♪
  14.      štírimésten  -tna -o prid. (ȋ-ẹ̑) mat. ki sestoji iz štirih mest: štirimestno število / štirimestna tabela ♪
  15.      štíristránski  -a -o prid. (ȋ-á) nanašajoč se na štiri strani: štiristransko nadzorstvo nad volitvami ♦ les. štiristranski skobeljnik skobeljnik za skobljanje s štirih strani hkrati ♪
  16.      štírižílen  -lna -o prid. (ȋ-ȋ) elektr. ki je iz štirih žil: štirižilni kabel, vodnik ♪
  17.      štóf  -a m (ọ̑) nižje pog. debelejša volnena tkanina: obleka iz dobrega štofa ♪
  18.      štófast  -a -o prid. (ọ̑) nižje pog. ki je iz debelejše volnene tkanine: štofaste hlače ♪
  19.      štórček  -čka m (ọ̑) manjšalnica od štor: iz štorčka debelca je pognala mladika / odrezati cvetači, zelju štorček / štorček gobe ♪
  20.      štórklja  -e ž (ọ̑) 1. velika močvirska ptica selivka z belim perjem po telesu, črnimi perutmi in dolgimi golimi nogami: štorklja je gnezdila na strehi; štorklje so klopotale s kljuni; stoji na eni nogi kakor štorklja ∙ evfem. štorklja ti bo prinesla bratca rodil se ti bo bratec ♦ zool. bela, črna štorklja 2. med drugo svetovno vojno nemško enokrilno izvidniško letalo: štorklja preletava sovražnikovo ozemlje / nemška štorklja ♪
  21.      štrúca  -e ž (ú) 1. podolgovato oblikovan kruh: prerezati štruco čez pol; zapečena štruca / bela štruca / štruca kruha ∙ nar. ob rojstvu so materi prinesli štruco pogačo 2. ekspr. povit dojenček: pestovala je svojo štruco ◊ metal. štruca manjši podolgovat kos ulite kovine; obrt. sendvič štruca ožja daljša štruca za sendviče ♪
  22.      štrúkeljček  -čka [kǝl] m (ȗ) manjšalnica od štrukelj: spekla je štrukeljčke // ekspr. debel otrok, zlasti majhen: rdečeličen štrukeljček ♪
  23.      štukatúrnik  -a m (ȗ) obrt. žebelj v obliki kavlja za pritrjevanje štukatur: zabiti štukaturnik ♪
  24.      šumênje  -a s (é) glagolnik od šumeti: preprečiti šumenje; šumenje listja, vej v vetru / slišati šumenje; glasno, tiho, zamolklo šumenje reke / šumenje z obleko, s papirjem / šumenje čebel v panju / šumenje množice v dvorani / šumenje v glavi, ušesih ◊ agr. šumenje vina pojav, pri katerem se iz vina izloča ogljikov dioksid v obliki mehurčkov ♪
  25.      šuméti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevje, suho listje šumi v vetru; morje, slap šumi; voda v loncu že šumi, kmalu bo zavrela; glasno, tiho šumeti; brezoseb. veter je pihal, da je šumelo / celofan papir šumi; svila šumi / ekspr., z notranjim predmetom gozdovi so šumeli svojo pesem / zunaj je šumel veter // povzročati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: neprestano se je presedala in šumela z obleko; ves čas je šumel s papirjem; šumel in ropotal je pred vrati, dokler mu niso odprli // s prislovnim določilom šumeč se premikati: potok šumi po dolini / slap šumi v kotanjo šumeč pada / ekspr. v svilenem krilu je šumela po dvorani šumeč z oblačili šla; pren., ekspr. mimo nas šumi čas 2. v zvezi s čebela s premikanjem telesa, kril povzročati šumenju podobne glasove: čebele šumijo v panju; brezoseb. v čebelnjaku je prijetno šumelo / ekspr. ob poti je šumel čebelnjak 3. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati šumenju podobne glasove: množica v dvorani je šumela; brezoseb. v razredu je šumelo kakor v panju ∙ ekspr., redko vse ženske so šumele o tem govorile, šušljale 4. brezoseb. imeti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: temnilo se mu je pred očmi in v glavi mu je šumelo; šumelo ji je v ušesih // ekspr. imeti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: še dolgo mu je šumelo v glavi od bučne glasbe / v glavi mu je kar šumelo od številnih vprašanj šumé knjiž.: voda je šume padala v strugo šumèč -éča -e: potok je šumeč tekel med skalovjem; prim. šumeč ♪

   2.826 2.851 2.876 2.901 2.926 2.951 2.976 3.001 3.026 3.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA