Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Be (5.851-5.875) 
- klèp klêpa in klépa m (ȅ é, ẹ́) 1. ostrina (kose, srpa): klep nabrusiti / ima dober, slab, tanek klep / klep kose je obrabljen 2. redko klepanje: slišal se je klep ♪
- klepáč -a m (á) 1. kladivo za klepanje: tolči, udarjati s klepačem 2. ekspr. kdor kleplje: bil je dober klepač in kosec ♪
- klepèt -éta in -êta m (ȅ ẹ́, é) nav. ekspr. živahen, sproščen pogovor o nepomembnih stvareh: za klepet vedno najde čas / iz sobe je bilo slišati klepet govorjenje, pogovarjanje // v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor: pridi popoldne na klepet ◊ vet. udarjanje zadnjih kopit, podkev ob sprednje pri hitrejši hoji konja zaradi nepravilnega podkovanja ♪
- klepetávost -i ž (á) ekspr. lastnost, značilnost klepetavega človeka: jezila ga je njena klepetavost / ne zameri moji klepetavosti / v pesmih je s klepetavostjo skušal skriti pomanjkanje globlje misli z gostobesednostjo ♪
- klepetúlja -e ž (ú) slabš. kdor (rad) veliko govori: je stara klepetulja, nikoli ne bo drugačen / ta učenka je prava klepetulja // kdor (rad) pove kaj zaupnega: klepetulja pa nisem; ne skrbi, v naši družbi ni nobene klepetulje ♪
- klerikálec -lca m (ȃ) 1. nekdaj član, pristaš Slovenske ljudske stranke: slovenski liberalci in klerikalci 2. nav. slabš. pristaš klerikalizma: je zagrizen klerikalec // nazadnjak, konservativec: klerikalci in desničarji ♪
- kleržó -ja m (ọ̑) agr. debela zimska hruška bakreno rdeče barve: kleržo letos močno gnije ♪
- klesár -ja m (á) kdor se ukvarja s klesanjem: kamnoseki in klesarji / o kiparjih, klesarjih in rezbarjih teh spomenikov je malo znanega / spada med klesarje slovenske besede ♪
- klesáti kléšem nedov., klêši klešíte; klêsal (á ẹ́) 1. z dletom obdelovati kamen: klesal je ves dan; spretno klesati / klesati in lomiti kamen, marmor // s klesanjem delati, oblikovati: klesati stopnico / v kamen je klesal podobe 2. ekspr. dajati čemu bolj izdelano podobo: tako se ustvarja in kleše jezik / klesati svoj značaj ♪
- kléščast -a -o prid. (ẹ́) podoben kleščam: kleščaste čeljusti / ima kleščaste roke ♦ vet. kleščasto zobovje ♪
- kléšče kléšč ž mn. (ẹ́ ẹ̑) 1. orodje za prijemanje iz dveh železnih, navzkrižnih ročic: odpreti, zapreti klešče; držati, prijeti železo s kleščami; s kleščami potegniti žebelj iz deske; klešče in kladivo / čeljusti klešč / kombinirane klešče s ploščatimi in nekoliko priostrenimi čeljustmi; koničaste s koničastimi, ploščate klešče s ploščatimi čeljustmi; kovaške klešče // navadno s prilastkom kleščam podobna priprava: lesene klešče; klešče ščipalke za ščipanje, preščipavanje, zlasti žice; klešče za kodranje las; klešče za orehe, pecivo 2. ekspr., s predlogom položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče: dobila ga je v svoje klešče; biti v kleščah; držati, imeti koga v kleščah / z oslabljenim pomenom iztrgati se iz klešč imperializma ◊ elektr. izolirne klešče z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; gozd. gozdarske klešče
orodje za merjenje debeline lesa; med. ekstrakcijske klešče; porod s kleščami kleščni porod; teh. cevne klešče za prijemanje in vpenjanje cevi; razperilne klešče za upogibanje zob pri žagi na eno in drugo stran; vet. kopitne klešče orodje za odstranjevanje odvečne roževine na kopitu; voj. klešče položaj, ko koloni napadata sovražnika z bokov; zool. klešče kleščam podoben prvi par nog pri rakih ♪
- klét -í ž, daj., mest. ed. kléti (ẹ̑) 1. del stavbe od pritličja navzdol, navadno v zemlji: klet je hladna, vlažna; obokana klet; šel je v klet po drva / dati jabolka, ozimnico v klet / pog. stanuje v kleti v kletnem stanovanju // navadno v zvezi vinska klet stavba, prostor za predelovanje, hranjenje vina: zgradili so novo vinsko klet 2. nar. vzhodno manjša stavba v vinogradu za stiskanje, hranjenje vina; zidanica: iz kleti se je slišalo petje ♪
- klétev -tve ž (ẹ̑) groba beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu: govoril je grde, grozne, robate kletve; ekspr. iz ust so mu vrele kletve / iz sobe se je slišala kletev preklinjanje; ekspr. kletvam se je izogibal ni klel ♦ rel. zelo nespoštljiv, žaljiv izraz o Bogu, svetih osebah ali stvareh // z besedami izražena želja, da bi koga zadelo zlo, nesreča: njegova kletev se je izpolnila; zadela jo je očetova kletev / ekspr. to je kletev usode ♪
- kléti kólnem [u̯n] nedov., kolníte tudi kólnite; klél; nam. klét in klèt (ẹ́ ọ́) 1. uporabljati grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: navadil se je kleti; vozniki so vpili in kleli; kolne kot Turek zelo; ekspr. klel je, da se je vse bliskalo zelo / hudič! je potihem klel 2. nav. ekspr. izražati sovraštvo, odpor, navadno s takimi besedami, besednimi zvezami: klela je njegovo žlahto / kolne dan, ko se je rodil / vola je s hudičem klel zmerjal, psoval ◊ rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izražati se o Bogu, svetih osebah ali stvareh kléti se redko prisegati, zaklinjati se: na čast, pri vseh svetnikih se ti kolnem, da ni bilo res; zaman se je klel, da je nedolžen kolnèč -éča -e in kolnóč -a -e zastar.: vrnil se je pijan in kolneč; policaj je kričal na
kolneče moške klét -a -o star. preklet: kleta usoda ∙ zastar. naš kleti sovražnik nespravljiv, zaklet ♪
- kletvína -e ž (í) ekspr. groba beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu; kletev: izreči kletvino / odgnali so ga s kletvinami / iz gostilne se je slišalo vpitje in kletvina preklinjanje ♪
- klevétnik -a m (ẹ̑) knjiž. obrekovalec: je velik klevetnik / klevetniki naše družbe ♪
- klíc -a m (ȋ) 1. glasno izgovorjeno, izrečeno, navadno kako ime: zaslišal je očetov klic / njegov klic se je razlegal daleč naokoli klicanje / glasni klici / vola sta razumela oračeve klice; pren., ekspr. sledil je notranjemu klicu // redko oglašanje, petje: petelinji klic; klici škrjancev // nav. mn. glasno govorjenje, vpitje: klici so kmalu utihnili / slišali so se jezni, veseli klici / ekspr. klici odobravanja 2. glasno izražena želja, zahteva po a) prisotnosti: klic domov / klic v sili / klic mački / na njegov klic so vsi prihiteli b) kaki dejavnosti: klici na pomoč; zaslišal je klic k večerji / ekspr. klic k orožju, pripravljenosti / klic vprežni živini / ekspr. klic sirene, trobente // ekspr., v zvezi s po velika potreba, želja: klic po aktualnosti in sodobnosti v umetnosti / vse tri pesnitve so glasen klic po svobodi 3. ekspr., z
oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: hotel je zadušiti klic ljubezni; oglaša se klic vesti / klic pomladi ◊ lov. lov na klic lov, pri katerem se s posnemanjem živalskega glasu kliče divjad; ptt telefonski klic ♪
- klicár -ja m (á) 1. knjiž., s prilastkom kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor; glasnik: bil je klicar miru; klicar prebujajočega se slovenstva ∙ knjiž., ekspr. čebela, klicar pomladi znanilec, napovedovalec 2. nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: klicar z bobnom; klicarji in trobentači ♪
- klícati klíčem nedov., klícala in klicála (í ȋ) 1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti // oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo // glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal / klicati (cene) na dražbi izklicevati 2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče /
začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest / beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje / klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati / ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga // ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče
po dežju / kliče po starih časih 3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati 4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta // dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime 5. prizadevati si vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni ● vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; redko petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do
neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; žarg., šol. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom ◊ igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom klicáje: klicaje na pomoč se je zgrudila kličóč -a -e: kličoč po maščevanju klícan -a -o: klican na zagovor, pred sodnika za prekrške ∙ žarg., šol. bil je klican k tabli vprašan pred tablo ♪
- kliènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika, stranka: bil je klient znanega odvetnika; ta odvetnik ima mnogo klientov / je slab klient od katerega ni mnogo gmotnih koristi ♦ zgod. klient pri starih Rimljanih meščan, ki ga kot svojo delovno silo varuje, ščiti patricij // nav. ekspr. oseba v odnosu do osebe, ki ji redno opravlja določene storitve; (stalna) stranka: že več let je njihov klient; trgovec s svojimi klienti 2. ekspr. moški v odnosu do prostitutke: po stopnicah so se sprehajale prostitutke s svojimi klienti ♪
- klíma -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom povprečne vremenske razmere, značilne za določen kraj ali področje, podnebje: nezdrava klima; kraj ima ugodno klimo / priporočajo mu spremembo klime / alpska, gorska, morska, tropska klima; suha, vlažna, zmerna klima / umetna klima ♦ geogr. kontinentalna klima z ostro zimo in vročim poletjem; sredozemska klima subtropska klima z milo, deževno zimo in suhim, vročim poletjem; subtropska klima // publ. duhovno ozračje, vzdušje: družbena klima; ti dogodki so povzročili težko politično klimo; ustvarjanje neznosne klime v delovnem kolektivu 2. žarg., teh. klimatska naprava: klima ni delovala ♪
- klímaks -a m (ȋ) lit. besedna figura, ki stopnjuje učinek povedanega z navajanjem pomensko vedno močnejših besed, izrazov, stopnjevanje: klimaks v stavku: ne boj, mesarsko klanje ◊ gozd. končna razvojna stopnja vegetacije; med. klimakterij ♪
- klimátski -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na klimo, podneben: kraj ima ugodne klimatske pogoje; klimatske razmere / gorsko, morsko klimatsko letovišče; je v klimatskem zdravilišču ♦ geogr. klimatski letni čas del leta s posebnimi vremenskimi značilnostmi 2. v zvezi klimatska naprava naprava, ki uravnava temperaturo, vlažnost in menjavanje zraka v zaprtem prostoru: zgradba ima klimatsko napravo; avtobusi z vgrajenimi klimatskimi napravami ♪
- klìn tudi klín klína m (ȉ í; ȋ ȋ) 1. paličast, na eni strani priostren kos lesa, železa, ki se v kaj zabije: klin izpuliti; zabiti klin v zemljo; luknja za klin; suh je kakor drenov klin zelo // temu podoben predmet, ki se rabi za sajenje na gredicah: s klinom delati luknje za sadike / sadilni klin 2. kovinska ali lesena priprava za zagozdenje: zabiti klin v špranjo / zagozditi klin; pren., ekspr. zabiti klin v telo svetovnega imperializma 3. prečna palica na lestvi: vzpenjal se je od klina do klina; lestev z desetimi klini; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice 4. navadno lesen, v steno zabit predmet za obešanje: sneti klobuk s klina; obesiti suknjo na klin; puška visi na klinu 5. podolgovat kovinski predmet z ušesom, ki se zabije v skalo za pomoč pri plezanju: klini
so bili zrahljani in vrvi potrgane; iti, plezati po klinih / plezalni klini ● ekspr. novico s klina sneti izmisliti si jo; ekspr. obesiti študij na klin opustiti študiranje; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim robom na čelu; ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom ◊ alp. ledni klin za zabijanje v led pri plezanju; podolžni klin z rezjo v isti smeri z ušesom; žel. klin priprava za pritrjevanje tovora na vagon ♪
- klínast -a -o prid. (ȋ) 1. podoben klinu: klinast predmet / žleb klinaste oblike / ekspr. ima kratke, klinaste prste koničaste ♦ teh. klinasti jermen jermen, ki ima trapezast prerez 2. arheol. klinopisen: zarezovati klinaste znake v glinaste plošče klínasto prisl.: klinasto pristrižena bradica ♪
5.726 5.751 5.776 5.801 5.826 5.851 5.876 5.901 5.926 5.951 
