Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (9.173-9.197)


  1.      odmréti  -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., odmŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) 1. priti v stanje, ko prenehajo življenjski procesi v delu organizma: celice odmrejo; korenine, listi odmrejo; odmrle so mu roke in noge 2. ekspr. prenehati obstajati: v teh rekah je življenje skoraj v celoti odmrlo / nekatere funkcije države so odmrle; marsikatero prijateljstvo odmre ∙ ekspr. odmreti svetu, za svet prenehati se zanimati za ljudi, dogajanje v svetu, življenju 3. zastar. umreti, pomreti: vsi domači so mu odmrli; oče mu je odmrl pred letom ◊ polit. država odmre izgubi značilnosti politične sile nad družbo odmŕl -a -o: odmrli deli rastlin; odžagati odmrle veje; noge je imel kakor odmrle ♦ čeb. odmrla čebelja družina ♪
  2.      odnéhati  -am dov. (ẹ̑) 1. prenehati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo: borci so zaradi premoči morali odnehati; samo on je skušal priti na vrh, vsi drugi so odnehali; ni odnehal, dokler jih ni našel 2. popustiti: ob sinovi prošnji je oče odnehal; na prigovarjanje je odnehal in dovolil / vezi so odnehale; žeblji so odnehali / bolečine so nekoliko odnehale; žgoča vročina je odnehala 3. nar. zmehčati se, omehčati se: skorjo so zmočili, da bi odnehala; po dežju je zemlja odnehala / led je odnehal ● ne odneha od tožbe ne odstopi; ekspr. pri ceni ni niti malo odnehal ni je niti malo znižal; pametnejši odneha bolje je v prepiru prenehati vztrajati pri svojem stališču, kot pa prepir preveč zaostriti ♪
  3.      odnehávati  -am nedov. (ȃ) 1. prenehavati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo; odnehovati: pri tem delu so drug za drugim odnehavali 2. popuščati: nikoli se ni umikal ali odnehaval / vezi odnehavajo ♪
  4.      odnehováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. prenehavati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo: mlačev je bila zanje pretežka, drug za drugim so odnehovali 2. popuščati: na materine prošnje je začel odnehovati / vezi odnehujejo / bolečine odnehujejo ♪
  5.      odnêsti  -nêsem dov., odnésel odnêsla (é) 1. z nošenjem spraviti z določenega mesta: odnesti smeti; odnesti komu sporočilo; odnesti ranjence z bojišča; odnesti krožnike na mizo, jabolka v klet; odnesti na ramah, v naročju; odnesti prtljago s seboj; naskrivaj odnesti / evfem. tat je odnesel več dragocenih predmetov ukradel; ekspr. kdo mi je odnesel svinčnik vzel / šalj., kot vljudnostna fraza sedite, da nam ne odnesete spanja; pren., ekspr. odnesla mu je srčni mir // z nošenjem spraviti kaj od kod z določenim namenom: odnesti blago k šivilji; odnesti čevlje k čevljarju; odnesti denar v hranilnico; odnesti otroka spat 2. z delovanjem odstraniti: hudournik je odnesel hišo; voda je odnesla most; izginili so, kakor bi jih bil veter odnesel / ekspr. s tovornjakom je odnesel hišni vogel odbil // z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji: vodni tok ga je odnesel od brega / brezoseb. čoln je odneslo na odprto morje 3. publ. dobiti, doseči: odnesti nagrado; na olimpiadi je odnesel dve medalji / na tekmovanju je naše moštvo odneslo prvo mesto zasedlo; pri trčenju je odnesel hude poškodbe je bil hudo poškodovan; prav on je odnesel največ udarcev je bil najbolj tepen / odnesti zmago zmagati 4. ekspr., s smiselnim osebkom v tožilniku hitro oditi: kar odneslo ga je, ko jih je zagledal; ni še povedala do konca in že jo je odneslo; kot bi ustrelil, ga je odneslo iz sobe / pred leti ga je odneslo v tujino 5. pog., ekspr., v zvezi z jo ostati živ, rešiti se, prestati: vsi so padli, samo on jo je odnesel; odnesel jo je brez poškodb; poceni, srečno jo odnesti / če te on dobi v roke, je ne boš odnesel boš kaznovan ● evfem. ne bo več dolgo, pa ga bodo odnesli bo umrl; pog., ekspr. odnesti celo glavo, kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. odnesti pete oditi; pobegniti; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. iz šole je le malo odnesel v šoli se je le malo naučil odnesèn tudi odnešèn -êna -o: odnesen klobuk; vrniti odnesene stvari ♪
  6.      odnòs  -ôsa m (ȍ ó) 1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri primitivnih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje / diplomatski odnosi c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten 4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa ● ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na ◊ ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; jur. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama; mat. odnos med množicama ♪
  7.      odnôsen  -sna -o prid. (ó ō) knjiž. ki je v določenem odnosu s čim drugim: odnosna povezanost med stvarmi / odnosni pojmi relativni / preden je začel pisati študijo, si je prebral več odnosnih del del, ki se nanašajo na problematiko ◊ lingv. odnosna beseda odnosnica odnôsno prisl., pisar., v vezniški rabi ali, oziroma: sestanka naj se udeleži predsednik odnosno njegov namestnik / zglasite se v računovodstvu odnosno v blagajni ♪
  8.      odnôsnica  -e ž (ȏ) lingv. beseda, na katero se nanaša prilastek: poiskati odnosnico v stavku / zaimenska odnosnica ♪
  9.      odnošáj  -a m (ȃ) raba peša, s prilastkom odnos: imeti s kom ljubezenske odnošaje; njuni medsebojni odnošaji so se poslabšali; prijateljski odnošaji med državami; pesnikov odnošaj do sveta / s sosedi živi v dobrih odnošajih ♪
  10.      odolín  -a m (ȋ) bot. rastlina z elipsastimi, suličastimi listi in temno rdečimi, rožnatimi, belimi cveti, Misopates: njivski, veliki odolin ♪
  11.      odpàd  -áda m (ȁ á) 1. glagolnik od odpasti: prezgodnji odpad listja / odpad od narodnosti, vere / odpad omenjenih vzrokov 2. prostor, namenjen za zbiranje nerabnih, dotrajanih predmetov, stvari: odpeljati stare gume na odpad; nabrati različne predmete na odpadu ∙ ekspr. ta avtomobil je za (na) odpad je dotrajan, neuporaben ♪
  12.      odpádek  -dka m (ȃ) 1. nav. mn. kar se v gospodinjstvu, vsakdanjem življenju izloči, zavrže kot neuporabno: odmetavati, pospravljati odpadke; spreminjati organske odpadke v kompost / koš za odpadke 2. kar se pri predelavi, obdelavi česa odstrani, izloči kot neuporabno za prvotni namen: izkoriščati odpadke; odpadki pri predelavi sadja / klavni, žagarski odpadki / lupiti krompir tako, da gre malo v odpadek ♦ teh. radioaktivni odpadki radioaktivni izotopi, ki se izločijo iz izrabljenega jedrskega goriva // ed. slabi, nekvalitetni izdelki: zmanjšati odpadek 3. nav. mn., redko iztrebek: kuriti s posušenimi odpadki; ptičji odpadki ♪
  13.      odpáden  -dna -o prid. (ā) 1. ki se zaradi izrabljenosti ali neuporabnosti za prvotni namen odstrani, izloči: odpadni les, papir; odpadni gradbeni material; odpadni produkti pri proizvodnji; kupovati odpadne surovine; ogrevanje z odpadno vodo termoelektrarn / odpadna voda voda iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi snovmi ♦ strojn. odpadna para para, ki se po uporabi v stroju, napravi še izkoristi; odpadno olje olje, ki je za prvotni namen že izrabljeno 2. nanašajoč se na odpad: odpadni čas za listje / odpadni fanatizem odpadniški ♪
  14.      odpahníti  in odpáhniti -em, tudi odpáhniti -em dov. (ȋ á; á ā) 1. dati zapah v tak položaj, da se kaj lahko odpre: odpahniti naoknice, vrata / veter je odpahnil okno sunkovito odprl / odpahniti zapah 2. knjiž. odriniti, odsuniti: jezno ga je odpahnila; odpahnil ga je od vrat in pobegnil odpáhnjen -a -o: okna z odpahnjenimi naoknicami ♪
  15.      odpénjati  -am nedov. (ẹ̑) dajati v tak položaj, da česa ne povezuje ali ne pritrjuje k čemu: odpenjati gumb, zaponko / odpenjati obleko gumbe na njej // delati, da kaj preneha biti pritrjeno, nameščeno z zaponko, gumbom: odpenjati okraske / odpenjati živino od jasli ♪
  16.      odpéti  -pnèm dov., odpél; nam. odpét in odpèt (ẹ́ ȅ) dati kaj v tak položaj, da česa ne povezuje ali ne pritrjuje k čemu: odpeti gumb, zaponko / odpeti otroku plašček gumbe na njem; odpeti si čevlje // narediti, da kaj preneha biti pritrjeno, nameščeno z zaponko, gumbom: odpeti okraske; odpeti si uhane / odpeti si sabljo odpasati / odpeti psa z verige; odpeti vola od voza; odpeti žival od jasli ◊ voj. odpeti pištolo, puško dati zapono v tak položaj, da se pištola, puška lahko sproži odpét -a -o: imeti odpet ovratnik, suknjič; v modi so visoko odpeta krila ♪
  17.      odpéti  -pôjem dov., odpój odpójte tudi odpôj odpôjte; odpél (ẹ́ ó) 1. prenehati peti: ko je odpela, se je priklonila / odpeti pesem / petelini so že odpeli, ko se je zbudil / ekspr. pohiti, šolski zvonec je že odpel odzvonil ∙ ekspr. srpi so odpeli žetev je končana; srpov ne uporabljajo več // zapeti: to kitico je odpel že dvakrat / svojo vlogo je na predstavi dobro odpel 2. zapeti del besedila, ko kdo preneha peti svoj del: solist je pel naprej, zbor mu je vsakokrat glasno odpel / ekspr. v dolini se oglasi zvon, s hriba mu odpoje drug ♪
  18.      odpèv  in odpév -éva m (ȅ ẹ́; ẹ̑) besedilo, pesem, ki se poje, ko kdo preneha peti svoje besedilo, pesem: zapeti odpev / petju solista je sledil odpev zbora ♦ muz. besedilo z melodijo, ki se v pesmi redno ponavlja zlasti na koncu verza ali kitice; refren ♪
  19.      odpévati  -am nedov. (ẹ́) peti del besedila, ko kdo preneha peti svoj del: zbor je glasno odpeval / na paši veselo prepeva, tovariš z drugega brega pa mu odpeva ♪
  20.      odpírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. dajati kaj v tak položaj a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpirati okna, vrata; odpirati zapornice; nastežaj, počasi, tiho odpirati / ta ključ odpira veliko vrat odklepa b) da postaja notranjost dostopna: odpirati omaro, sobo / otroci so radi odpirali klavir; odpirati predal; kar naprej je odpirala in zapirala torbico // navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočati komu vstop ali izstop: odpirala jim je sama gospodinja; prižgal je luč in šel odpirat / njemu niso hoteli odpirati 2. z odstranjevanjem določenega dela na čem delati dostopno notranjost, vsebino: odpirati konzervo, sod; steklenico je dolgo odpiral / odpirati pisma // s prerezom delati notranjost dostopno: odpirati pacientu prsni koš / odpirati gnojno bulo 3. delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: pes je odpiral gobec in kazal zobe; odpirati školjko; na široko odpirati veke; zreli stroki so se že odpirali / odpirati oči, usta / roža odpira cvet / pri potresih se lahko zemlja tudi odpira nastajajo razpoke, jame v njej // delati, da kaj ni sklenjeno: odpirati člene na verigi; odpirati obroč // delati, da kaj prihaja v položaj, značilen pri uporabljanju: odpirati pahljačo; dežnik se ni hotel odpirati / odpirati knjigo; odpirala je note, kakor da bi igrala / odpirati žepni nož; škarje se nerade odpirajo 4. dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpirati pipo, ventil / pog. odpirati radio, televizor vključevati // na tak način omogočati izhod česa: odpirati paro, plin; ne odpiraj vode v kopalnici 5. začenjati delati, poslovati: lokal odpirajo ob sedmih; ob tej uri se navadno odpirajo večje trgovine 6. delati, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: banka odpira nove podružnice / odpirati kamnolom, rudnik / odpirati nove letalske linije / odpirati nova delovna mesta 7. izročati, dajati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpirati nove ceste; odpirati kegljišče v gostilni // delati kaj dostopno za javnost, obiskovalce: začeli so odpirati gradove, parke / odpirati kaj za javnost / odpirati revijo mladim sodelavcem 8. delati, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: odpirati kongres, zasedanje / seje odpira tajnik / slovesno odpirati razstavo // začenjati kaj sploh: odpirati debato; odpirati nove teme / publ. odpirati problem, vprašanje začenjati govoriti, razpravljati o njem 9. v zvezi odpirati pot, vrata omogočati komu, da lahko kam gre, pride: odpirati človeku pot v svet, vesolje; z novim prekopom se odpira ladjam direktna pot na morje / odpirati domačim izdelkom pot, vrata na tuja tržišča // publ. omogočati nastop, uveljavljanje česa: nova določila odpirajo prosto pot najsposobnejšim; ta reforma odpira pot izboljšanemu načinu dela; odpirati vrata novim težnjam v umetnosti / odpirati vrata privatni pobudi ● ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; miličnik odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo; ekspr. na široko je odpiral denarnico bil je zelo radodaren; ekspr. odpirati komu svojo dušo, srce izpovedovati svoja čustva, misli; publ. odpirati možnosti za kaj dajati; ekspr. odpirati komu oči omogočati mu, da gleda, spoznava stvari, kakršne dejansko so; naučil se je odpirati oči in zapirati ušesa gledati, opazovati in molčati; pogled nanjo mu odpira stare rane mu vedno znova povzroča bolečine; ekspr. študija odpira pogled v evropsko gledališko snovanje kaže, razkriva; prijemi, s katerimi si pisatelj odpira človeška srca pridobiva naklonjenost; ekspr. kar usta so odpirali, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); vrata svoje šole je brezplačno odpiral tudi revnim otrokom v šolo je sprejemal tudi revne otroke; ekspr. vrata se mu povsod odpirajo povsod ga (radi) sprejemajo; povsod ima uspeh odpírati se 1. biti pri odpiranju obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: vrata se odpirajo na hodnik, v sobo; odpirati se navzven / tabla, ki se odpira kakor knjiga 2. pojavljati se razprostrt v širino: onkraj prelaza se svet odpira / na levo se odpira Bistriška dolina leži; pred njim se je odpirala nepregledna ravnina / za razvalinami se odpira brezno je, se nahaja; z vrhov se odpira lep razgled je; pren. pred njo se odpira svetla bodočnost, novo življenje 3. publ. nastopati, nastajati: pri teh temperaturah se odpirajo novi problemi; odpira se vprašanje nadaljnjega obstoja društva / odpirajo se vedno nova področja uporabe teh naprav / iz leta v leto se odpira več možnosti za razvoj te panoge / na nogah se odpirajo nove rane se delajo 4. ekspr. postajati zaupljiv, zgovoren: ob vinu so se začeli odpirati / težko se odpira pred tujimi ljudmi izpoveduje svoja čustva, misli // začenjati se zanimati za kaj: odpirati se novim idejam / odpirati se tujemu vplivu ● publ. država se vse bolj odpira svetu ima vse več stikov s svetom; pog. končno se mu je začelo odpirati je začel dojemati, spoznavati odpirajóč -a -e: požrešno odpirajoči se kljuni mladičev; navzven odpirajoče se okno ♪
  21.      odplávati  -am dov. (ȃ) plavajoč se oddaljiti: ribe so odplavale po strugi / redko večina ladij hitro odplava mimo odpluje // ekspr. lahkotno, mirno oditi: odplavala je iz dvorane ● žarg., šport. odplavati razdaljo v rekordnem času preplavati ♪
  22.      odplazíti se  in odpláziti se -im se, in odpláziti se -im se dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) plazeč se oditi: pes se je ves prestrašen odplazil iz sobe / odplazil se je do zavetja // ekspr. brez šuma, pritajeno oditi: drug za drugim so se odplazili; po prstih, tiho se odplaziti ♪
  23.      odplétati  -am nedov. (ẹ̑) delati, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: odpletati kito, trak; jermeni na opankah so se začeli odpletati // odstranjevati iz česa spletenega: odpletati trakove iz kit ∙ s krvavečimi rokami je odpletal robidovje s sebe trgal, odvijal; publ. njeno otroštvo se je odpletalo v predmestju je potekalo ♪
  24.      odpoklícati  -klíčem dov., odpoklícala in odpoklicála (í ȋ) 1. odvzeti funkcije, pooblastila pred iztekom mandata: odpoklicati delegata; kolektiv je sklenil odpoklicati svet delovne skupnosti; nosilca samoupravne, javne ali druge družbene funkcije je mogoče odpoklicati ali razrešiti / odpoklicati diplomatskega predstavnika odločiti, da preneha njegova funkcija v določeni tuji državi // odločiti, da se izvede umik: odpoklicati čete / odpoklicati reševalno ladjo 2. trg. zahtevati že prodano, oddano blago nazaj za določen čas: tovarna je morala odpoklicati vse avtomobile tega modela, izdelane lani odpoklícan -a -o: odpoklicani delegat; bil je odpoklican in premeščen ♪
  25.      odpoljubíti  in odpoljúbiti -im dov. (ȋ ū) knjiž. s poljubom, poljubi odstraniti: odpoljubila mu je solze iz oči / ekspr. odpoljubiti komu dvom z obraza; pren., ekspr. spanec mu je odpoljubil izraz trpljenja z ustnic ● knjiž., ekspr. skušala mu je to pojasniti, toda odpoljubil ji je besede s poljubom, s poljubi (na usta) preprečil govorjenje; knjiž., ekspr. odpoljubila mu je besedo ljubezni z ustnic s poljubom vzela; knjiž. poljubil jo je in plaho ga je odpoljubila tudi ona ga je poljubila ♪

   9.048 9.073 9.098 9.123 9.148 9.173 9.198 9.223 9.248 9.273  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA