Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (9.773-9.797)


  1.      ostávka  -e ž (ȃ) publ. odpoved opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe; odstop: preklicati ostavko na direktorsko mesto; sprejeti ostavko / minister je dal, podal ostavko je odstopil ♪
  2.      ostebréti  -ím [tǝb] dov., ostebrì in ostèbri (ẹ́ í) 1. knjiž. postati podoben stebru: po teh predelavah je kip ostebrel 2. ekspr. postati negiben, tog: ob teh besedah je ostebrel ostebrèl in ostebrél -éla -o: ostebrele figure ♪
  3.      osteklenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati podoben steklu: riž zalijemo, ko ostekleni ♦ metal. pesek ostekleni se spremeni v steklasto snov 2. ekspr. postati negiben, tog: ostekleneli so od groze / ko je to videl, mu je obraz osteklenel // v zvezi z oči na široko odpreti veke in ne premakniti zrkla: bolniku oči osteklenijo / ob pogledu na ta prizor so jim osteklenele oči osteklenèl in osteklenél -éla -o: osteklenel pogled; gledal ga je z osteklenelimi očmi ♪
  4.      ósten  -tna m (ọ́) 1. nekdaj palica z železno konico zlasti za poganjanje volov: vola je dregnil z ostnom 2. star. ost, bodica: v njenih besedah je začutil osten ♪
  5.      osténje  -a s (ẹ̑) knjiž. več sten, stene: ostenje je obloženo s keramičnimi ploščami; leseno ostenje hiše / ostenje in dno posode / ostenje črevesja, želodca / plezati v ostenju; strmo ostenje; južno ostenje Skute ◊ um. ploskev, ki v debelini stene omejuje odprtino oken, vrat ♪
  6.      ostentatíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. izzivalen, kljubovalen: njegov ostentativni odhod jih je preplašil; postavljal se je z ostentativnim zanikovanjem družbenih norm ostentatívno prisl.: ostentativno poudarjati; mladina je ostentativno zapustila dvorano ♪
  7.      óster  -tra tudi ôstra -o stil. -ó prid., ostréjši (ọ́, ó) 1. ki dobro reže, seka, grize: oster meč, nož; ostri zobje; ostra kosa; ostro rezilo; oster kot britev // ki bode, zbada: oster trn; ostra brada, dlaka / ostra bodica / ostri kremplji / oster pesek; na ostri skali se je opraskal 2. ki je ozke, koničaste oblike: ostri vrhovi gor; ostre ličnice / pokončna, ostra pisava / ekspr. ima dolg, oster nos // ki ima izrazite mejne črte: ostri obrisi, robovi; ostre sence 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev: oster sluh, vid, voh / ostro oko, uho 4. ki vsebuje, izraža strog, neprizanesljiv odnos: z ostrim glasom vprašati; oster odgovor; ni vzdržal njegovega ostrega pogleda; ostre besede; ostra kazen, kritika, ocena / predstojnik je bil oster človek; ne bodi tako oster 5. nav. ekspr. ki se pojavlja a) v visoki stopnji, v močni obliki: oster glas, krik, pok, žvižg; oster okus, vonj; ostra bolečina; ostra svetloba / oster mraz hud; oster veter, zrak veter, zrak, ki vzbuja občutek hudega mraza; letos bo ostra zima / ostro podnebje podnebje s hudim mrazom in veliko vročino b) v zelo izraziti obliki: oster ovinek / oster boj, spor; prišlo je do ostre medsebojne konkurence / ostre črte, poteze na obrazu; med obema področjema ni ostre meje 6. ekspr. bister, prodoren: oster opazovalec / oster duh, razum, um; ostro mišljenje ● ekspr. biti ostrega jezika odrezav, napadalen; ekspr. ima oster nos bistro, pravilno predvideva; žarg., šport. ostra igra neobzirna, zelo borbena igra; ostra paprika pekoča paprika ◊ bot. ostri mleček rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula; film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave; fot. ostri posnetek posnetek, pri katerem je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; ostra slika; gastr. ostra moka moka iz drobnih delcev; geom. ostri kot kot, manjši od 90°; voj. ostri naboj naboj s kovinsko kroglo óstro in ostró tudi ôstro prisl.: ostro dišati; ostro kaznovati, obsoditi, odgovoriti; ostro pogledati; pot zavije ostro na levo; ostro začrtane meje ♪
  8.      ostináten  -tna -o prid. (ȃ) muz., v zvezi ostinatni bas glasbena misel, ki se brez sprememb ponavlja v basu ♪
  9.      ostináto  -a m (ȃ) muz. glasbena misel, ki se brez sprememb ponavlja v istem partu: ostinato v basu ♪
  10.      ostrašíti  -ím in ostrášiti -im dov., ostrášil (ȋ í; á ȃ) 1. vzbuditi strah: tako so ga ostrašili, da si ni upal nadaljevati dela; saj ne bo tako hudo, kot pravijo, ne dajte se ostrašiti 2. zastar. prestrašiti, ustrašiti: njegov divji pogled jo je ostrašil; ostrašiti otroka; tako sem se ostrašil, da mi še zdaj srce razbija ostrašèn -êna -o in ostrášen -a -o: ostrašen otrok; ostrašen zaradi njenih besed, je odnehal; pred hišo je ostrašena obstala ♪
  11.      ostrašljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki ostraši: zaradi ostrašljivih besed se ni upal lotiti dela ♪
  12.      óstrc  -a m (ọ̑) nar. vzhodno ostrina (rezila): otipala je ostrc na kosi ◊ vet. konica na grebenu plečnice pri govedu in psu ♪
  13.      ostŕgati  -am tudi ostŕžem dov. (ŕ r̄) s strganjem odstraniti: ostrgati lubje, mah z drevesa; ribe očistimo in jim ostrgamo luske // s strganjem narediti, da na čem česa ni več: ostrgati drevo, pod / ostrgati krompir s strganjem odstraniti lupino ♦ agr. ostrgati prašiča s strganjem odstraniti ščetine z njega ostŕgati se ekspr. obriti se: ves kosmat je, že ves teden se ni ostrgal ostŕgan -a -o: ostrgan korenček; ostrgano drevo ♪
  14.      ostríca  -e ž (í) 1. knjiž. oster, koničast vrh gore: v daljavi se bleščijo zasnežene ostrice // oster, koničast del grebena: zagledali so vrh z izrazito ostrico na južni strani 2. knjiž. pikra, zbadljiva beseda ali misel: v njegovem odgovoru je začutil ostrico; satirične ostrice; v spisu je veliko ostric 3. star. ostrina (rezila): preizkusil je ostrico kose / iz žepa je potegnil nož z veliko ostrico rezilom ◊ bot. travi podobna rastlina s črtalastimi listi, stebelci brez kolenc in s cveti v klaskih, Cyperus; žel. priostreni del jezička kretnice, ki določa spremembo smeri vožnje ♪
  15.      ostrína  -e ž (í) 1. lastnost, stanje ostrega: nož izgublja ostrino; ostrina konice / ostrina sluha, vida / ekspr.: ostrina besed; ostrina kazni, kritike, ocene / ekspr. ostrina nasprotja, problema / ostrina zime / ekspr. občudovali so ostrino njegovega razuma / ostrina posnetka / ekspr., v prislovni rabi z (vso) ostrino reči, povedati kaj ostro, odločno 2. oster, nabrušen del priprave, orodja: ostrina britve, kose, srpa ● ekspr. odlomil je ostrino njegovim besedam obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega; ekspr. ta človek žene vse na ostrino vse obravnava s prepirom; ekspr. spor gre na ostrino postaja vedno hujši, se zaostruje ◊ fot. naravnati ostrino naravnati objektiv tako, da je snemana slika razločna, jasna; globinska ostrina podatek, ki pove, pri kakšni razdalji je snemana slika razločna, jasna; min. ostrina stopnja natančnosti pri sejanju in ločevanju mineralnih zrn, izražena v odstotkih ♪
  16.      ostríti  -ím nedov., ostrèn (ȋ í) 1. delati kaj (bolj) ostro: ostriti konico, nož, rezilo; ostriti z brušenjem, klepanjem / pes si ob kosti ostri zobe // dajati čemu koničasto obliko: ostriti hmeljevke, kolje / redko ostriti svinčnik šiliti 2. knjiž. delati kaj bolj razločno: zarja ostri vrhove gor; v mraku se ostrijo grebeni // delati kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: ostriti kriterije, naziranja; merila za ocenjevanje se ostrijo 3. knjiž. delati bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: ostriti čute, sluh, vid / ostriti si uho // delati bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: ostriti duha, razum / ostriti gledalčev okus 4. knjiž. večati, stopnjevati: ostriti napetost, nasprotja / ostriti narodno zavest ● knjiž., ekspr. v tej reviji so ostrili pero zlasti mladi pisatelji so pisali vanjo; konji so začeli prhati in ostriti ušesa postavljati jih v pokončen položaj; knjiž. odnosi med njimi se vedno bolj ostrijo postajajo vedno bolj napeti ostrèč -éča -e: konj z ostrečimi ušesi; ostreča se nasprotja ♪
  17.      ostríž  -a m (ȋ) zool. 1. nav. mn. morske ali sladkovodne ribe s podolgovatim, sploščenim telesom in bodicami na hrbtni plavuti, Percidae: loviti ostriže / rečni ostriž; sončni ostriž sladkovodna riba pisanih barv, živeča v Blejskem jezeru, Lepomis gibbosus 2. najhitrejša ptica ujeda, ki lovi zlasti manjše ptice; škrjančar: gnezdo ostriža ♪
  18.      ostrméti  -ím dov. (ẹ́ í) postati negiben, tog zaradi velikega duševnega vznemirjenja: ostrmel sem in nisem mogel naprej; kar ostrmeli so, ko so ga videli; dekle je ostrmelo od začudenja in groze / ostrmel je nad njeno lepoto njena lepota ga je zelo presenetila, osupnila ◊ gozd. smreka je pri podiranju ostrmela se pri padanju naslonila na sosednje drevo ♪
  19.      ostrógast  -a -o prid. (ọ̄) po obliki podoben ostrogi: ostrogasti izrastki, nohti ♪
  20.      ostrolísten  -tna -o prid. (ȋ) bot., v zvezah: ostrolistni beluš zimzelena grmičasta rastlina z bodečimi nepravimi listi, Asparagus acutifolius; ostrolistni javor javor s peterokrpimi listi, ki imajo listne zobce podaljšane v dolge konice, Acer platanoides; ostrolistni slezenovec rastlina z dlanasto deljenimi listi in rdečimi ali bledo rožnatimi cveti, Malva alcea ♪
  21.      ostróst  tudi óstrost tudi ôstrost -i ž (ọ̑; ọ́; ó) lastnost, značilnost ostrega: ostrost britve, noža / ostrost sluha / ostrost njenih besed ga je presenetila / ostrost spora se je stopnjevala ♪
  22.      ostrostrélec  -lca m (ẹ̑) kdor je posebej izurjen za streljanje z ostrostrelsko puško: ostrostrelec ga je zadel naravnost v glavo / izbrali so ga za ostrostrelca ♪
  23.      ostrostrélski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ostrostrelce: ostrostrelska akcija ♦ voj. ostrostrelska puška posebej prirejena puška repetirka z daljnogledom in dometom do 1.000 m ♪
  24.      ostroúmen  -mna -o prid. (ú ū) sposoben hitro dojemati in zelo prodorno misliti: ostroumen človek; fant je ostroumen in priden / ostroumne misli; ostroumna pripomba ostroúmno prisl.: vprašanje je zelo ostroumno rešil ♪
  25.      ostrozób  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima ostre zobe: ostrozobi psi, zajci / ostrozobi gorski grebeni ∙ knjiž., ekspr. ostrozoba zloba velika, huda ♪

   9.648 9.673 9.698 9.723 9.748 9.773 9.798 9.823 9.848 9.873  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA