Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (9.323-9.347)


  1.      odžágati  -am dov. (ȃ) 1. z žaganjem odstraniti: odžagati veje / ekspr. pri vojakih je izdiral zobe in tu in tam odžagal kako nogo kirurško odstranil 2. ekspr. odstaviti, odpustiti: direktorja so odžagali / odžagali so več delavcev odžágan -a -o: odžagana veja ♪
  2.      ofenzíva  -e ž (ȋ) 1. delovanje oboroženih sil velikega obsega z namenom zavzeti strateško pomembno ozemlje ali uničiti veliko nasprotnikovih sil, napad: ofenziva se je začela; borci so kljubovali vsem ofenzivam; v ofenzivi so sodelovale tudi letalske enote / preiti v ofenzivo ♦ voj. četrta sovražna ofenziva od 20. I. do 5. V. 1943 v Bosni in Hercegovini; zgod. roška ofenziva ofenziva italijanskih oboroženih sil na Dolenjskem od 16. VII. do 4. XI. 1942, v kateri je sodelovala tudi bela garda 2. publ. silovito, načrtno prizadevanje za dosego določenega namena: ofenziva za večjo mehanizacijo kmetijstva ni popolnoma uspela; diplomatska, politična ofenziva ♪
  3.      ofenzíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na ofenzivo, napadalen: ofenzivno partizansko bojevanje / ofenzivno in defenzivno orožje / ofenzivna vojna 2. bojevit, borben: domači igralci so bili bolj ofenzivni kot gostje / ofenzivna igra moštva // ki izraža, kaže oster, grob, žaljiv odnos do koga; napadalen: politik je imel ofenziven govor ◊ avt. ofenzivna vožnja vožnja, pri kateri voznik ne upošteva dovolj cestnoprometnih predpisov, razmer na cesti; voj. ofenzivna bomba ročna bomba z lažjim kovinskim oklepom ofenzívno prisl.: moštvo je igralo ofenzivno ♪
  4.      ófer  ófra m (ọ́) nižje pog. dajanje denarja za cerkvene potrebe, včasih v zvezi s sprevodom vernikov okoli oltarja; cerkveno darovanje: v nedeljo bo ofer / iti k ofru ∙ star. dati komu ofer dar ♪
  5.      ofêrta  -e ž (ȇ) jur. predlog za sklenitev pogodbe z označbo njene bistvene vsebine; ponudba: dati, sprejeti oferto ♪
  6.      ofertórij  -a m (ọ́) rel. besedilo, ki se moli ali poje pri maši med darovanjem: ofertorij in graduale // muz. skladba na tako besedilo: skladatelj je napisal več ofertorijev ♪
  7.      oficiálnost  -i ž (ȃ) uradnost: oficialnost obiska / publ. njegova literatura je nosila pečat oficialnosti / ni želel nobenih oficialnosti ♪
  8.      ófrten  -tna -o prid. (ọ̑) nar. prevzeten, ošaben: ona je ofrtna // nar. dolenjsko lepo oblečen: kako si danes ofrtna ófrtno prisl.: ofrtno se oblači ♪
  9.      ogál  -a [au̯] m (ȃ) star. ogel: hrbet in ogali knjige so usnjeni; ogal rute / sedla je na ogal pri peči / izginiti za ogalom ♪
  10.      ógel 1 ógla [ǝu̯] m (ọ̑) 1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev: ta predmet ima štiri ogle; zadeti se ob mizni ogel; ogel rute se je začel cefrati; miza je na štiri ogle štirioglata / ležal je na peči in segel na ogel po cigarete / zasmejal se je z ogli ustnic kotički ♦ geom. stikališče vsaj treh robov telesa // prostor ob tem delu: sedeti na oglu mize 2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni: avtomobil je poškodoval hišni ogel; prišel je izza ogla; veter piha okrog oglov; ekspr. izginil je za oglom // prostor ob tem delu: čakati koga na oglu; stati na oglu ● ekspr. o tem govorijo že na vsakem oglu povsod; preg. žena podpira tri ogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena ♪
  11.      ôgenj  ôgnja m (ó) 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj // pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja // visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj ● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka ◊ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov ♪
  12.      ogíbati se  -am se in -ljem se nedov. (ȋ) 1. z odmikanjem dosegati, da se ne zadene ob kaj: v ozkem prehodu so se težko ogibali drug drugega; kolesar se ogiba pešcem / vozila se ogibajo jam na cesti vozniki vozil si prizadevajo, da kolesa vozil ne zapeljejo vanje // delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: otroci se ga plašno ogibajo; ogibala sta se drug drugega; ekspr. vse se me ogiba; ogibajo se ga kot kuge 2. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ogibati se udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: ogibati se dolžnosti, obveznostim // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: ogibati se odgovorom, plačevanju dolgov 3. delati, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: ogibati se nevarnosti, vojne 4. ekspr. ne uporabljati: ogibati se citatov, neprimernih izrazov ● ekspr. ogibati se alkohola ne piti alkoholnih pijač; ves dan se je ogibal kuhinje ni šel v kuhinjo; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ogiba se odgovoriti na to vprašanje ne mara, noče odgovoriti ogíbati nar. vzhodno odstranjevati, umikati: ogibati gnoj izpod krav; hitro je ogibala vse, kar je bilo napoti ♪
  13.      oglár  -ja m (á) etn. fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe: zvečer so se pred hišo zbrali oglarji ♪
  14.      ogláriti 2 -im nedov. (á ȃ) 1. nar. fantovati, vasovati: vse noči oglari; fant že dolgo oglari pod njenim oknom 2. etn. nepovabljen se udeleževati svatbe: fantje so prišli oglarit ♪
  15.      oglàs  -ása m (ȁ á) 1. objava, obvestilo z reklamnim, propagandnim namenom, navadno v tisku: dati oglas v časopis; brez oglasov revija najbrž ne bi mogla izhajati / knjižni oglasi / reklamni oglasi // navadno v zvezi mali oglas krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami: rad bere male oglase; dala je mali oglas, da proda voziček; dobiti, oglasiti se na oglas / v malih oglasih je brala, da iščejo knjigovodkinjo v rubriki s takimi obvestili ∙ ženitni oglasi ženitne ponudbe 2. redko obvestilo, objava: dali so oglas v radio / oglasna deska je polna oglasov ♪
  16.      oglasíti se  -ím se, in oglasíti se in oglásiti se -im se dov., oglásil se (ȋ í; ȋ á) 1. dati, začeti dajati zvok, glas: fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi; ponoči se včasih oglasi sova; psi so se oglasili po vsej vasi začeli lajati / ptič se je oglasil z ostrim glasom // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder pride, začne prihajati zvok, glas: iz daljave se je oglasil strel; iz kota se je oglasilo ihtenje; v dolini se oglasi zvon / zvečer se je oglasila pesem 2. spregovoriti, reči: povej po pravici, se je oglasil oče; oglasiti se v debati; brezoseb. iz sobe se je oglasilo: naprej / oglasil se je z odločno besedo / vsi so se oglasili proti njemu nastopili 3. odgovoriti (na poziv, klicanje): odložila je slušalko, ker se ni oglasil; dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil; na trkanje se nihče ne oglasi 4. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: dolgo se ni oglasil z dopusta; oglasiti se z razglednico / takoj ko prideš tja, se oglasi piši 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: oglasila se je stara bolečina v križu; že na vlaku se je oglasila lakota; oglasila se mu je želja po plezanju / nazadnje se mu je le oglasila vest 6. priti kam, navadno z določenim namenom: oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje; več snubcev se je že oglasilo pri njej; oglasite se jutri, danes ne utegnem ● nar. prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik; knjiž., ekspr. ognjenik se je oglasil začel bruhati; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; ekspr. končno se mu je oglasila pamet je začel pametno misliti, ravnati; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; na sestanku se je tudi on oglasil k besedi sodeloval v debati, pogovoru; ekspr. tedaj se je v njem oglasil mož postal je odločen, pogumen; ekspr. oglasiti se s pesmijo zapeti; ekspr. oglasil se je z novo pesniško zbirko jo objavil ♪
  17.      oglášati se  -am se nedov. (á) 1. dajati zvoke, glasove: bolnik nepremično leži in se nič ne oglaša; muren se oglaša v travi; kukavica se glasno oglaša / ptiči se oglašajo s kratkim, visokim glasom // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder prihajajo zvoki, glasovi: iz daljave se oglašajo streli; z morja se oglaša ladijska sirena; vesela pesem se oglaša po vinogradih; v dolini se oglaša zvon 2. ekspr. (večkrat) (spre)govoriti: v pogovoru se oglašati; vedno se oglaša s kakimi šalami / oglaša se z odločnimi besedami 3. odgovarjati (na poziv, klicanje): sova se je oglašala njegovim žvižgom; zaman ga kličeš, po telefonu se ne oglaša 4. večkrat dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: oglaša se samo z dopisnicami / oglašam se vam iz Bohinja 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: znana bolečina se že oglaša; dvom se oglaša v njem; želja po prostosti se zmeraj močneje oglaša / začela se mu je oglašati vest 6. večkrat hoditi kam, navadno z določenim namenom: rad se je oglašal pri njih in tam prespal; takrat so se začeli oglašati snubci ● ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. kar naprej se mu oglaša želodec je lačen; oglašati se k besedi sodelovati v debati, pogovoru; ekspr. oglaša se v raznih revijah in časopisih piše, objavlja oglašajóč se -a -e: oglašajoča se želja po domu ga je gnala na pot ♪
  18.      oglávnica  -e ž (ȃ) knjiž. koničasto pokrivalo, navadno prišito ali pripeto k oblačilu; kapuca: potegniti oglavnico čez čepico; plašč z oglavnico // kar se nosi na glavi, navadno kot del oblačila: bele oglavnice redovnic; glava v črni potapljaški oglavnici kapi ♦ lov. oglavnica za sokole nekdaj pokrivalo, ki pokriva sokolu oči in ušesa pred lovom ♪
  19.      oglèd  -éda m (ȅ ẹ́) glagolnik od ogledati: ogled stavbe je bil komisijski; omogočiti ogled tekme / publ. ogleda razstave se je udeležilo več učencev razstavo si je ogledalo več učencev; film je vreden ogleda film je dober / predmet je že dolgo na ogledu / iti na ogled po njivah / mrliški ogled ogled mrliča zaradi uradne ugotovitve smrti ♦ etn. iti na oglede, v oglede s starši na obisk na nevestin, ženinov dom zaradi ugotovitve gospodarskih razmer ♪
  20.      ogledálo  -a s (á) 1. predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka, svetlobo odbijajoča kovinska plast: obesiti ogledalo na steno; iz žepa je potegnil ogledalo; stopiti pred ogledalo; gledati, pogledati se v ogledalo, ogledalu; ogledalo s starinskim okvirom; omara z ogledalom; škornji so se svetili kot ogledalo / brušeno ogledalo; kristalno ogledalo; stensko, žepno ogledalo 2. ekspr., s prilastkom ogledalu podobna površina: čoln je drsel čez vodno ogledalo; veliko ogledalo jezera; ogledalo parketa 3. ekspr., s prilastkom kar kaže, odraža določeno stanje, razmere: umetnost je ogledalo življenja; gledališče kot ogledalo časa / to naj ostane kot ogledalo težkih dni spomin na težke dni ● ekspr. jezero mu je ogledalo v jezeru se ogleduje; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; knjiž. pisatelj kaže ogledalo družbi kritično jo ocenjuje, opozarja na napake ◊ avt. vzvratno ogledalo ki omogoča pregled cestišča za vozilom; lov. ogledalo modrikasto svetleče se perje v peruti race ♪
  21.      óglednik  -a m (ọ́) nav. mn. 1. nar. vzhodno snubec: v hišo so prišli ogledniki 2. etn. nevesta, ženin s starši, ki pride na obisk na ženinov, nevestin dom zaradi ugotovitve gospodarskih razmer ♪
  22.      ogledováti  -újem nedov. (á ȗ) z gledanjem zaznavati: nekaj časa ga je ogledovala; tujec je ogledoval mesto; pazljivo ogledovati; ogledovala se je v ogledalu; radovedno si je ogledoval slike ogledováti se 1. ekspr., v zvezi z za prizadevati si doseči kaj, priti do česa, če osebek tega nima; iskati: že dolgo se ogleduje za delom; ogleduje se za primernim poklicem / začel se je ogledovati za ženskami 2. star. zgledovati se: precej se ogleduje po tuji literaturi; po nikomer se ne ogleduje 3. redko razgledovati se: dolgo se je ogledoval po okolici ♪
  23.      ogníti se  ógnem se in ôgnem se dov. (ȋ ọ́, ó) 1. z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj: ogniti se pešca; ogniti se avtomobilu / fant se je ognil s ceste na travnik umaknil // napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: ogniti se sošolcem; ekspr. vedno se ga ogne v velikem loku / s pogledom se ga je ognila 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ogniti se udarcu // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: ogniti se težkega dela // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: ogniti se odgovoru, plačilu 3. napraviti, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: ogniti se nesporazumu; ogniti se vojni 4. ekspr. ne uporabiti: ogniti se neprimernega izraza ♪
  24.      ognjén  -a -o prid. (ẹ̄) 1. ki je iz ognja: ognjene iskre / ognjena notranjost zemlje žareča; ekspr. goreči gozd se je spremenil v veliko ognjeno morje 2. nav. ekspr. po barvi podoben ognju: njeni ognjeni lasje; ognjeni soj zahajajočega sonca / krilo kričeče, ognjene barve 3. ekspr. nanašajoč se na močnejše obstreljevanje: prebijati se skozi ognjen obroč / na borce se je usula ognjena toča 4. ekspr. ki ima veliko življenjsko moč, silo: fant je ognjen / isker, ognjen konj // ki vsebuje, izraža to moč, silo: njene ognjene oči žarijo / prisluhnili so njegovim ognjenim besedam; oglasila se je ognjena pesem 5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nastal je ognjen prepir / prevzela ga je ognjena strast / popil je še kozarec tega ognjenega terana zelo močnega ● ekspr. ognjeni jeziki so švigali kvišku plameni; ekspr. prestati ognjeni krst prestati prvo bitko; ekspr. ognjeni petelin na strehi ogenj, požar; ekspr. po nebu so švigale ognjene kače bliskalo se je; ekspr. ognjena krogla sonce ◊ vrtn. ognjeni trn zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v kobulih, Pyracantha ognjéno prisl.: ognjeno mu gleda v oči; ognjeno ga je zagovarjal; ognjeno rdeč ♪
  25.      ognjénec  -nca m (ẹ̄) bot. rastlina z bleščečimi temno zelenimi pernatimi listi in navadno belimi cveti v češuljah; gorski silj ♪

   9.198 9.223 9.248 9.273 9.298 9.323 9.348 9.373 9.398 9.423  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA