Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (5.273-5.297)


  1.      iztískati  -am nedov. (í) 1. s stiskanjem, pritiskanjem spravljati iz česa: iztiskati barvo, kremo iz tube; iztiskati gnoj iz rane / izpušni plini iztiskajo gorivo iz rezervoarja // s stiskanjem, pritiskanjem delati, da v čem ne bi bilo več določene tekočine, vsebine: iztiskati limono ∙ ekspr. počasi je iztiskal besede s težavo govoril, pripovedoval 2. ekspr. s silo, vztrajnostjo prihajati do česa: vedno je iztiskal denar iz podrejenih ♪
  2.      iztísniti  -em dov. (í ȋ) 1. s stiskanjem, pritiskanjem spraviti iz česa: iztisniti sok iz limone; iztisniti stržen iz tura; odprl je tubo in iztisnil nekaj barve na paleto / iztisniti med iz satja / iztisniti zrak iz meha // s stiskanjem, pritiskanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine, vsebine: iztisniti limono 2. ekspr., z glagolskim samostalnikom s silo, vztrajnostjo doseči, da kdo kaj naredi, pove: iztisniti obljubo, priznanje od koga / trudili so se, da bi iztisnili kaj iz njega, pa je molčal 3. ekspr. s silo, vztrajnostjo priti do česa: od domačih je iztisnil precej denarja; iz kupca je hotel iztisniti čim več / iztisniti iz zemlje čim večji pridelek 4. ekspr. s težavo reči, povedati: nekaj nerazumljivega je iztisnil; pa naj bo, je iztisnil ● ekspr. jeza ji je iztisnila solze od jeze je (za)jokala; ekspr. niti besede ni mogel iztisniti (iz grla) ni mogel spregovoriti; knjiž., ekspr. v pesem je iztisnil vso narodovo bolečino izrazil jo je v pesmi iztísnjen -a -o: iztisnjen sok; iztisnjena limona; prim. stisniti ♪
  3.      iztiščáti  -ím dov. (á í) nav. ekspr. s težavo reči, povedati: mukoma je iztiščal nekaj iz sebe ♪
  4.      iztóčnica  -e ž (ọ̑) 1. gled. beseda, del stavka, situacijski premik, na katerega navezuje igralec svojo igro: dati, povedati iztočnico; na iztočnico se prižge luč / gledališka, odrska iztočnica 2. publ. osnova, izhodišče: članek je iztočnica za debato / iskati politične iztočnice za nastop proti opoziciji 3. redko geslo: politična, propagandna iztočnica / razporeditev iztočnic v slovarju ◊ biblio. prva beseda značnice ♪
  5.      iztòk  -óka m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od iztekati, izteči: iztok vode iz cevovoda / jezero nima iztoka 2. kraj, prostor, kjer kaj izteka: napraviti v posodi iztok / potok je iztok podzemeljskega jezera / od izvira do iztoka izliva 3. med. kar se izteka iz telesa pri vnetju: gnojen iztok; iztok iz rane, ušes / beli iztok beli tok 4. zastar. vzhod: veter piha od iztoka / proti iztoku se širi ravnina ♪
  6.      iztŕcati  -am dov. (r̄ ȓ) s tresenjem, rahlim udarjanjem spraviti iz česa: iztrcati pepel iz pipe ♪
  7.      iztrebíti  in iztrébiti -im, tudi iztrébiti -im tudi strebíti in strébiti -im, tudi strébiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́) 1. odstraniti odvečno iz česa: iztrebiti mlad gozd; iztrebiti travnik / iztrebiti jarek, žleb očistiti / iztrebiti ribe, srno odstraniti drobovje; iztrebiti solato otrebiti // izkrčiti: iztrebil je gozd in ga spremenil v polje / iztrebili so si laz in posadili krompir 2. povzročiti, napraviti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebiti plevel; iztrebiti škodljivce; to žival so z lovom skoraj docela iztrebili / ekspr. fašisti so hoteli iztrebiti cele narode / iztrebiti luteranstvo / iztrebiti predsodke iztrebíti se in iztrébiti se, tudi iztrébiti se tudi strebíti se in strébiti se, tudi strébiti se 1. izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo: bolnik se je iztrebil; normalno, redno se iztrebiti 2. nar. izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice; otrebiti se: krava se še ni iztrebila iztrébljen tudi strébljen -a -o: iztrebljen gozd; bivoli so tu iztrebljeni ♪
  8.      iztrébljenje  -a s (ẹ́) glagolnik od iztrebiti: iztrebljenje gozda / iztrebljenje kitov / groziti narodu z iztrebljenjem / boj za iztrebljenje tuberkuloze / iztrebljenje črevesa ♪
  9.      iztrepávati  -am nedov. (ȃ) z zamahovanjem, stresanjem odstranjevati iz česa: iztrepavati prah iz jopice / čebele so pred žreli iztrepavale soparico iz panjev ♪
  10.      iztŕgati  -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 1. s trganjem spraviti iz česa: iztrgati list iz bloka // ekspr. ločiti, vzeti del teksta iz celote: iztrgati posamezne stavke iz razprave / iztrgati posamezne misli; iztrgati prizor iz zgodbe 2. s sunkovitim potegom spraviti iz prijema: iztrgal mu je knjigo, ki jo je držal; iztrgati puško iz rok; iztrgala je roko iz njegove / v osmrtnicah smrt nam je iztrgala ljubljenega sina; pren. iztrgati oblast iz rok buržoazije // s silo narediti, da kaj ni več na prvotnem mestu: granata je iztrgala vrata iz podbojev; pren., knjiž. vojna ga je iztrgala z rodne grude 3. ekspr., z dajalnikom povzročiti, narediti, da kaj ni več pod oblastjo, vplivom koga: iztrgati deželo sovražniku; iztrgati otroka slabi družbi / iztrgati obdelovalno zemljo morju 4. ekspr. spraviti koga iz neprijetnega položaja, stanja: iztrgati ljudstvo iz nevednosti; hvaležen mu je, ker ga je iztrgal iz revščine / mati ga je iztrgala očetovi jezi // v zvezi z iz proti njegovi volji spraviti koga iz kakega stanja sploh: iztrgati koga iz zamišljenosti / iztrgati iz igre, spanja 5. ekspr. z vztrajnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: iztrgati komu resnico, skrivnost / prisego mu je iztrgal z nasiljem ● vznes. smrt mu je iztrgala pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. srce mi iztrgajte iz prsi, pa tega ne bom storil izraža zelo odklonilno stališče; ekspr. to si moraš iztrgati iz spomina pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. srce bi si iztrgala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti iztŕgati se s sunkom spraviti se iz prijema: hotela se mu je iztrgati, a jo je trdno držal; konj se mu je iztrgal in zbežal; iztrgati se iz objema, rok; pren. dežela se je iztrgala iz klešč imperializma ● knjiž. jagnedi so se iztrgali iz noči postali vidni, se prikazali v obrisih; ekspr. krik se mu je iztrgal iz prsi nenadoma je zakričal; brezoseb., ekspr. pa naj bo, se mu je iztrgalo je rekel, spregovoril iztŕgan -a -o: iztrgan list; stavki so nasilno iztrgani iz konteksta; morju iztrgana zemlja; prisl.: iztrgano podane misli; prim. strgati ♪
  11.      iztrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. z rahlim udarjanjem odstranjevati iz česa: iztrkavati pepel iz pipe / iztrkavati pipo; iztrkavati čohalo ob kamen 2. s trkanjem spravljati iz česa: iztrkavati polhe iz votlega gabra ♪
  12.      iztróšiti  -im, in iztrošíti in iztróšiti -im dov. (ọ́; ȋ ọ́) publ. porabiti, izčrpati: pri delu je iztrošil vse svoje moči iztróšiti se, in iztrošíti se in iztróšiti se 1. izrabiti se, dotrajati: stroj se iztroši 2. izčrpati se, oslabeti: pri tem delu so se mu iztrošile oči iztróšen -a -o: iztrošeno vozilo ♪
  13.      iztŕžek 2 -žka m (ȓ) lingv. iz širšega besedila prevzeta besedna zveza: slovar nakazuje rabo besed z iztržki ◊ biblio. posebni odtis, ki ima naslov samo nad tekstom, gradivom ♪
  14.      izučíti  -ím dov., izúčil (ȋ í) 1. usposobiti koga za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega: sina je izučil svoje obrti; izučiti koga za kovača / izučiti psa za lov 2. omogočiti komu, da se tako usposobi: s skromno plačo ga je izučil 3. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj preudaren: izkušnja, nesreča človeka izuči; to bo fanta izučilo; življenje jo je izučilo; brezoseb. izučilo ga je 4. zastar. naučiti, navaditi: v šoli so ga marsičesa izučili; jezika se je izučil iz knjig 5. zastar. raziskati, preštudirati: izučiti starinske listine izučíti se usposobiti se za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega: izučiti se aranžerstva; izučiti se za kovača, mehanika, šiviljo; izučil se je pri znanem mojstru; izučiti se v poklicu staršev / fant se je že izučil izučèn -êna -o: izučen čevljar, mizar; izučena šivilja; za noben poklic ni izučena ♪
  15.      izumetníčenost  -i ž (ȋ) značilnost izumetničenega: jezikovna izumetničenost; izumetničenost sloga, zgodbe / izumetničenost njenega vedenja ga odbija; govoril je preprosto, brez izumetničenosti ♪
  16.      izumetníčiti  -im dov. (í ȋ) narediti, povzročiti, da kaj ni več v skladu z naravnim, navadnim: pisatelj je v knjigi osebe izumetničil in potvoril; izumetničiti govor, slog izumetníčen -a -o: izumetničen jezik; te stvari dajejo ulicam izumetničen videz; povest je preveč izumetničena; izumetničeno oblačenje; prisl.: izumetničeno govoriti ♪
  17.      izumévati  -am nedov. (ẹ́) star. izumljati: izumevati stroje / izumevati zgodbe izmišljati si, izmišljevati si ♪
  18.      izumíteljstvo  -a s (ȋ) dejavnost izumiteljev: izumiteljstvo ima pomemben delež pri modernizaciji proizvodnje; izumiteljstvo in novatorstvo ♪
  19.      izústiti  -im dov. (ȗ ȗ) ekspr. reči, povedati: izustiti besedo, ime, opazko / kako si upa kaj takega izustiti; komaj je to izustil, že so planili po njem; odločno izustiti ♪
  20.      izvajálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. kdor umetniško poustvarja zlasti glasbeno delo: nastopili so predvsem mladi izvajalci; izvajalci zabavne glasbe 2. kdor kaj uresničuje z delom: delo je dobil privatni izvajalec; izvajalec gradbenih del; izvajalec za montažo jeklenih konstrukcij / publ. občine naj bi postale izvajalci kulturno-prosvetne dejavnosti ♪
  21.      izvajálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izvajanje: posvetiti vso pozornost izvajalni ravni koncertov / ta organ je postal pomembno izvajalno telo / upoštevati izvajalne norme ♦ muz. izvajalne označbe izrazi, kratice in znamenja za način izvajanja glasbenih del ♪
  22.      izvajálka  -e [u̯k in lk] ž (ȃ) 1. ženska, ki umetniško poustvarja zlasti glasbeno delo: izvajalka je težko skladbo odlično zaigrala / med cirkuško predstavo je lev hudo ranil izvajalko 2. ženska, ki kaj uresničuje z delom: veziljski oddelek si prizadeva usposobiti vajenke za dobre izvajalke ♪
  23.      izvajálski  -a -o [tudi u̯s] prid. (ȃ) nanašajoč se na izvajalce ali izvajanje: ta opera zahteva velik izvajalski aparat / ansambel odlikuje visoka izvajalska raven; napredek izvajalske umetnosti / projektivni in izvajalski oddelek ♪
  24.      izvájanje  -a s (ā) 1. glagolnik od izvajati: a) izvajanje načrta, programa; izvajanje predpisov, sklepov; dosledno izvajanje zakona / izvajanje akrobacij / izvajanje kontrole b) izvajanje glasbenih del / izvajanje domače drame c) učitelj je prešel od razlaganja k izvajanju pravila; izvajanje zaključkov ♦ muz. hitrost, jakost izvajanja 2. nav. mn., publ. misel, dognanje: govornikova izvajanja so bila sprejeta z odobravanjem ♪
  25.      izvájati  -am nedov. (ā) 1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvajati načrt, program; izvajati predpise z vso strogostjo; dosledno izvajati kadrovsko politiko; zakon se že izvaja / publ.: ta četa je izvajala najtežje akcije delala, opravljala; izvajati gradbena dela; skupina izvaja moderne plese pleše; izvajati vaje na orodju; žarg., šport. izvajati prosti strel // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvajati dopolnilno gnojenje; izvajati kontrolo nad poleti kontrolirati polete 2. umetniško poustvarjati zlasti glasbeno delo: orkester je izvajal skladbe sodobnih avtorjev / publ. v gledališču izvajajo domačo noviteto uprizarjajo, igrajo 3. publ. izpeljevati, izpeljavati: izvajati sklepe iz lastnega opazovanja, vedenja; iz te ugotovitve izvaja napačne zaključke / učitelj izvaja pravila ob razlagi 4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: izvajati besedo iz latinščine / svoj rod izvaja iz Španije 5. lingv. tvoriti novo besedo iz podstave s priponami; izpeljevati: izvajati primernik iz osnovnika ● publ. izvajati posledice, sankcije zaradi neizpolnjevanja predpisov kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov izvájan -a -o: ta koncert je bil pri nas prvič izvajan; balet je bil izvajan z največjo popolnostjo; dosledno izvajano načelo ♪

   5.148 5.173 5.198 5.223 5.248 5.273 5.298 5.323 5.348 5.373  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA