Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (5.001-5.025)


  1.      izdíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. iztisniti zrak iz pljuč pri dihanju: počasi izdihniti skozi usta; vdihniti in izdihniti 2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: izdihniti toplo sapo ● evfem. kmalu po nesreči je izdihnil umrl; ekspr. komaj slišno je izdihnil besedo zelo tiho izgovoril; evfem. izdihniti dušo umreti; prim. zdihniti ♪
  2.      izdírati  -am nedov. (ȋ ȋ) z vlečenjem, potegovanjem spravljati kaj iz snovi, v kateri tiči: izdirati zobe; izdirati bodice, trne iz noge / konj izdira kopito iz ilovice ♪
  3.      izdolbína  -e [u̯b] ž (í) kar je izdolbeno v kaj: postaviti kip v izdolbino; izdolbina v deblu, zidu ♦ tisk. tisk iz izdolbine tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja; globoki tisk ♪
  4.      izdólbsti  -dólbem [u̯b] dov., izdólbite in izdolbíte (ọ́) izrezati snov z ozkim rezilom, navadno s tolčenjem nanj: izdolbsti les; izdolbsti z dletom / tudi drobne kaplje počasi izdolbejo kamen // z dolbenjem narediti, izoblikovati: izdolbsti korito iz hrastovega debla; izdolbsti luknjo v kamen; pren. solze so ji izdolble globoke črte pod očmi izdólben -a -o: izdolben čoln; izdolben ornament; izdolbeno deblo ♪
  5.      izdrézati  -am tudi zdrézati -am dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z drezanjem spraviti iz česa: izdrezati krompir iz žerjavice 2. ekspr. z vztrajnostjo, prizadevanjem priti do česa: končno je le izdrezal gradbeno dovoljenje; prim. zdrezati ♪
  6.      izdvájati  -am nedov. (ā) publ. izločevati, izločati: izdvajati manjše skupine delavcev za posebne naloge; posamezniki so se začeli izdvajati iz kolektiva / izdvajati sredstva za izobraževanje ∙ publ. tvegano bi bilo izdvajati tega ali onega pevca posebej imenovati, pohvaliti ♪
  7.      izdvojíti  -ím dov., izdvójil (ȋ í) publ. izločiti: izdvojiti otroka iz družbe / izdvojiti iz proračuna znesek za raziskovalna dela ∙ publ. nobenega podjetja ne moremo izdvojiti, vsa so enako prizadevna posebej imenovati, pohvaliti ♪
  8.      izenáčiti  -im tudi zenáčiti -im dov. (á ȃ) 1. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: izenačiti oblike; izenačiti notranji pritisk z zunanjim; izenačiti kulturne razmere; gospodarsko, politično izenačiti / izenačiti zasebni interes z interesi družbe; izenačiti se s kom pri delu ♦ jur. izenačiti ljudi pred zakonom dati vsem ljudem ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost enake pravice in dolžnosti 2. šah., šport. doseči enak položaj, enako število točk, zadetkov kot nasprotnik: v drugem polčasu so gostje izenačili / izenačiti razliko v golih / izenačiti rekord, rezultat izenáčen tudi zenáčen -a -o: igralca sta se v izenačeni poziciji odločila za remi; tekmovalna ekipa je izenačena; življenjska raven prebivalstva je tam precej izenačena ♪
  9.      izgánjati  -am nedov. (ȃ) večkrat prisiliti, prisiljevati koga, da odide iz česa: izganjati pijane ljudi iz gostilne / izganjati živino iz hleva / ekspr. okupatorji so začeli zapirati in izganjati prebivalstvo / ekspr. izganjati v taborišča ∙ bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; ekspr. izganjati otroku trmo s strogim ravnanjem si prizadevati, da pri njem preneha obstajati trma ♦ rel. izganjati hudiča z molitvenimi obrazci odvračati njegov vpliv ♪
  10.      izgíniti  -em in zgíniti -em dov. (í ȋ) 1. z manjšanjem obsega, intenzivnosti postati neviden, neopazen: nekatere barve na sliki so izginile; madež še ni čisto izginil / voda s poplavljenega področja je izginila / znaki bolezni so izginili / pastirske koče so izginile pod snegom // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati neviden: letalo izgine v daljavi, za oblaki; izginiti v množici, med drevjem / ekspr. gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči / ekspr. izginila sta v vežo (hitro) vstopila; sonce je izginilo za goro je zašlo / pot je izginila v grmovju 2. prenehati biti, obstajati: napetost je kmalu izginila; nesoglasja med njimi so izginila / razlike v gledanju so izginile / ekspr. moramo zmagati, ali pa bomo izginili z zemeljskega površja // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji bodo kmalu izginili / jadrnice so izginile iz pomorskega prometa 3. nav. ekspr. zapustiti prostor, kraj, navadno naskrivaj: fant se je sprl in izginil; izginil je iz hiše, ne da bi ga kdo opazil; izginiti brez besede, sledu; izginiti kot duh, kot kafra; izginil je, kot bi se bil v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano / izginiti z doma / kot ukaz: izgini; da mi pri priči izgineš 4. nav. 3. os., evfem. biti ukraden, vzet: iz trgovine je izginila velika količina blaga; v zadnjem času je izginilo več avtomobilov / kam je izginil moj svinčnik kdo ga je vzel; kam sem ga založil 5. zastar. miniti, preteči: medtem je izginilo nekaj dni ● ekspr. vsa kri mu je izginila z obraza prebledel je; ekspr. meso je kar izginilo v njihovih želodcih hlastno, v hipu so ga pojedli; ekspr. omagal je in izginil pod vodo se je potopil, utonil; prim. izginul ♪
  11.      izgínjati  -am in zgínjati -am nedov. (í) 1. z manjšanjem obsega, intenzivnosti postajati manj viden, manj opazen: barve bledijo in izginjajo / voda s poplavljenega področja izginja / ekspr. tla kar izginjajo pod nesnago // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati manj viden: letalo izginja za oblaki / cesta izginja v megli 2. približevati se koncu obstajanja: napetost, strah polagoma izginja / razlike v gledanju izginjajo // z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: stare besede izginjajo; nekateri običaji izginjajo 3. nav. ekspr. zapuščati prostor, kraj, navadno naskrivaj: za cele dneve je izginjal 4. nav. 3. os., evfem. biti večkrat ukraden, vzet: opazili so, da izginja les iz skladišča izginjajóč in zginjajóč -a -e: izginjajoči običaji ♪
  12.      izgláditi  -im in zgláditi -im dov., tudi izgladíla in zgladíla (á ȃ) 1. narediti kaj gladko, ravno: izgladiti les, površino; izgladiti z brusom, steklenim papirjem / izgladiti gube; trde poteze na obrazu so se mu izgladile; pren. prijatelji so mu izgladili pot v tujino // slovnično, stilno izboljšati: članek bo potrebno še izgladiti 2. povzročiti, da prenehajo obstajati (družbene) neenakosti, različnosti: izgladiti nasprotja; izgladiti socialne razlike ● ekspr. izgladiti spor poravnati; redko avtomobil je izgladil, da se je kar bleščal očistil, zdrgnil izglájen in zglájen -a -o tudi izglajèn in zglajèn -êna -o: izglajen držaj ograje; bleščeče izglajen parket; izglajen slog; zdaj je nesoglasje izglajeno ♪
  13.      izglajeváti  -újem tudi zglajeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj gladko, ravno: izglajevati površino kamna; pren. izglajevati pot napredku 2. povzročati, da prenehajo obstajati (družbene) neenakosti, različnosti: izglajevati nasprotja, neenakosti ♪
  14.      izglásje  -a s (ȃ) lingv. zadnji glas, del besede: izgovor soglasnika d v izglasju ♪
  15.      izgléden  -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) publ. ugoden, dober: izgleden položaj ♪
  16.      izgolčáti  -ím tudi zgolčáti -ím [u̯č] dov., izgólči tudi zgólči; izgólčal tudi zgólčal (á í) ekspr. nerazločno, težko izgovoriti: končno je le nekaj izgolčal; besede je bolj izgolčal, kot izgovoril / dovolj je za danes, je izgolčal rekel, povedal ♪
  17.      izgóltati  -am [u̯t] dov. (ọ́) ekspr. nerazločno, težko izgovoriti: pridušeno je izgoltal nekaj besed / ves sem zbit, je izgoltal rekel, povedal ♪
  18.      izgoréti  -ím dov., izgôrel (ẹ́ í) 1. prenehati goreti: sveča je izgorela; pren., ekspr. bes v njem je izgorel ∙ ekspr. izgoreti od hrepenenja izčrpati se, oslabeti; ekspr. kar izgorela bi od sramu zelo me je sram // pesn. prenehati žareti: zarja je izgorela / sonce je izgorelo za gorami 2. ekspr., v zvezi z v, za izčrpati se zaradi velike prizadevnosti, vneme: izgorela je za svoje otroke; izgorel je za revolucijo; izgorel je v dobroti izgôrel tudi izgorèl in izgorél -éla -o: izgorel ogenj; izgorele oči; prim. zgoreti ♪
  19.      izgorévati  -am nedov. (ẹ́) 1. približevati se koncu gorenja: luč počasi izgoreva; mladost izgoreva kakor sveča; pren., ekspr. zadnje moči mu izgorevajo ∙ ekspr. izgorevati od hrepenenja izčrpavati se, slabeti 2. ekspr., v zvezi z v, za izčrpavati se zaradi velike prizadevnosti, vneme: izgorevati za domovino, svobodo; izgorevati v delu, skrbi za družino; prim. zgorevati ♪
  20.      izgorína  -e ž (í) kar ostane po gorenju: bencinske, plinske izgorine; izgorina smodnika ♪
  21.      izgovárjanje  -a s (ȃ) glagolnik od izgovarjati: izgovarjanje besed / vse njegovo izgovarjanje ni nič pomagalo ♦ lingv. izgovarjanje samoglasnikov ♪
  22.      izgovárjati  -am nedov. (ȃ) 1. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: jasno, razločno izgovarjati; to ime se težko izgovarja ♦ lingv. izgovarjati samoglasnike // izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: izgovarjati prisego; čarovnik je izgovarjal zarotitev 2. opravičevati koga tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični vzrok: izgovarjal je sina, da je bolan; zastonj se izgovarjaš / izgovarjati se na bolezen; rad, zmeraj se izgovarja na druge zvrača krivdo / star. roparjev ne bom izgovarjal zagovarjal, branil 3. zastar. govoriti, pripovedovati: izgovarjamo to, kar čutimo izgovárjati si zlasti v kmečkem okolju z dogovorom, s pogodbo zagotavljati si pravico do česa: izgovarjati si hrano, stanovanje pri izročanju posestva izgovarjáje: ponovil je, razločno izgovarjaje besede izgovarjajóč -a -e: izgovarjajoč te besede, je povesila oči; izgovarjajoč se, da mu ni dobro, je odšel ♪
  23.      izgovarjáva  -e ž (ȃ) oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi: jasna, nerazločna izgovarjava / po izgovarjavi se mu pozna, da je tujec ♦ lingv. izgovarjava končnega soglasnika; tehnika izgovarjave ♪
  24.      izgóvor  -a m (ọ̑) 1. opravičilo, pri katerem se navadno ne navaja pravi, resnični vzrok: iskati, izmisliti si izgovor; najti primeren izgovor za popivanje; pog. vedno ima kak izgovor se izgovarja; ekspr. jalov, prazen izgovor; ekspr. sita je že njegovih večnih izgovorov / z izgovorom, da se ne počuti dobro, je odšel ∙ preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo 2. oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi: jasen, razločen izgovor / zaznamovati izgovor / napisati besedo po izgovoru ♦ lingv. cerebralni izgovor; knjižni izgovor; izgovor širokih samoglasnikov ♪
  25.      izgovoríti  -ím dov., izgovóril; nam. izgovôrit in izgovorít (ȋ í) 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: jasno, razločno izgovoriti; to ime je težko izgovoriti; izgovoriti skozi nos ♦ lingv. izgovoriti samoglasnik 2. knjiž. reči, povedati: izgovoril je nekaj navadnih fraz; naravnost izgovoriti svojo misel; ekspr. še besede ne izgovori, že jo zmerjaš / dovoli, da izgovorim do konca // star. prenehati govoriti: ko je izgovoril, so mu vsi ploskali 3. zlasti v kmečkem okolju z dogovorom, s pogodbo zagotoviti (si) pravico do česa: oče mu je izgovoril pol posestva; izgovoriti si preužitek, stanovanje / izgovoriti si dopust 4. opravičiti koga tako, da se navadno ne navede pravi, resnični vzrok: izgovorila je hčer pred gosti; izgovoriti se na dež; pri teti se je izgovoril, da ne utegne priti izgovoríti se nav. ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja, zanima: prišla je k nam, da se izgovori, olajša; izgovorila sta se o vsem, kar ju je težilo izgovorívši zastar.: to izgovorivši, odide iz sobe izgovorjèn -êna -o: izgovorjeni delež; izgovorjena misel; s pridihom izgovorjen glas ♪

   4.876 4.901 4.926 4.951 4.976 5.001 5.026 5.051 5.076 5.101  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA