Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (9.048-9.072)


  1.      odbíjanje  -a s (í) glagolnik od odbijati: odbijanje žoge / odbijanje udarcev / odbijanje davka od osebnih dohodkov / medsebojno privlačevanje in odbijanje ljudi / opazoval je odbijanje svetlobe v jezerski gladini ♪
  2.      odbíjati  -am nedov. (í) 1. z udarcem, udarci odstranjevati: odbijati žebljem konice; steklenicam je odbijal vratove, namesto da bi jih odpiral; odbijati s kladivom / odbijati sodom čepe izbijati 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročati spremembo smeri: odbijati žogo z glavo, roko / lokomotiva odbija vagone; krogli sta se odbijali / skala odbija valove // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbijati svetlobo, zvok; zvok se odbija // fiz. delovati na drugo telo z odbojno silo: odbijati delce z enakim nabojem; enaka električna naboja se odbijata 3. s svojo aktivnostjo preprečevati uspeh nasprotne aktivnosti: odbijati napade; odbijati udarce / odbijati sovražnika / odbijači odbijajo sunke blažijo 4. vzbujati negativen, odklonilen odnos: tak način pouka učence odbija; njegov hladni nastop jo odbija 5. ekspr. odklanjati, ne sprejemati: njegova darila odbija / vsa vabila dosledno odbija / publ. odbijati misel na izpit izogibati se je 6. zmanjševati vsoto za določen znesek: odbijati davek od honorarjev; odbijati prispevke od osebnih dohodkov 7. bleščati se, svetiti se od nase padajoče svetlobe: jezerska gladina odbija svetlobo; kapljica odbija sončne žarke 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas; biti: ura odbija dvanajst / nihalo odbija svoj tiktak odbíjati se 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja: dežne kaplje se odbijajo od tal; zrnca peska se odbijajo od blatnika; valovi se odbijajo od skal 2. svetiti se, kazati se na površini česa: svetloba lune se odbija na vodni gladini // ekspr. izrazito se odražati, kazati: obrisi tovarne se temno odbijajo v mraku; stolp se ostro odbija od neba ● klici so se odbijali od skal so odmevali odbijajóč -a -e: odbijajoč udarce, so se umikali; njena odbijajoča hladnost ga je žalila; odbijajoče vzdušje; prisl.: odbijajoče nastopati, se vesti; sam.: v izrazu ima nekaj odbijajočega ♪
  3.      odbirálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na odbiranje: odbiralni postopek / odbiralni stroji ♦ gozd. odbiralno redčenje redčenje z odstranjevanjem dreves slabe kakovosti ♪
  4.      odbíranje  -a s (ȋ) glagolnik od odbirati: pri odbiranju so se opirali na slabe kriterije; odbiranje živine za pleme / odbiranje učencev za nastop ♪
  5.      odbítek  -tka m (ȋ) 1. zmanjšanje vsote za določen znesek: deliti dohodek po odbitku za rezervni sklad / pogajal se je za odbitek pri ceni popust // znesek, za katerega se zmanjša vsota: precejšen odbitek od plače / odbitek točk 2. odbit drobec, kos: udarjal je, da so odbitki leteli po zraku // arheol. odbit kos prodnika: izdelovati orodje iz odbitkov ♪
  6.      odbíten  -tna -o prid. (ȋ) za katerega se zmanjša določena vsota: odbitni znesek / odbitne točke pri ocenjevanju ♦ ekon. odbitna franšiza pogodbeno določeni znesek, ki ga pri poravnavi škode zavarovalnica v vsakem primeru odbije od izplačila; fin. odbitna postavka znesek, ki se odbije pri odmeri dohodnine ♪
  7.      odbíti  -bíjem dov., odbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok ♦ lingv. odbiti končnico // z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene // fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta 3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti ● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril odbíti se 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga 2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi 3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal odbít -a -o: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; odbiti zvok, žarek, val; prošnja je bila odbita ♪
  8.      odbòj  -ôja m (ȍ ó) 1. glagolnik od odbiti: odboj žoge / odboj valov je bil izredno močen / knjiž. te poteze moderne so nastale kot odboj na tedanji pozitivizem odpor 2. fiz. pojav, da se spremeni smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odboj svetlobe, zvoka // pojav, da telo deluje na drugo telo z odbojno silo: odboj istoimenskih električnih nabojev ♪
  9.      odbójnik  -a m (ọ̑) 1. navt. priprava za zaščito ladje, čolna pri zadevanju ob kaj: ladjo varujejo ob pristajanju debeli odbojniki 2. odbijač: odbojniki so zazveneli; pripeljal se je na odbojniku / avtomobilski odbojniki 3. avt., v zvezi svetlobni odbojnik priprava, ki odbija svetlobo, če jo osvetli žaromet: svetlobni odbojnik na cestišču; svetlobni odbojnik pri vozilu ♪
  10.      odbòr  -ôra m (ȍ ó) skupina ljudi, izvoljena ali imenovana za opravljanje določenih nalog: odbor se sestane, sklene; publ. odbor se je konstituiral na prvi seji; dati odboru razrešnico; izvoliti, sestaviti odbor; član odbora; seja odbora; odbor za pritožbe / glavni odbor najvišji, osrednji odbor kake organizacije; iniciativni odbor ki ima nalogo, da organizira, pripravi določeno akcijo, delo; izvršni ali izvršilni odbor ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov; krajevni ljudski odbor [KLO] prva leta po 1945 organ državne oblasti v kraju; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; nadzorni odbor navadno na občnem zboru izvoljeni odbor za nadzorovanje društvenega poslovanja; narodnoosvobodilni odbor osnovni organ oblasti narodnoosvobodilnega gibanja jugoslovanskih narodov; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; upravni, uredniški, volilni odbor // sedež take skupine: iti na odbor ◊ zgod. deželni odbor v stari Avstriji izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen; Jugoslovanski odbor med prvo svetovno vojno ustanovljena organizacija jugoslovanskih politikov s sedežem v Londonu, ki je delala za združitev južnoslovanskih delov Avstro-Ogrske s Srbijo in Črno goro ♪
  11.      odbráti  -bêrem dov., stil. odberó; odbrál (á é) 1. v večji količini, množini po določenih kriterijih izločiti, navadno za določen namen: otroke, ki so jih odbrali za cepljenje, so peljali v posebno sobo; za vlaganje je treba odbrati samo zdrave sadeže 2. knjiž. izbrati: odbral je sedež v prvi vrsti; odbrati po svojem okusu / odbrati je morala še celo košaro jabolk prebrati / nevesto so mu že odbrali 3. knjiž., redko ugotoviti, spoznati: iz njenega razburjenega pripovedovanja je komaj odbral, kaj hoče 4. na merilnem instrumentu ugotoviti vrednost, količino merjenega: odbrati porabo električnega toka; odbrati telesno toploto na toplomeru / odbrati števec 5. knjiž., redko prenehati brati: ko so učenci odbrali, so začeli računati odbrán -a -o 1. deležnik od odbrati: odbrani borci so naredili zasedo; odbrane članke bodo izdali v posebni brošuri 2. knjiž., redko uglajen, izbran: piše v čistem, odbranem jeziku ♪
  12.      odcédek  -dka m (ẹ̑) kar se odcedi: odcedek je osladil in izpil; čajni, kavni, zeliščni odcedek / malinov, ribezov odcedek sok; pren., ekspr. to je le odcedek tuje umetnosti ♪
  13.      odcépek  -pka m (ẹ̑) 1. odcepljen drobec, kos: kostni, lesni odcepki // arheol. odbit kos prodnika: orodje so izdelovali iz odcepkov / kamniti odcepki 2. odcep: zgradili so nove odcepke / na odcepku je bilo več kažipotov / kanal se deli v več odcepkov ♦ anat. odcepek bronhija, žile ♪
  14.      odcepíti  in odcépiti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. s cepljenjem odstraniti: odcepiti kos lesa / odcepiti veje, vrh 2. s cepitvijo ločiti: deželo so odcepili od matične države; knjižnica se je odcepila od centralne knjižnice 3. narediti, da od česa glavnega, pomembnejšega gre v drugo smer: odcepiti kabel, vod; cesta, steza se odcepi; proga se tam odcepi proti severu ♦ anat. žila se odcepi odcépljen -a -o: odcepljena cev, dežela ♪
  15.      odcvèt  -éta m (ȅ ẹ́) konec cvetenja: po odcvetu so se stebelca ukrivila navzdol ♪
  16.      odcvetéti  -ím dov. (ẹ́ í) prenehati cveteti: češnja je odcvetela; vrtnice kmalu odcvetijo; pren., ekspr. konec je njene privlačnosti, odcvetela je // ekspr. prenehati obstajati v veliki meri: ljubezen med njima je odcvetela / mladost je odcvetela minila odcvetèl in odcvetél -éla -o: odcveteli lan; odcvetela mladost odcvetèn -êna -o: odcveteni nasad; prim. odcvesti ♪
  17.      odcvírnati  -am dov. (ȋ) pog., ekspr., navadno v zvezi z jo zbežati, uiti: ko bodo dobili puške, jo bodo pa odcvirnali / odcvirnal jo je na varno ♪
  18.      odčárati  -am dov. (ȃ) 1. po ljudskem verovanju narediti, povzročiti, da kaj preneha biti začarano: pravljica pripoveduje, kako je odčaral začaranega dečka // s čaranjem odstraniti, zlasti kaj neprijetnega: rad bi odčaral zmaja za deveto goro ∙ ekspr. s svojimi besedami je odčaral grozo, ki je visela nad njimi odstranil 2. knjiž., ekspr. odvzeti čemu privlačnost: s tem so mladini odčarali njen svet odčáran -a -o: odčarani svet; odčarana mladost ♪
  19.      odčotáti  -ám in odčótati -am dov. (á ȃ; ọ́ ọ̄) nar. zahodno odšepati: ob bergli je počasi odčotal v hišo ♪
  20.      oddája  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od oddati: prisilna oddaja slovenskih knjig med okupacijo / oddaja del na licitaciji / oddaja rokopisa v tiskarno / vzgajati sadike za oddajo prodajo // v zvezi obvezna oddaja, zlasti prva leta po 1945 obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni: izmakniti se obvezni oddaji / predpisati, ekspr. nabiti komu visoko obvezno oddajo 2. vsebinsko in časovno zaključena enota radijskega ali televizijskega programa: gledati, poslušati oddajo; ponoviti, pripraviti oddajo; nastopiti na oddaji; sodelovati pri oddaji / glasbena, govorna oddaja; kmetijska, športna oddaja; živa oddaja pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno; vodja oddaje kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu; kdor na prireditvi najavlja in komentira program; oddaja za otroke / radijska, televizijska oddaja ♪
  21.      oddájanje  -a s (ȃ) glagolnik od oddajati: oddajanje pošiljk / oddajanje privatnih sob turistom; sobe za oddajanje / oddajanje svetlobe, toplote / začeti z oddajanjem / motiti telegrafista pri oddajanju ♪
  22.      oddájati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: ključe oddajajo vratarju; oddajati pošiljke naslovnikom / redko oddajati v najem dajati // delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: oddajati sobe turistom 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: oddajati kisik pri segrevanju / oddajati vlago izločati / oddajati mleko zadrugi prodajati 3. delovati kot izvor tega, kar prehaja, potuje v okolico: naprava oddaja ozek curek svetlobe / oddajati toploto; oddajati neprijeten vonj širiti 4. z radijskimi, televizijskimi oddajnimi napravami posredovati program, sporočila: radijska postaja je prenehala oddajati; televizija oddaja v popoldanskih urah / oddajati glasbo, poročila // ptt z Morzejevimi ali analognimi znaki posredovati na daljavo: oddajati klic na pomoč; oddajati sporočilo / oddajati Morzejeve znake spreminjati jih v analogne električne, svetlobne, zvočne signale za posredovanje sporočila na daljavo ◊ fiz. oddajati elektrone, elektromagnetne valove; rad. oddajati spreminjati z radijskimi, televizijskimi napravami zvok, sliko v električne signale in jih z elektromagnetnimi valovi prenašati na daljavo ♪
  23.      oddájnik  -a m (ȃ) 1. naprava, ki oddaja elektromagnetne valove za posredovanje sporočil na daljavo: oddajnik deluje; nabaviti nov oddajnik; obvestiti koga po oddajniku; sprejemnik in oddajnik / žarg., rad. piratski oddajnik ilegalni oddajnik, nezakoniti oddajnik; radijski oddajnik ki posreduje zvočna sporočila; televizijski oddajnik ki posreduje zvočna in slikovna sporočila ♦ elektr. napajati oddajnik; fiz. moč oddajnika energija, ki jo izseva oddajnik v časovni enoti; ptt telegrafski oddajnik ki posreduje sporočila s kodiranimi znaki; teleprinterski oddajnik; oddajnik za telefoto; rad. ilegalni ali nezakoniti oddajnik radijski ali televizijski oddajnik, ki ne deluje legalno; motilni oddajnik ki namerno povzroča motnje pri sprejemanju oddaj drugih oddajnikov 2. knjiž. kar kaj oddaja, razširja: oddajnik svetlobe / publ. odnos med bralcem in pisateljem je odnos med oddajnikom in sprejemnikom ♪
  24.      oddáleč  in od dáleč prisl. (á) 1. izraža, da izhaja dejanje iz velike oddaljenosti: krogla je priletela oddaleč / obleka že oddaleč razodeva premožne ljudi // izraža usmerjenost iz velike oddaljenosti: oddaleč se oglaša lajanje; streljati na gol oddaleč 2. izraža, da se dejanje dogaja v veliki oddaljenosti: oddaleč opazovati; oddaleč slediti komu; že oddaleč se je ogiba; pren. na naše prepire gleda zelo oddaleč ● ekspr. samo oddaleč mu je bil podoben zelo malo; ekspr. še oddaleč ne popustim nikakor ne, sploh ne ♪
  25.      oddaljíti se  -ím se tudi oddáljiti se -im se dov., oddáljil se (ȋ í; ā ȃ) 1. premikajoč se povečati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo: ladja se je na svoji poti na nekaterih mestih precej oddaljila od obale; oddaljiti se za nekaj korakov; nekoliko, preveč se oddaljiti / brnenje in pokanje se je oddaljilo postalo oddaljeno // premikajoč se prenehati biti na določenem mestu: letala so odvrgla bombe in se oddaljila; raketa se je oddaljila z zemlje poletela; knjiž. oddaljiti se iz sobe oditi; pren. sreča se je oddaljila od njega 2. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: ti dogodki so se že precej oddaljili 3. navadno v zvezi z od postati drugačen po lastnostih, značilnostih: oddaljiti se od ljudi in njihovega čustvovanja / renesansa se je oddaljila od tradicije // prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: oddaljiti se od dosedanjih stališč / oddaljiti se od prvotne teme 4. prenehati imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: po očetovi smrti so se zelo oddaljili drug drugemu ● ta dogodek se je že precej oddaljil od nas nas zlasti čustveno ne vznemirja več oddáljen -a -o 1. deležnik od oddaljiti se: bili so že precej oddaljeni, ko so jih poklicali nazaj; mati in hčere so postale čedalje bolj oddaljene 2. od katerega je do kakega kraja, stvari razmeroma dolga pot: prišel je iz oddaljenega kraja; precej oddaljene vasi // pri katerem je dolžina najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do njega razmeroma dolga: čuditi se oddaljenim zvezdam ♦ geom. neskončno oddaljen bolj oddaljen od najbolj oddaljenega 3. ki izraža dolžino poti od kakega kraja, stvari do drugega kraja, stvari: kraj je oddaljen dva kilometra / naselje je pol ure oddaljeno od postaje od naselja do postaje se porabi pol ure // ki izraža dolžino najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do določenega predmeta, točke: peč je oddaljena od zidu deset centimetrov / stavbe so med seboj primerno oddaljene v primerni razdalji 4. ki prihaja od daleč: oddaljeni učenci / oddaljeno grmenje ♪

   8.923 8.948 8.973 8.998 9.023 9.048 9.073 9.098 9.123 9.148  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA