Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (8.798-8.822)


  1.      númera  in númara -e ž (ú) star. številka: te numere ne držijo / hišna numera / elipt. bolnik, rudar z numere tri ● na starost je hodil po numerah nekdaj ker je bil zelo reven, osamel, so določene hiše, družine v vasi morale druga za drugo skrbeti zanj, mu dajati hrano; star. to je pa druga numera stvar je drugačna, kakor je kazalo ♪
  2.      numerírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. označiti s številko, navadno z zaporedno; oštevilčiti: numerirati dopise, sobe / numerirati strani ♦ trg. numerirati blago napisati nanj ceno, številko dobavnice numeríran -a -o: numerirani sedeži ♦ zal. numerirana izdaja izdaja v majhni nakladi, katere izvodi se označijo z zaporednimi številkami ♪
  3.      núnka  -e ž (ȗ) knjiž. pomladanski žafran: obronek gozda je bil poln vijoličastih nunk ♦ bot. rastlina, ki požene spomladi iz gomolja bele cvete, Crocus albiflorus ♪
  4.      ó  m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, ó ója (ọ̄) šestnajsta črka slovenske abecede: vse oje bere široko; označiti z o; veliki in mali o // samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: ozki o; široki o; različna kvaliteta oja ● ima noge na o po obliki podobne črki O ♪
  5.      o  predl., z mestnikom 1. za izražanje vsebine predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja a) pri glagolih: govoriti, poročati, pričati, razpravljati o kom ali čem; o tem dogodku je vztrajno molčal; pela je o ljubezni; si kaj slišal o bratu / dvomiti o uspehu; kaj misliš o včerajšnji predstavi; premišljati, sanjati, soditi o čem; o zadevi smo si na jasnem / pisati o nesreči; telegrafiral je domov o nenadni bolezni b) pri samostalnikih, zlasti glagolskih: še besedo o naši kulturi; govor o nujnih ukrepih; oddaja o naših pomorščakih; pomenek, posvet o čem / članek, pogodba, sporazum, zakon o čem; film o delovnih brigadah; knjiga o lepem vedenju; roman o življenju na kmetih / popačena slika o položaju slika položaja; vprašanje o odnosih med tozdi vprašanje odnosov c) elipt., kot naslov: o dvojezičnem šolstvu / kot napoved nadaljevanja o tem prihodnjič 2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; ob a) z imeni (cerkvenih) praznikov: o binkoštih, božiču, pustu, veliki noči; o svetem Martinu; šalj. o svetem nikoli in Nikoli / star.: o dežju; o žetvi ob b) raba peša, pred besedo, ki se začenja z ustničnim soglasnikom: o mraku; o počitnicah; o pol treh; o pravem času; o priliki / star.: o belem dnevu; o hudi uri; o lepem vremenu ● zastar. vojaki so obupali o zmagi nad zmago; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati ♪
  6.      ò  medm. (ȍ) 1. izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem: o, ga bo že minilo; o, potem pa grem 2. izraža zavrnitev, nejevoljo: o, beži, beži, saj ni hudega; o, fej, nesnaga; o ne, dragec, tako ne bo šlo ♪
  7.      o...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obrizgati, ogrniti, osuti b) nastopa stanja, pridobitve lastnosti: oboleti, oglušeti / ocvetličiti, oglušiti c) izgube, odstranitve česa: oklatiti, oskubsti č) nepopolnosti dejanja: odrgniti, ogoreti d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): obriti, očistiti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obarvanost, odrgnina, osip 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje a) enote iz več delov, elementov: ocevje, ožilje b) zunanjega dela česa: ohišje, okrovje ♪
  8.      ob  predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ób- (ọ̑) 1. za izražanje premikanja v položaj, da pride a) do dotika s čim ovirajočim: spotakniti se, zadeti ob kamen; udariti s pestjo ob mizo; zadeti ob podboj; treščiti, vreči ob zid / dež bije ob šipe / upreti se ob tla; pren. na hodniku je trčil obenj; ekspr. vsakdo se je obregnil obnjo b) do tesnega približanja: puško je položil obse; ob vrata so postavili stražo; položiti lestev ob zid // za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevo; plošči se drgneta druga ob drugo 2. nav. ekspr. za izražanje izgube česa pozitivnega, vrednega: preproga je ob barvo, pog. je šla ob barvo; priti ob dobro ime; krava je ob mleko; ali si ob pamet; biti ob službo; če bo šlo tako naprej, bomo ob vse; njegov prihod nas je spravil ob zabavo 3. zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj godi; čez: ob dan se sova skriva v duplu II. z mestnikom 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj a) od strani dotika česa ali je v neposredni bližini česa: klobuk ima ob straneh zavihane krajce; meč mu visi ob boku; stojijo drug ob drugem, z glavo ob glavi / ob njem se počuti varno v njegovi bližini / sloneti ob oknu / znamenje ob cesti; svetilnik ob morju; Šentjakob ob Savi; pren. pomudimo se malo ob Trubarju b) nahaja vzdolž česa podolžnega: steza se vije ob potoku; železnica je speljana ob reki / ob stenah stojijo police s knjigami c) stika s čim v krožnici, spirali: slak se ovija ob deblu / pohod ob žici okupirane Ljubljane pohod po poteh partizanske Ljubljane // za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevesu 2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: ob nedeljah hodi na sprehod; ob sredah imamo sestanek krožka // za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi: prišla sva ob istem času; ob koncu vojne, ob počitnicah, ob rojstvu, ob treh, ob sončnem zahodu; srečujem ga ob vsaki uri, tudi ob dveh ponoči 3. za izražanje primerjave: ob njem sem kakor pritlikavec 4. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: pogovarjati se ob kozarcu vina; peti ob spremljavi klavirja; ob lepem vremenu je vse mesto na ulicah; pozdrav ob prihodu gostov / še zdaj se zgrozim ob misli na to nesrečo // za izražanje vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin: ob močnem poku lahko poči bobnič; ob taki vzgoji ne pričakujte uspehov 5. za izražanje sredstva, s katerim se opravlja dejanje: hoditi ob berglah, ob palici; učiti se ob napakah / prebijati se ob skromni plači; študiral je ob podpori sorodnikov // za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči; kljub, pri: ob vsem bogastvu je nesrečen / publ. nova vrsta žarnice daje ob manjši porabi toka več svetlobe // za izražanje načina, kako dejanje poteka: delati ob dogovorjeni mezdi; to se razume samo ob sebi; publ. ob pravilni rešitvi rebusa dobiš znan pregovor / publ. služba je dostopna vsakomur ob enakih pogojih ● publ. stali so bok ob boku tesno skupaj; prišel je ob času pravočasno; publ. ob drugem so govorili tudi o delitvi dohodka med drugim; star. dejali so ga ob glavo obglavili so ga; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti; star. da ob kratkem povem nakratko; obresti bo treba plačati ob letu čez eno leto; živeti ob njem z njim; publ. opombe ob robu dogodkov opombe k tekočim dogodkom; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano; ekspr. pritisnil, stisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje ◊ šol. študij ob delu ♪
  9.      ob...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obiti, objahati / občrtati, obkvačkati / obkositi, obžeti / oblepiti, obložiti b) usmerjenosti dejanja mimo česa: objadrati, obplezati c) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: obhoditi, obletati č) izgube, odstranitve česa: obglodati, obklesati, obrati / obstreliti / obrabiti d) nastopa stanja ali usmerjenosti dejanja v stanje, kot ga nakazuje osnovni glagol: obležati, obmirovati, obviseti / obnoviti / obnoreti e) nadaljevanja stanja, kot ga nakazuje osnovni glagol: občepeti, obsedeti f) deležnosti tega, kar izraža osnova: obdavčiti, obljuditi, oborožiti g) same dovršnosti: občutiti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obdaritev, obhod, obtožba 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: obcesten, občasen, obletnica ♪
  10.      obá  tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve zaim., obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma, obá tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve, obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma (ȃ ẹ̑) poudarja skupnost, povezanost dveh oseb, predmetov, pojmov a) v samostalniški rabi: poznam oba; pričakujemo obe hkrati; to sta brat in sestra, oba sta zaposlena v Iskri; ekspr. oba skupaj ne zaležeta za enega samega / nama je obema težko / prišla sta oba, oče in mati; oba z ženo se lepo zahvaliva b) v prilastkovi rabi: oba predloga sta sprejemljiva; predstavniki obeh držav; obe reki se izlivata v Črno morje / publ. omara stoji med obema oknoma med oknoma / pri parnih in njim sorodnih pojmih: oba dvojčka; oba konca palice; oba rimska konzula; dolžnost obeh staršev; zašiti obe hlačnici; obe polovici jabolka; na obeh bregovih reke; hrom na obe nogi; na obeh straneh ošiljen svinčnik / neprav. z obemi koleni z obema kolenoma ● ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; med obema vojnama med prvo in drugo svetovno vojno; ekspr. pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi biti zelo popustljiv ♪
  11.      obákraj  prisl. (ȃ) knjiž. na obeh straneh: potok je obakraj obrasel z vrbami; vojaki so obstopili stezo obakraj / z rokama se je oprl na obakraj ob klop ♪
  12.      obákraj  predl. (ȃ) knjiž., z rodilnikom na obeh straneh: vojake je postavil obakraj ceste; obakraj potoka se razprostirajo riževa polja / plašno je pogledoval obakraj gazi po obeh straneh ♪
  13.      obálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obalo: obalna cesta; obalna mesta; obalno področje / obalni zid ♦ jur. obalno morje del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala; navt. obalna plovba promet po obalnem morju med pristanišči iste države; kapitan obalne plovbe do 1973 čin v trgovski mornarici, za stopnjo višji od poročnika trgovske mornarice, ali nosilec tega čina ♪
  14.      obálten  -tna -o [u̯t] prid. (á ā) nar. 1. zelo velik, zelo debel: obalten čok; obalten nahrbtnik / obaltni čevlji / obaltna ženska nerodna, okorna 2. nespodoben, neprimeren: prepevati obaltne pesmi ♪
  15.      obárvati  -am dov. (ȃ) 1. dati čemu kako barvo: primesi različno obarvajo diamant; pri trohnobi se les rdečkasto obarva / ekspr. jeza ji je obarvala obraz z rdečico // navadno s prislovom dati čemu določene poteze, značilnosti: pisatelj je plastično obarval razcep med starimi in mladimi; politično obarvati dogodke; obarvati jezik z narečnimi besedami 2. redko pobarvati: obarvati stene z apnom ◊ med. obarvati histološki preparat obárvan -a -o: čustveno obarvane besede; rdeče obarvana jabolka ♪
  16.      občàn  in občán -ána m (ȁ á; ȃ) 1. pripadnik določene občine: seznaniti občane z namenom samoprispevka; občani občine Grosuplje; skrbeti za povezavo med občinsko skupščino in občani; seznam občanov / izvoliti za častnega občana ♦ jur. občan do 1945 kdor ima v določeni občini domovinsko pravico 2. nosilec temeljnih pravic in dolžnosti v družbeni skupnosti: samoupravne pravice občanov; razvijanje demokratičnih odnosov med občani / občani Jugoslavije // knjiž. pripadnik človeške skupnosti: pesnik se ni izpovedal samo kot ustvarjalec, temveč tudi kot občan / občan sveta ♪
  17.      občeméti  -ím [čǝm] dov., občemì (ẹ́ í) 1. ostati v sedečem položaju negiben in tih: skril se je med grmovje in občemel / ekspr. roke so občemele na mizi 2. ekspr. zadremati: naslonil je glavo na kolena in občemel ♪
  18.      óbči  -a -e prid. (ọ̄) 1. splošen: vzbujala je občo pozornost; doživeti obče priznanje; obče in posamično spreminjanje / obče lastnosti / skrbeti za občo korist skupno, javno; obče zemljišče skupno 2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: obča metodika; obča sociologija / obča geografija geografija, ki obravnava osnovne zakonitosti v oblikovanju prostora in pokrajine; obča psihologija psihologija, ki obravnava duševne zakonitosti normalnega odraslega človeka ◊ jur. obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811; obče pravo pravo, ki temelji zlasti na rimskem pravu in je veljalo v nekaterih zahodnih državah do lastne kodifikacije prava óbče prisl.: obče koristno prizadevanje; biti obče priljubljen; obče veljavna trditev; obče znana stvar; sam.: odnos med občim in posamičnim ♪
  19.      óbčina  -e ž (ọ̑) 1. osnovna samoupravna družbenopolitična skupnost: združiti občine; gospodarsko nerazvita občina; samoupravni organi občine; prebivalci občine; statut občine / pomembnejši kraji v občini na ozemlju občine / delati na občini / občina Grosuplje // nekdaj osnovna upravna enota: občine in okraji // pog. organi občine: občina je naročila zazidalni načrt; odnos občine do zasebnega sektorja / iti na občino sedež organov občine; zbrati se pred občino poslopjem, kjer imajo ti organi sedež 2. v zvezi katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja: del posestva ima v drugi katastrski občini ● pasti občini v breme živeti na stroške občine; zastar. list si je pridobil majhno občino malo naročnikov, bralcev; star. sprejeti koga v svojo občino skupnost, družbo ◊ jur. davčna občina v stari Avstriji enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; zgod. glavna občina od 1814 do 1850 upravna enota, ki usklajuje delo podobčin ♪
  20.      občínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na občino: občinske meje; občinsko središče / občinski forumi, organi; občinski proračun, statut; občinsko turistično društvo / občinska politika / občinska stavba; občinsko zemljišče / ekspr. občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski ljudski odbor od 1952 do 1963 izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora; občinski praznik praznik, ki se praznuje v okviru občine; občinski sluga nekdaj nižji uslužbenec na občini, ki opravlja pomožna dela; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti; občinski tajnik nekdaj kdor opravlja pisarniške posle na občini; občinske ceste ceste, ki omogočajo promet na področju občine; občinska skupščina; občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina ∙ ekspr. moje kolo ni občinsko ne dovolim, ne želim, da bi ga kdorkoli uporabljal ♦ jur. občinsko sodišče prvostopenjsko sodišče za manj važne pravne zadeve ♪
  21.      občrtávati  -am nedov. (ȃ) delati (sklenjeno) črto, črte okrog česa: občrtavati neznane besede v besedilu občrtávati se kazati se v obrisih: dekliška postava se je občrtavala v mraku ♪
  22.      občudoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor koga občuduje: pisateljevi občudovalci / občudovalec čebelje delavnosti / občudovalci narave, modernih plesov / dekletovi občudovalci ♪
  23.      občudovánje  -a s (ȃ) glagolnik od občudovati: značilno je njihovo občudovanje športnikov / pretirano občudovanje moderne glasbe / razstavljene freske so vzbujale občudovanje / gledati gore z občudovanjem ∙ ekspr. občudovanja vreden pogum zelo velik ♪
  24.      občútek  -tka m (ȗ) 1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta: dražljaji povzročajo občutke; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek 2. navadno s prilastkom čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje: ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek; spreletel ga je grozljiv občutek; izraziti svoje občutke; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom povedati kaj z občutkom ponosa s ponosom 3. s prilastkom zavedanje, doživljanje določenega stanja: znebiti se občutka krivde; imeti občutek odgovornosti; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti 4. s prilastkom kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično: vsiljeval se mu je občutek prevaranosti; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več menim, domnevam 5. v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje česa: imeti občutek za čas; izgubiti občutek za hitrost; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo sposobnost; žarg. ima občutek za volan zna (dobro) voziti, šofirati 6. v prislovni rabi izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju: ravnati s strojem brez občutka; v temi sta hodila kar po občutku; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom ● pog. ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj počutil se je neprijetno, nesproščeno; pog. moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka da se ne bom čutil dolžnega; pog. za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno po njegovem mnenju ♪
  25.      občutíti  in občútiti -im dov. (ȋ ú) 1. čutno dojeti lastnosti predmetnega sveta: občutiti toploto zakurjene sobe; občutiti tresljaje zemlje, utrip srca / občutiti s prsti vzbokline / ekspr. njegove oči ničesar več ne občutijo 2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: občutil sem, da nisem sam v sobi / ekspr. moja duša je občutila, da se bo to zgodilo / intuitivno občutiti / v tem trenutku je občutil, da pripada zemlji spoznal, dojel // s čustvi dojeti: prej ni narave ne videl in ne občutil; pesnika je šele v zrelih letih prav razumel in občutil 3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso občutili osti njegovih besed / na trgu se že občuti znižanje cen opazi 4. imeti, doživeti čustva, občutke: občutiti srečo, žalost; ni hotela izdati, kar je ob tem srečanju občutila / hvaležnosti, ki so jo izražale njene besede, v resnici ni občutil 5. doživeti, navadno kaj neprijetnega, hudega: mladina še ni občutila pomanjkanja; vsega tega gorja še niste občutili; občutiti gospodarsko krizo; zelo je občutil očetovo nejevoljo 6. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: občutiti bolečine v nogi; ni občutil ne lakote ne žeje / občutiti ljubezen do koga; občutiti strah pred čim // izraža čustveni odnos, kot ga nakazuje določilo: pokrajino je občutil tujo; moteče občutiti enakomeren naglas pri pesmi; vdanost ljubezni je občutil kot podložnost ● ekspr. večkrat sem občutil njegove pesti večkrat me je natepel; ekspr. njegova denarnica bo podražitev krepko občutila zaradi podražitve bo potrošil dosti več; to sem občutil sam na sebi sem sam doživel občúten -a -o: skušala si je razložiti občuteni nemir; globoko občutene pesmi; prisl.: občuteno igrati ♪

   8.673 8.698 8.723 8.748 8.773 8.798 8.823 8.848 8.873 8.898  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA