Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (9.698-9.722)


  1.      órnica  -e ž (ọ̑) nar. zahodno čeber: stresati grozdje v ornice / namakati perilo v ornici ♪
  2.      orópati  -am dov. (ọ̑) 1. z ropanjem narediti, da kdo česa nima več: neznanec ga je oropal denarja; popotnike so v gozdu oropali // izropati: oropati blagajno, trgovino / ekspr. ves vrt so mu oropali 2. ekspr. povzročiti, da kdo česa nima več: smrt mu je oropala očeta / življenje ga je oropalo materine ljubezni; oropali so ga svobode / bolezen ga je oropala vida / mladino so oropali za iluzije prikrajšali orópan -a -o: oropan grad; oropani in ubiti ljudje; soba je oropana vseh okraskov ♪
  3.      oróžje  -a s (ọ̑) 1. priprava za bojevanje ali obrambo: čistiti orožje; izdelovati, kovati orožje; obrniti orožje proti komu; polniti orožje z naboji; pripraviti orožje na strel; nevarno, ekspr. smrtonosno orožje; skladišče orožja; kmetje so uporabili cepce za orožje; uriti se v ravnanju z orožjem; orožje in strelivo / četa je imela premalo orožja / spopad, upor z orožjem; ekspr. policija je nastopila z orožjem v roki oborožena / artilerijsko, protiletalsko, ročno orožje; atomsko, jedrsko, kemično orožje; publ. klasično orožje ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom; metalno, strelno orožje; napadalno, obrambno orožje; lovsko, športno orožje / dovoljenje za nabavo orožja ∙ ekspr. s to izjavo jim je dal orožje v roke je povzročil, da so lahko nastopili proti njemu; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; odložiti, položiti orožje vdati se; žarg., šport. domače moštvo je štirikrat položilo orožje pred gosti je bilo štirikrat premagano; ekspr. pozivati k orožju na boj, v vojno; star. poklicati pod orožje vpoklicati, mobilizirati; ekspr. prijeti, zgrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. ves narod je bil pod orožjem se je bojeval; ekspr. rožljati z orožjem groziti z vojno; ekspr. klic k orožju želja, zahteva po udeležbi v boju, za pripravljenost na boj; star. tovariš v orožju bojni tovariš, sobojevnik ♦ šport., voj. malokalibrsko orožje; voj. avtomatsko orožje ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih; hidrogensko orožje; hladno orožje ki rani z rezilom ali konico; lahko orožje manjšega kalibra ali manjše teže; težko orožje večjega kalibra ali večje teže; strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti 2. ekspr., navadno s prilastkom učinkovito sredstvo, dober pripomoček: solze so njeno edino orožje; beg v vodo je najučinkovitejše orožje proti vročini / ideološko, politično orožje ♪
  4.      orto...  ali órto... prvi del zloženk (ọ̑) 1. nanašajoč se na pravilnost tega, kar je pomen osnovne besede: ortoepija, ortografija, ortografski 2. kem. nanašajoč se na nadomestitev prvega in drugega vodikovega atoma v benzenovem obroču: ortodiklorbenzen ♪
  5.      ortogonálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. pravokoten: ortogonalne forme stavbe so skladno povezane s prvinami okolja ♪
  6.      ós  -í ž (ọ̑) 1. kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo: os poči, se zlomi; mazati osi / os gre skozi pesto / sprednja, zadnja os voza // teh. tak drog kot del naprave, stroja: nepremična, središčna os; os motorja / os pri uri 2. navadno s prilastkom umišljena črta, okoli katere se telo vrti: dolžinska, navpična, vodoravna os; zemeljska os / zemlja se vrti okoli svoje osi / os vrtenja // umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa: glavna, prečna, vzdolžna os stavbe; os cestišča, mostu; os letala 3. navadno s prilastkom umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov: spomenika stojita na isti osi / vpadna os svetlobe 4. knjiž., navadno s prilastkom kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost: družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja / doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja // jedro, središče: os dramskega dogajanja je narodnostno vprašanje; os pogovora 5. zgod., v zvezi os Rim—Berlin politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred drugo svetovno vojno in med njo: nastanek osi Rim—Berlin ● publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo ◊ arhit. magistralna os glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije; primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; sekundarna os navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; astr. os nebesne krogle okoli katere se nebo navidezno vrti; bot. cvetna os razširjeni vrh cvetnega peclja; glavna os; fiz. glavna os vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni moment telesa; optična os simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os leč in zrcal v optičnem sistemu; prosta os okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim težiščem; geom. abscisna os prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os; koordinatna os; mala, velika os elipse najkrajši, najdaljši premer elipse; ordinatna os druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; simetrijska os premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična; os parabole premer na simetrali parabole; min. kristalografska os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev; teh. gibka os mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev; žel. os kolesna dvojica; pogonska os; vodilna os za vodenje lokomotive po tiru; os tira sredina med tirnicama ♪
  7.      ôsa  -e stil. -é ž (ó) čebeli podobna žuželka s tankim rumenkastim telesom: ose brenčijo, letajo; osa piči; roj os se je usul za njim; skočil je pokonci, kot bi ga osa pičila zelo hitro; ženske so se zagnale vanj kot ose jezno, razdraženo; hud, siten, razdražen kot osa; bila je preščipnjena kakor osa zelo stisnjena v pasu ♦ zool. lesne ose žuželke, katerih ličinke vrtajo rove globoko v les iglavcev in listavcev, Siricidae ♪
  8.      osaméti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. 1. ne biti več v stikih, povezavi z drugimi: kdor ne hodi med ljudi, osami; na stara leta je mati osamela 2. ekspr. postati prazen, pust, neobljuden: prej živahni dom je zdaj osamel; med vojno so kmetije osamele / gozd v jeseni osami osamèl in osamél -éla -o 1. deležnik od osameti: čutil se je osamelega in zapuščenega; osamela ženica; hiša je bila osamela in brez otroškega smeha; ekspr. osamelo srce 2. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste; osamljen: osamelo drevo ♪
  9.      osámiti  -im tudi osamíti -ím dov., osámil (ā ȃ; ȋ í) 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi: osamiti bolnike z nalezljivo boleznijo; osamiti obsojenca v celici // onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: otroka je preveč osamila; nasprotne države so jih hotele osamiti / načrtno osamiti žival / osamiti stranko od mednarodnega delavskega gibanja ločiti, odtrgati; pren. problema ne smemo osamiti 2. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: osamiti bistvene sestavine droge; osamiti virus / osamiti snov iz alg ● knjiž. literarni zgodovinar je pesnika preveč osamil ga prikazal ločeno od družbenega dogajanja ◊ šah. osamiti kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve osámiti se, tudi osamíti se pretrgati stike, povezavo z drugimi: po ženini smrti se je osamil; politična skupina se je s tem osamila / knjiž. včasih se človek rad osami od vseh osámljen -a -o tudi osamljèn -êna -o: vsi ti bolniki so že osamljeni; osamljen je v celici; prim. osamljen ♪
  10.      osámljen  -a -o prid. (ȃ) 1. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi: osamljen človek; na starost je bil osamljen / počutil se je osamljenega / zelo je osamljen in žalosten sam // ki je brez podpore, sodelovanja drugih: to je bil napad osamljenega nasprotnika / njegovo stališče je osamljeno / pri tem prizadevanju ni bil osamljen sam 2. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: pregnati koga na osamljen otok; osamljene zvezde; drevo je stalo osamljeno / osamljen sprehajalec / ne gre za osamljen dogodek osámljeno prisl.: živel je zelo osamljeno; prim. osamiti ♪
  11.      osámljenec  -nca m (ȃ) nav. ekspr. osamljen človek: osamljenca so našli mrtvega; zagrenjen osamljenec / biti osamljenec in odtujenec / ta poduhovljeni osamljenec ni čutil potrebe, da bi se približal drugim ♪
  12.      osámljenost  tudi osamljênost -i ž (ȃ; é) stanje osamljenega: družbena osamljenost / živeti v gospodarski in politični osamljenosti ♪
  13.      ôsast  -a -o prid. (ó) 1. podoben osi: osasto telo žuželke 2. ekspr. zbadljiv, zadirčen: kaj si tako osasta ♪
  14.      osàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ekspr. zbadljiv, zadirčen: osata ženska; kako si osata / osate besede / ves osat je odrinil pismo slabe volje, nerazpoložen osáto prisl.: osato pogledati; šel bom, kadar bom sam hotel, je rekel osato ♪
  15.      oséba  -e ž (ẹ̑) 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari 2. s prilastkom človeški posameznik a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe ● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka ◊ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba ♪
  16.      osébje  -a s (ẹ̑) navadno s prilastkom delavci, zaposleni v določeni delovni enoti, organizaciji: osebje bolnice, internata; pomanjkanje osebja / referent za osebje // delavci, ki delajo na določenem področju, v določeni stroki: gostinsko, medicinsko, strežno, učno osebje / nadzorno, pomožno, vodilno osebje ∙ knjiž., redko osebje v vseh njegovih delih je mestno osebe, ljudje ♪
  17.      osébkov  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na osebek: razvoj osebkovih zmožnosti / osebkov odvisnik odvisni stavek, ki izraža osebek nadrednega stavka ♪
  18.      osébnost  -i ž (ẹ̑) 1. vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik: ohraniti svojo osebnost; avtorjeva osebnost v delu še ni dovolj izrazita; sodišče je upoštevalo storilčevo osebnost; oblikovanje, razvoj, vzgoja osebnosti mladega človeka; opredelitev osebnosti; publ. dati čemu pečat svoje osebnosti; ekspr. to je človek brez osebnosti neizrazit; pren., knjiž. to mesto ima svojo osebnost // s prilastkom človek s temi lastnostmi, značilnostmi: biti formirana osebnost; obtoženec je neuravnovešena osebnost; imeti koga za nezrelo osebnost; on je izrazita umetniška osebnost 2. navadno s prilastkom moralno, kulturno, družbeno pomemben človek: on je osebnost, njegovi nasprotniki pa ne; razviti se v osebnost; velike, vplivne, zgodovinske osebnosti; gosta je sprejel predsednik in druge visoke osebnosti; ekspr. komandant je postal legendarna osebnost; osebnosti iz znanstvenega sveta; razvoj osebe do osebnosti / knjiž., ekspr. kult osebnosti 3. nav. ekspr. človek, oseba: manj samozavestna osebnost se ne uveljavi; položaj osebnosti v družbi ● star. pogosto je poudarjal, da se je treba ogibati osebnostim osebnim sporom, osebni zameri; knjiž., redko nastopajoče osebnosti v drami osebe, liki; ekspr. skoraj dva metra visoka profesorjeva osebnost postava ◊ ped. mladina z motnjami osebnosti; psih. ekstravertirana, introvertirana osebnost; integracija osebnosti povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto; psiht. disociacija osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost ♪
  19.      ôsel  ôsla [ǝu̯] m (ó) 1. domača žival z dolgimi uhlji, ki se goji zlasti zaradi prenašanja tovorov in ježe: osel riga; naložiti oslu vreče; jahati na oslu; natovorjen sem kot osel; trmast, uporen kot osel zelo // samec te živali: osel in oslica 2. slabš. omejen, neumen človek: pusti ga, to je osel; kakšen osel sem bil, da sem jim verjel; kje bodo pa še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal / kot psovka: molči, osel; ti osel neumni, stari ● ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. vsa vas mu je kazala osle zaradi tega se je norčevala iz njega; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered; preg. osel gre samo enkrat na led celo ne preveč pameten človek je po slabi skušnji previden ♪
  20.      ósemdeset  -ih [sǝm] štev. (ọ́) izraža število ali številko osemdeset [80]: hitrost vožnje je osemdeset kilometrov na uro / pred osemdesetimi leti / osemdeset stopinj Celzija ∙ žarg., teh. 80-oktanski bencin bencin, ki ima oktansko število osemdeset ♪
  21.      osemlétkar  -ja [sǝm] m (ẹ̑) pog. učenec osemletne osnovne šole: ta časopis berejo predvsem osemletkarji / ekspr. to ve vsak osemletkar / nekateri letošnji osemletkarji bodo nadaljevali šolanje absolventi te šole ♪
  22.      osénčenost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost osenčenega: osvetljenost in osenčenost ploskve / zaradi osenčenosti so bile gube na obrazu še globlje ♪
  23.      osénčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z uporabo različnih, navadno temnejših tonov iste barvne osnove doseči plastičen videz predmeta: osenčiti neosvetljene ploskve; z zamahom čopiča je osenčil drevo 2. v zvezi z oči, veke nanesti ličilo na veke: osenčiti oči z modro barvo; veke si je zelo osenčila 3. redko zasenčiti: z roko si je osenčila obraz ● knjiž. goste dlačice so mu osenčile roke potemnile osénčen -a -o: osenčeni deli ploskve; njegove risbe so bile dobro osenčene; zeleno osenčene oči ♪
  24.      osigúrati  -am dov. (ȗ) zastar. 1. zagotoviti, preskrbeti: s svojo podporo je osigural ustanovi nemoteno delovanje; to mu je osiguralo zmago 2. zavarovati, zaščititi: osigurati nevarna mesta v skalovju; s to izjavo se je osigural proti očitkom ♪
  25.      osína  -e ž (í) agr. kratek, oster podaljšek pleve pri klasu: osina pri ječmenu / po mlatvi ga je hrbet srbel od prahu in osin ♪

   9.573 9.598 9.623 9.648 9.673 9.698 9.723 9.748 9.773 9.798  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA