Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (9.676-9.700)


  1.      orgánski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na organ 1: organske bolezni, poškodbe; organske motnje; delovanje organskih sistemov / organski občutki 2. ki je del žive narave, ki izhaja iz žive narave: organski odpadki; organsko gnojilo / organski procesi v rastlinah / organska narava 3. kem. nanašajoč se na spojine razen karbonatov, cianidov, ki vsebujejo ogljik: organske baze, kisline; organska snov, spojina / organsko barvilo / organska kemija kemija, ki proučuje organske spojine 4. knjiž. skladen, utemeljen: organska povezanost med besedilom in melodijo; organska rast literature iz življenja; razbiti organsko zvezo med vodstvom in člani društva / vrt tvori s hišo organsko celoto / do prijateljev je čutil neko organsko sorodnost ◊ ekon. organska sestava kapitala razmerje med proizvajalnimi sredstvi in delovno silo, izraženo količinsko ali vrednostno orgánsko prisl.: organsko misliti, rasti; spomenik, organsko povezan z okoljem; organsko prizadet človek; organsko vezano železo ♪
  2.      órgelski  -a -o [gǝl] prid. (ọ̑) nanašajoč se na orgle: orgelska glasba / napisal je več orgelskih skladb / orgelski koncert / orgelski mojster ♦ muz. orgelski register skupina piščali, ki daje ton enake barve; orgelska omara orgelsko ohišje; orgelske piščali; orgelsko ohišje // ekspr. po zvoku podoben orglam: orgelsko šumenje gozda / imel je orgelski glas zelo močen, zveneč ♪
  3.      órgija  -e ž (ọ́) 1. pri starih Grkih in Rimljanih versko slavje v čast bogov, zlasti Demetre, Zevsa, Dioniza: udeležiti se orgije 2. nav. mn., ekspr. razbrzdano veseljačenje: prirejati orgije; zabava se je razvila v orgije; opolzke, razkošne orgije; pren. opazoval je orgijo barv in svetlobe na sliki // navadno s prilastkom veliko nasilje, hudodelstvo: krvave orgije okupatorjev ♪
  4.      órglavec  -vca m (ọ̑) 1. kdor igra (na) orgle zlasti na koncertu: ni bil le dober orglavec, ampak tudi pianist; kritiki so koncert znanega orglavca dobro ocenili 2. zastar. organist: dobil je službo orglavca ♪
  5.      órglice  -lic ž mn. (ọ̑) 1. manjše glasbilo z odprtinami in jezički, ki ob vpihavanju in izpihavanju proizvajajo tone: vedno je nosil s seboj tudi orglice / otroške orglice 2. etn. ljudsko glasbilo iz različno dolgih, votlih stebelc trstike; trstenke: sam si je naredil orglice ∙ ekspr. pet otrok je, kot orglice so z majhno razliko v velikosti ♪
  6.      orientácija  -e ž (á) 1. ugotavljanje svoje lege, svojega položaja glede na določene točke, znamenja: orientacija s kompasom; luč jim je služila za orientacijo / ima čut, občutek za orientacijo / ekspr. oče mu je bil za orientacijo v vseh stvareh // sposobnost za tako ugotavljanje: letalo je izgubilo orientacijo; začuden je bil nad orientacijo ptic selivk / ima dobro orientacijo dobro se orientira 2. publ., navadno s prilastkom usmerjenost, naravnanost: iz tujine je prinesel novo orientacijo v pogledu na svet in življenje; skušal je spremeniti njeno politično orientacijo / pesnikova oblikovna in stilna orientacija; jasna, pravilna orientacija političnih strank 3. knjiž., redko obvestilo, pojasnilo: orientacijo o naročnikih so dobili v starem koledarju ◊ arhit. orientacija sobe, stanovanja lega svetlobnih odprtin sobe, stanovanja glede na strani neba; geom. orientacija razlikovanje med smerema gibanja točke po premici, krivulji, meji lika; šol. profesionalna orientacija svetovanje, pomoč pri izbiri najustreznejšega poklica ♪
  7.      oriènteksprés  in Oriènteksprés in oriènt eksprés in Oriènt eksprés -a m (ȅ-ẹ̑) nekdaj ekspresni vlak, ki vozi iz Pariza v Carigrad: orientekspres ima eno uro zamude; iz Ljubljane se je z orientekspresom odpeljal v Beograd ♪
  8.      orientírati  -am dov. in nedov. (ȋ) narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnati: daljnogled je orientiral na vrhove gor; zemljevid je orientiral na sever // nav. ekspr. povzročiti zanimanje za določeno dejavnost, usmeriti: otroka so orientirali v študij ekonomije; orientirati ženske k političnemu in družbenemu delu ◊ arhit. orientirati sobo, stanovanje določiti lego svetlobnih odprtin sobe, stanovanja glede na strani neba orientírati se 1. določiti svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja: ni se izgubil, ker se je znal orientirati po velikem vozu in po soncu; ptice selivke se orientirajo po zvezdah / orientiral se je s kompasom in zemljevidom / tudi v temi se je dobro orientiral // določiti svoj položaj, svoje stališče glede na kaj: dolgo se ni orientiral v gospodarstvu, zunanji politiki / znal se je orientirati v vsakem položaju 2. publ. zgledovati se, ravnati se po kom, čem: njihova politika se orientira po uradni politiki države; založba se je orientirala po bralcih s srednjo izobrazbo 3. publ., z oslabljenim pomenom izraža področje svoje dejavnosti: podjetje se je orientiralo v glavnem na izvoz, iskanje notranjih rezerv; ponekod se je izobraževanje preveč orientiralo v ozko specializacijo orientíran -a -o: sociološko orientiran psiholog; mladina je orientirana proti vojnim pripravam; podjetje, orientirano na predelavo surovin ♦ geom. orientirana daljica daljica, pri kateri je izbrana ena od dveh možnih smeri gibanja po njej, usmerjena daljica ♪
  9.      originálen  -lna -o prid., originálnejši (ȃ) 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge, izviren: originalna domislica, misel; originalna rešitev problema / izdelek je originalen / originalen mislec, pesnik / hotel je biti originalen / originalna listina izvirnik // ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: originalen človek / v marsičem je zelo originalen / originalen značaj 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: najraje bere originalne romane / prevod je narejen po originalni izdaji // ki je tak, kakor ga je ustvaril umetnik: ima veliko originalnih slik starih mojstrov / zgradba romana je ostala originalna / na odločbi je originalen direktorjev podpis lastnoročen 3. prvoten, prvi: samo motor je še originalen, vse drugo je moral zamenjati / plesi v originalni obliki / na steni se vidi še originalna barva // pravi, pristen: originalno blago za kavbojske hlače / originalno vino naravno ◊ jur. originalni dokaz izvirni dokaz originálno prisl.: originalno opisovati; originalno zidana stavba; originalno opremljeno stanovanje; sam.: na sebi ima nekaj originalnega ♪
  10.      orís  -a m (ȋ) knjiž. 1. opis, prikaz: pesmim je dodan kratek oris pesnikovega življenja in dela / oris poti ♦ šol. pismeni izdelek, v katerem so navedene glavne značilnosti česa in oseben odnos do tega 2. obris: v daljavi se vidijo orisi hribov ♪
  11.      orísati  oríšem dov. (ȋ) 1. opisati, prikazati: v poročilu je orisal potek dela; z nekaj besedami je orisala njegov značaj 2. redko narediti črto, črte okrog česa; očrtati: sledovom v pesku je orisal kroge orísan -a -o: ostro orisan profil; glavna junakinja je orisana kot bistro dekle ♪
  12.      orísen  -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oris: orisni predmet zgodbe je njegova rojstna vas / orisna karakterizacija ♪
  13.      óriti  -im tudi ôriti -im nedov. (ọ̑; ō ȏ) nav. 3. os., knjiž. razlegati se, odmevati: pesem ori do neba; bojni kriki orijo po bojišču; klici, vzkliki se orijo po dvorani // zastar. glasiti se, oglašati se: vprašanja orijo vsevprek; svobodno se ori tod slovenska beseda ♪
  14.      orják  -a m (á) ekspr. 1. nenavadno velik in močen človek: bil je orjak med vrstniki; otroci radi poslušajo zgodbe o orjakih // s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: bil je duhovni, miselni orjak 2. s prilastkom kar je veliko sploh: zasneženi vrhovi gorenjskih orjakov / vzlet zračnega orjaka ◊ zool. belgijski orjak velik in močen kunec sive barve z dolgimi uhlji ♪
  15.      orjáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na orjake: ima orjaško postavo / voz sta vlekla dva orjaška konja // ekspr. zelo velik: orjaški človek; orjaški motorji, stroji / udaril ga je s svojo orjaško pestjo / prostor orjaških razsežnosti / orjaške gore, stene zelo visoke ● ekspr. industrija je napredovala z orjaškimi koraki se je zelo hitro razvijala; ekspr. čakajo ga orjaške naloge težke, zelo zahtevne ◊ bot. orjaški dežnik užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota procera; pal. orjaški jelen zelo velik izumrli jelen iz mlajše ledene dobe; orjaški lenivec v pleistocenu izumrli južnoameriški sesalec slonove velikosti; zool. orjaška morska krava sredi prejšnjega stoletja izumrla morska krava, Hydrodamalis gigas ♪
  16.      orkán  -a m (ȃ) 1. izredno močen vrtinčast tropski vihar, zlasti v Severni Ameriki: prebivalce so obvestili, da se približuje orkan; orkan je zajel ladjo; vojna pustoši kot orkan 2. ekspr., s prilastkom kar se pojavi v visoki stopnji: zajel jo je ljubezenski orkan; orkan revolucije je naraščal ♪
  17.      orkéster  -tra m (ẹ́) 1. večja skupina a) instrumentalistov, ki izvaja glasbeno delo: orkester je zaigral uverturo / v orkestru igra (na) violino / plesni orkester ki izvaja plesno glasbo; komorni ali mali orkester manjši od simfoničnega; simfonični ali veliki orkester sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal ♦ muz. jazz orkester ki izvaja jazz b) glasbenih instrumentov takih instrumentalistov: napisati skladbo za orkester / koncert za violino in orkester / godalni, pihalni orkester; pren., ekspr. v gozdu se je oglasil orkester ptičev // ekspr., z rodilnikom velika, navadno pestra količina, množina: orkester čudovitih barv 2. muz. prostor med odrom in poslušalci za glasbenike in dirigenta: glasbeniki so počasi prihajali v orkester ♪
  18.      orkéstrion  in orkestrión -a m (ẹ̄; ọ̑) muz. glasbeni instrument, ki posnema orkester: iz gostilne se je slišalo igranje orkestriona ♪
  19.      orkestrírati  -am dov. in nedov. (ȋ) muz. napisati, prirediti glasbeno delo za orkester: to pesem je orkestriral znan skladatelj; pren., knjiž. pesnik je orkestriral glasove v rimi ♪
  20.      orkéstrski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na orkester: orkestrska glasba; orkestrska priredba simfonije / orkestrski ansambel / orkestrski prostor; orkestrska ograja ♪
  21.      ornamènt  -ênta m (ȅ é) likovni element, namenjen olepšavi, okrasek: vrezovati ornamente v glinasto posodo; barvni, zlati ornamenti / ornament na preprogi; ornamenti z rastlinskimi motivi / prtiček z ljudskimi ornamenti / figuralni ornament nad vrati; štukaturni ornamenti ◊ muz. melodija z zahtevnimi ornamenti glasbenimi okraski; um. linearni ornament s poudarkom na črti in ravni ploskvi ♪
  22.      ornamentálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na ornament ali ornamentiko: ornamentalno risanje / ornamentalni elementi na pečah / ornamentalni slog / ornamentalni parket parket iz različnih vrst lesa v obliki ornamenta 2. knjiž. okrasen: ornamentalni vrtovi / ornamentalne pentlje na podbojih / ornamentalni motivi ornamentálno prisl.: obleka na kipu ima ornamentalno položene gube ♪
  23.      órnica  -e ž (ọ̑) nar. zahodno čeber: stresati grozdje v ornice / namakati perilo v ornici ♪
  24.      orópati  -am dov. (ọ̑) 1. z ropanjem narediti, da kdo česa nima več: neznanec ga je oropal denarja; popotnike so v gozdu oropali // izropati: oropati blagajno, trgovino / ekspr. ves vrt so mu oropali 2. ekspr. povzročiti, da kdo česa nima več: smrt mu je oropala očeta / življenje ga je oropalo materine ljubezni; oropali so ga svobode / bolezen ga je oropala vida / mladino so oropali za iluzije prikrajšali orópan -a -o: oropan grad; oropani in ubiti ljudje; soba je oropana vseh okraskov ♪
  25.      oróžje  -a s (ọ̑) 1. priprava za bojevanje ali obrambo: čistiti orožje; izdelovati, kovati orožje; obrniti orožje proti komu; polniti orožje z naboji; pripraviti orožje na strel; nevarno, ekspr. smrtonosno orožje; skladišče orožja; kmetje so uporabili cepce za orožje; uriti se v ravnanju z orožjem; orožje in strelivo / četa je imela premalo orožja / spopad, upor z orožjem; ekspr. policija je nastopila z orožjem v roki oborožena / artilerijsko, protiletalsko, ročno orožje; atomsko, jedrsko, kemično orožje; publ. klasično orožje ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom; metalno, strelno orožje; napadalno, obrambno orožje; lovsko, športno orožje / dovoljenje za nabavo orožja ∙ ekspr. s to izjavo jim je dal orožje v roke je povzročil, da so lahko nastopili proti njemu; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; odložiti, položiti orožje vdati se; žarg., šport. domače moštvo je štirikrat položilo orožje pred gosti je bilo štirikrat premagano; ekspr. pozivati k orožju na boj, v vojno; star. poklicati pod orožje vpoklicati, mobilizirati; ekspr. prijeti, zgrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. ves narod je bil pod orožjem se je bojeval; ekspr. rožljati z orožjem groziti z vojno; ekspr. klic k orožju želja, zahteva po udeležbi v boju, za pripravljenost na boj; star. tovariš v orožju bojni tovariš, sobojevnik ♦ šport., voj. malokalibrsko orožje; voj. avtomatsko orožje ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih; hidrogensko orožje; hladno orožje ki rani z rezilom ali konico; lahko orožje manjšega kalibra ali manjše teže; težko orožje večjega kalibra ali večje teže; strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti 2. ekspr., navadno s prilastkom učinkovito sredstvo, dober pripomoček: solze so njeno edino orožje; beg v vodo je najučinkovitejše orožje proti vročini / ideološko, politično orožje ♪

   9.551 9.576 9.601 9.626 9.651 9.676 9.701 9.726 9.751 9.776  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA