Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (7.951-7.975)


  1.      nakúhati  -am dov. (ú ȗ) 1. s kuhanjem priti do določene količine česa: nakuhati in nacvreti različnih dobrot; nakuhala je jedi za tri dni / nakuhati deset kozarcev marmelade / letos so nakuhali veliko žganja 2. ekspr. povzročiti neprijetnost, težave: kaj si spet nakuhal; pazi se, da ti kakšne ne nakuha nakúhati se povečati svojo prostornino zaradi kuhanja: riž se je zelo nakuhal / bela moka se ne nakuha tako kot ajdova ♪
  2.      nalagáti  -lážem dov. (á á) z laganjem zavesti v zmoto: nalagati prijatelja; ekspr. debelo nas je nalagal / nalagati samega sebe nalagáti se knjiž., redko zlagati se: nisem se nalagal ♪
  3.      nalépka  -e ž (ẹ̑) listek za glavne ali posebne označbe stvari, na katero je nalepljen: odstraniti nalepko s škatlice; opremiti blago z nalepkami; nalepke na steklenicah; pren. dajal mu je grde nalepke // kar se nalepi za okras: hotelske nalepke; nalepke za avtomobile ♪
  4.      nalépnica  -e ž (ẹ̑) listek za glavne ali posebne označbe stvari, na katero je nalepljen: nalepiti nalepnico na stekleničko z zdravili; zbirati nalepnice vžigaličnih škatlic / nalepnica z naslovom naročnika ♦ ptt listek s tiskano označbo načina odpošiljanja, ki se nalepi na pošiljko ♪
  5.      naléten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na nalet: naletna moč / zvišati naletni stolp (skakalnice); urediti naletne proge in doskočišča ♦ čeb. naletna deska deska na spodnji sprednji strani čebelnjaka, kamor sedajo čebele ♪
  6.      naletéti  -ím dov., nalêtel (ẹ́ í) 1. v zvezi z na nehote, navadno nepričakovano srečati, najti koga: v mestu je naletel na prijatelja; celo tam smo naleteli na Slovenca / na take ljudi še nisem naletel // nehote, navadno nepričakovano priti do česa, najti kaj: po dolgi hoji naletijo na sončno jaso; pod hribom je naletel na mlin, zastar. mlin / pred mestom so naleteli na zasedo / ladja je naletela na čeri; vlak je naletel na mino zadel, zapeljal / v knjigi včasih naleti tudi na črke, ki jih ne pozna 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: naleteti na ovire, težave / naleteli so na močen odpor sovražnika; naleteti na dober, lep sprejem biti dobro, lepo sprejet / povsod so naleteli na razumevanje in podporo; publ. resolucija je naletela na širok odmev 3. avt., žel. trčiti, zaleteti se z vozečim vozilom v vozilo, ki stoji ali vozi v isti smeri: kljub zaviranju je naletel na vozilo pred seboj / vlak je naletel / avtomobil je naletel na drog ● star. take te še nisem naletel videl, našel; na hrustanec naletimo na mnogih delih telesa hrustanec je; ekspr. hotel ga je ogoljufati, prestrašiti, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; ekspr. danes boš pri direktorju slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ naletéti se 1. z letenjem, premikanjem po zraku priti kam v velikem številu: na gnojne kraste so se naletele muhe; okrog luči se je naletelo veliko vešč 2. s padanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini: s pobočja, sten se naletijo kupi kamenja; s stropa se naletijo na tla koščki ometa in prah 3. pog., ekspr. s tekom, hitenjem priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: v hipu se je na kraj nesreče naletelo polno ljudi / vojaki, ki so se naleteli v jarek, so začeli streljati ♪
  7.      nalezljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se prenaša z osebe na osebo: garje so nalezljive / nalezljiva bolezen / njen smeh je zelo nalezljiv / ekspr. nalezljive ideje nalezljívo prisl.: nalezljivo se je smejala ♪
  8.      nalíčen 2 -čna -o prid. (ȋ) star. podoben, soroden: naličen pojav; moj zaključek je naličen njegovemu ♪
  9.      nalíčiti 2 -im dov. (í ȋ) star., z dajalnikom biti podoben, spominjati na kaj: ta slog naliči baroku; v vsem naliči svoji materi ♪
  10.      nalíčje  -a s (ȋ) knjiž. 1. maska, krinka: nadeti (si), sneti (si) naličje; naličje z dolgim nosom / ta pisatelj je snel družbi naličje; to je le njegovo naličje, ne pa bistvo 2. tančica, pajčolan: nevesta z naličjem; gosto, prozorno naličje / nekatere osebe v romanu je zastrl z naličjem romantike ♦ etn. prt, tkanina, s katero se pokrije mrliču obraz 3. podoba, videz, zunanjost: evropsko naličje mesta; naličje pokrajine se je spremenilo ♪
  11.      nalíka  -e ž (ȋ) knjiž. podobnost, sorodnost: gre za naliko med starostjo in zimo; ugotovil je nalike v motivih obeh komedij / razlagati kaj po naliki z zakoni matematike / vihar je nalika teh njegovih čustev prispodoba ◊ lingv. uravnava jezikovne prvine po podobnem vzorcu; analogija ♪
  12.      nalikováti  -újem nedov. (á ȗ) star., z dajalnikom biti podoben, soroden: prostor je nalikoval dvorani; v tej obleki je nalikovala vaški učiteljici; njegov eh je nalikoval vzdihu ♪
  13.      nalív  -a m (ȋ) močen, navadno kratkotrajen dež: naliv je ponehal; pog. ujel nas je naliv; jesenski, pomladanski nalivi; pogosti nalivi so povzročali poplave / v tem nalivu ne moremo nikamor oditi / naliv dežja // ekspr., z rodilnikom velika količina česa ponavljajočega se v krajšem obdobju: pričakala ga je z nalivom besed; naliv nepričakovanih čestitk ga je zmedel / naliv groze in obupa ◊ gastr. tekočina z dodatki za prelivanje vloženega sadja, zelenjave ♪
  14.      naljubíti se  in naljúbiti se -im se dov. (ȋ ū) zadovoljiti svojo potrebo, željo po ljubezni, navadno spolni: ob karnevalu so se napili, naplesali in naljubili; ni se utegnil naljubiti s svojo zaročenko / ko se je je naljubil, jo je zapustil ♪
  15.      nálog  -a m (á) 1. publ. naročilo, ukaz za izvršitev, opravljanje kakega dejanja: izvršiti, napisati, upoštevati nalog / pismeni, ustni nalog; nalog za napad povelje / po čigavem nalogu dela ♦ adm. delovni nalog pismeni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela; izdati, podpisati delovni nalog; potni nalog dokument, s katerim se kdo pooblašča za določeno službeno potovanje; fin. plačilni nalog dokument, s katerim določena pravna oseba odreja naslovniku plačilo neporavnanega računa; pismeno naročilo komu, da izplača naslovniku ali prenese na njegov račun določen znesek z naročnikovega računa; prenosni nalog pismeno naročilo komu, da prenese določen znesek z računa naročnika na račun naslovnika; jur. sodni nalog dokument, s katerim sodišče, navadno na osnovi verodostojnega dokumenta, odreja izvršitev določenega dejanja; sodni nalog za aretacijo; žel. križni nalog dokument, s katerim se obveščata vlakovodja in strojevodja, da je po voznem redu predvideno križanje preloženo ali da se določa križanje, ki ni predvideno po voznem redu 2. zastar. naloga, dolžnost: njegov nalog je izvrševati ukaze; prišel je z nalogom, da napravi red / za svoj nalog si je odbral dva pogumna tovariša ♪
  16.      nalóga  tudi náloga -e ž (ọ̑; á) navadno s prilastkom 1. kar mora kdo storiti, opravljati a) glede na voljo, zahtevo koga: vestno je izpolnjeval vse naloge, ki so mu jih dajali, naložili, ekspr. zaupali; igralec je dobro opravil svojo nalogo; dobil je nalogo pojasniti položaj / za (domačo) nalogo jim je dala naučiti se pesem b) glede na lastno voljo, željo: odločil se je, da prevzame, sprejme odgovorno nalogo; zastavil sem si zanimivo, težko nalogo / vznes. to je moja življenjska naloga c) glede na poklic, položaj, mesto: izpolnjevati svoje delovne, službene naloge; seznanjati se z nalogami inšpektorja, tajnika / on ima v podjetju odgovorno, zahtevno nalogo / naloga borca je uničevanje sovražnika č) glede na določene okoliščine: naloga je bila zanj pretežka; publ. iz sklepov kongresa sledijo pomembne naloge; ni bil kos svoji nalogi; publ. sedanji položaj nam narekuje odgovorno nalogo // kar mora kaj storiti, opravljati glede na svoj namen: razpravljati o nalogah gledališča, organizacije; šola ima izobraževalne in vzgojne naloge; koža opravlja različne naloge; naloga znanosti je iskanje, odkrivanje zakonitosti / naloge jezikovne kulture, gospodarske stabilizacije ∙ publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje 2. pismeni izdelek, ki ga mora učenec napisati, narediti za pridobitev, dokaz določenega znanja: napisati, popravljati, redovati nalogo / aritmetična naloga; diplomska, magistrska, maturitetna naloga; matematična naloga // šol. podatki in računski znaki, navodila, na osnovi katerih je treba izračunati, vstaviti, kar se zahteva: druga, tretja (matematična) naloga je težka; rešitve nalog so na koncu knjige / izračunati, rešiti nalogo / uporabna naloga besedilo s podatki o določeni stvarni situaciji, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva ◊ geom. konstrukcijska naloga naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem; igr. miselna, ugankarska naloga besedilo, slika, v zvezi s katero je treba z logičnim mišljenjem ugotoviti, odkriti, kar se zahteva; šol. domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; klavzurna naloga nadzorovani pismeni del zaključnega izpita, navadno na fakulteti; kontrolna naloga; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja ♪
  17.      nalomíti  -lómim dov. (ȋ ọ́) 1. z lomljenjem priti do določene količine česa: nalomiti dračje, veje; nalomi pet kosov kruha / nalomiti kamion kamenja 2. delno zlomiti: veter je nalomil več debel; lepenka se je ob pribijanju nalomila; nalomiti si kost; pren., ekspr. glas se ji je nalomil; notranje se nalomiti nalómljen -a -o: zlomiti nalomljeni trs; njeno življenje je nalomljeno; duševno nalomljeni ljudje ♪
  18.      nalóžba  -e ž (ọ̑) 1. uporaba denarja za povečanje premoženja: nakup obveznic je bila zanesljiva naložba; povečati naložbe; milijonska naložba; naložba v gostinski obrat, zemljo / investicijska naložba; pren. študij je draga naložba // za to namenjeni, uporabljeni denar: višina naložb // kar se doseže, ustvari s tem denarjem: stroški, vrednost naložb; dobiček od naložb 2. nav. mn., ekon. uporaba dela nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: povečati, ustaviti naložbe; naložbe v industrijo, kmetijstvo, turizem; sredstva za naložbe / bruto naložba ki obsega tudi nadomestilo za amortizacijo; dolgoročne, gospodarske, negospodarske naložbe; javna naložba v objekt za splošne družbene potrebe; neto naložba ki ne obsega nadomestila za amortizacijo ♪
  19.      naložítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od naložiti: hitra naložitev blaga / norma naložitve vagona / naložitev denarja v banko / velike naložitve v industrijo naložbe ♪
  20.      namákati  -am nedov. (ȃ) 1. imeti kaj potopljeno v tekočini, navadno z določenim namenom: namakati konopljo, lan; namakati perilo v lugu; v skledi se namaka fižol; namakal si je noge v topli vodi; ekspr. mlin namaka svoja kolesa v reki 2. dovajati vodo, zlasti obdelovalnim zemljiščem: namakati riževa polja / zemljo umetno namakajo / dež obilno namaka gozdove; vso ravnino namaka reka; brezoseb. letos je precej namakalo deževalo 3. pomakati: namakati kruh v kavo, vino ● ekspr. te bregove namaka Nil tod teče; ekspr. pogostokrat namaka pero v črnilo piše; ekspr. namakati roke v človeško kri moriti, ubijati; pog., ekspr. ribiči so skoraj ves dan namakali trnke lovili (ribe); ekspr. ženske so samo namakale ustnice v vino so malo (s)pile namákati se pog., ekspr. kopati se: rad se namaka; namakati se v morju namákan -a -o: namakana polja ♪
  21.      namázati  -mážem dov., namázala in namazála (á ȃ) 1. nanesti na kaj tanko plast mastne ali tekoče snovi: namazati čevlje, tla z loščilom; na debelo namazati / namazati kožo, ustnice; ekspr. obrvi si je namazala s črno barvo / namazati kruh z maslom, pašteto / namazati nadev na testo 2. dati mazivo med drsne ploskve ležajev ali vodil: namazati ležaje, osi / namazal je vrata, da ne bi cvilila tečaje pri vratih 3. slabš. narisati, naslikati: namazala je nekaj portretov in tihožitij / parole so namazali z velikimi črkami napisali 4. ekspr. natepsti, pretepsti: namazal je obe, ženo in hčer; tatove so pošteno namazali / naši nogometaši so goste spet namazali premagali; v odbojki jih namažemo kot nič // prevarati, ukaniti: še njega je namazal s ponarejenimi mumijami; z delnicami te misli namazati ● pog., ekspr. namažite mu jih še petnajst dajte mu še petnajst udarcev; ekspr. namazati otroka z brezovo, leskovo mastjo natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh; ekspr. namazati si pete pripraviti se na beg; pobegniti namázan -a -o: stroj je namazan; črn je, kot bi bil s sajami namazan; namazana ženska našminkana, naličena; na tanko namazan kruh ∙ ekspr. ima dobro namazan jezik izraža se spretno, z lahkoto; ekspr. biti z vsemi mažami namazan zvit, prebrisan; ekspr. življenje mu je z medom namazano dobro se mu godi; vse mu gre kot namazano uspešno, brez zapletljajev ♪
  22.      namehúriti  -im dov. (ú ȗ) narediti, povzročiti mehurje: veter je namehuril obešeno perilo; zaradi vlage se je obloga namehurila ♪
  23.      namèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja: njegov namen je očiten; namen se izpolni; kazati svoje namene; opustiti svoj namen, svoje namene; razkrinkali smo njegove resnične namene; pošten, slab, sovražen, zloben namen / ni moj namen, nimam namena govoriti o tem; imel je namen, da bi dokupil nekaj zemlje; brez namena se je ozrl; publ. govori z namenom, da bi te zmotil; namen avtorja je prikazati veličino dobe / dobrodelni, humani, obrambni, pedagoški namen, nameni / to je rekel, storil z dobrim namenom; prekršek brez namena nehoten // kar se hoče doseči s to usmerjenostjo: doseči (zaželeni) namen; prizadevati si za določen namen / to je namen mojega življenja / pesem je dosegla namen / publ. v ta namen, za ta namen je potrebna široka akcija / knjiž. ima visoke namene cilje 2. navadno s prilastkom kar opredeljuje kaj glede na to, čemu je, obstaja: vsaka stvar ima svoj namen; namen kreditov je v tem, da se poveča prodaja; namen športa; namen socialnega zavarovanja / razdelitev izdelkov po materialu, načinu obdelave in po namenu / ekspr. ta umetnost je sama sebi namen / knjiž. bojuje se za svoj namen bistvo // v prislovni rabi poudarja področje, kot ga določa prilastek: uporabljati konje v gospodarske namene; uporaba vode v tehnične namene / priprava za različne namene ● namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo; ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; publ. predsednik je slovesno izročil most, šolo, tovarno svojemu namenu v uporabo ♪
  24.      nameníti  in naméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. izraža namen osebka a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri 2. skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo ● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila // elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši naménjen -a -o 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj ♪
  25.      naménjati  -am nedov. (ẹ́) raba peša 1. izraža namen osebka, da kdo kaj dobi: oče je domačijo dolgo časa namenjal starejšemu sinu / namenjali so mu jo za nevesto 2. večkrat skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: zadnja leta je založba namenjala domačim avtorjem pomemben delež b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: potrebno bo namenjati več sredstev za razvoj 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresničuje dejanje, kot ga nakazuje samostalnik: potnik je svoja vprašanja namenjal levemu sosedu 4. redko nameravati: tudi o tem sem namenjal govoriti; že nekaj dni se namenja prebeliti sobo / storil je, kar je namenjal ● knjiž., ekspr. le kaj mi namenja današnji dan kaj se bo danes zgodilo; knjiž. njegov položaj ga namenja drugačnim opravkom določa, opredeljuje za drugačne opravke ♪

   7.826 7.851 7.876 7.901 7.926 7.951 7.976 8.001 8.026 8.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA