Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Be (4.201-4.225)
- globulín -a m (ȋ) biol., kem. enostavna, v vodi netopna beljakovina, sestavina krvi, jajc, žita: albumini in globulini; raztapljanje globulinov v solnih raztopinah ♦ med. gama globulin ki odstranjuje iz krvi organizmu tuje beljakovine ♪
- glòg in glóg glóga m (ȍ ọ́; ọ̑) trnat grm ali drevo z napiljenimi listi, belimi cveti in rdečimi koščičastimi plodovi: glog in dren že zorita; plodovi gloga ♪
- glógov -a -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na glog: glogov grm; glogov les; glogova palica ♦ zool. glogov belin dnevni metulj z belimi krili, katerega gosenice objedajo liste sadnega drevja, Aporia crataegi ♪
- glógovka -e ž (ọ̄) redko palica iz glogovega lesa: s seboj je imel za palec debelo glogovko ♪
- glorifikácija -e ž (á) knjiž. slavljenje, poveličevanje, povzdigovanje: osebe v filmu je prikazal brez glorifikacije; glorifikacija revolucije ♪
- glosár -ja tudi glosárij -a m (á) 1. seznam manj znanih, tujih besed, dodan tekstu: razprava s komentarjem in glosarjem 2. slovar, navadno starejši ♪
- glosátor -ja m (ȃ) kdor piše glose: opombe neznanega glosatorja / ne moremo soglašati z nekaterimi glosatorji polemike; bil je najboljši glosator šahovskih partij ♦ jur. razlagalec rimskega prava z glosami v 12. in 13. stoletju ♪
- glosátorski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na glosatorje: glosatorski zapiski neposrednih vtisov po branju; glosatorske opombe ♪
- glosírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. opremiti z glosami, opombami: glosirati verze; ironično glosirati 2. na kratko, navadno duhovito obravnavati kaj aktualnega: glosirati dnevne dogodke; samo bežno je glosiral politično usmerjenost države / revija je povabila udeležence, naj glosirajo posamezna stališča kongresa povedo svoje mnenje o njih glosíran -a -o: glosirana antologija pesmi ♪
- glúh -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú) 1. ki ni sposoben dojemati zvoke, glasove: gluh človek; fant je od rojstva popolnoma gluh; gluh na levo uho; gluh kakor kamen, zemlja / šola za gluho mladino / starka je nekoliko gluha ne sliši dobro 2. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z za ki noče dojeti, upoštevati česa: bil je gluh za vsak nasvet; gluh za sodobne probleme; ostal je gluh za vse prigovarjanje / včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe / star., z dajalnikom gluh opravičilom in prošnjam 3. ekspr. ki je brez zvoka, šuma: obdajal jih je gluh gozd; bil je sam v gluhem prostoru; gluha puščava / gluhi večeri; noči so dolge, gluhe / dolga leta je živel v tem gluhem kraju samotnem // knjiž. ki ne da glasu, zvena: telefon je gluh; gluha piščal; mnogo tipk na klavirju je gluhih // ki se pojavlja v najvišji stopnji: gluha tema; samota
je bila gluha in ubijajoča / gluh molk; gluha tišina 4. ekspr. ki se komaj sliši, zaznava: spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom / gluho bučanje morja; gluho stokanje / gluhi koraki; gluh udarec top 5. redko neobčutljiv, brezčuten: noge so mu bile gluhe / njegovi prsti so gluhi za bolečino 6. redko prazen, jalov: gluho klasje; gluha žitna zrna / gluho seme nekalivo / gluha zemlja nerodovitna ● pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. ne kriči, saj nisem gluh saj slišim; ekspr. govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati ◊ čeb. gluho jajčece jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka; lov. gluh naboj naboj, ki se pri sproženju ne vžge glúho prisl.: gluho je čofnil v vodo; koraki so gluho odmevali glúhi -a -o sam.: zavod za gluhe ♪
- glúšec -šca m (ȗ) gluh človek: pozabil je, da govori glušcu; slepci in glušci // ekspr. kdor česa noče slišati, razumeti: vse življenje je govoril glušcem / kot psovka ali ne slišite, glušci ◊ bot. njivski plevel, podoben ovsu, Avena fatua ♪
- glutén -a m (ẹ̑) biol., kem. lepljiva beljakovina v žitnem zrnu: vlečnost testa je odvisna od odstotka glutena v moki ♪
- glutín -a m (ȋ) kem. očiščena, v vodi topna lepljiva beljakovina, pridobljena z ekstrakcijo iz kosti ♪
- gnéd -a m (ẹ̑) agr. trta z rdečkastimi grozdi, ki se goji na Primorskem in na Krasu: v plante so sadili slabe, toda rodovitne trte, posebno gned ♪
- gnêsti gnêtem nedov., stil. gnetó; gnêtel in gnétel gnêtla, stil. gnèl gnêla (é) povzročati, da se snovi v čem enakomerno porazdelijo: gnesti testo; gnesti vosek, glino; gnesti z rokami, s strojem / nervozno je gnetla robec v rokah mečkala; pren. gnesti in oblikovati neosveščeno množico // ekspr., redko vznemirjati, mučiti: gnete ga zavist; nekaj ga je gnetlo v notranjosti gnêsti se stati ali s težavo se premikati v množici ljudi: množica se je gnetla k izhodu; vsi so se gnetli v sobi; ljudje so se gnetli pred blagajno / otroci se gnetejo okrog peči; pren. misli in vtisi so se mu gnetli po glavi gnetóč -a -e: množica gnetočih se ljudi gnetèn -êna -o: gneteno testo ♪
- gnéven -vna -o prid. (ẹ̄) knjiž. nanašajoč se na gnev: bil je trpek in gneven / gnevne solze; besede so bile dovolj gnevne gnévno prisl.: gnevno mu je odgovoril ♪
- gnézdast -a -o prid. (ẹ́) podoben gnezdu: drevo z gnezdasto krošnjo ♪
- gnída -e ž (í) 1. jajčece uši: lasišče je bilo polno gnid 2. nizko nepomemben, malovreden človek: taka gnida mi že ne bo ukazovala / kot psovka ti prekleta gnida ● ekspr. nima niti za gnido pameti prav nič ♪
- gnilôba -e ž (ó) 1. razkroj, razpad organskih snovi, navadno zaradi delovanja bakterij: povzročati, preprečevati gnilobo; gniloba lesa, koruze, sadja; duh po gnilobi / gniloba se prenaša z enega sadeža na drugega / zobna gniloba // gnila snov: izrezati gnilobo iz jabolka / pospravil je klet in odnesel vso gnilobo na smetišče 2. slabš. pokvarjenost, malovrednost: gniloba družbe / gniloba v podjetju // zelo len človek: ta fant je prava gniloba / kot psovka gniloba gnila ◊ čeb. huda gniloba nalezljiva bolezen čebelje zalege; gozd. rdeča gniloba glivična bolezen iglavcev, pri kateri se les rdečkasto obarva; lesna trohnoba ♪
- gnjêc -a m (ȇ) nar. vzhodno debelušen otrok ♪
- gnú -ja m (ȗ) zool. antilopa z govedu podobno glavo, Connochaetes: belorepi gnu ♪
- gnúsen -sna -o prid., gnúsnejši (ú ū) ki vzbuja gnus: gnusna golazen / ekspr. gnusen je bil videti / gnusna beseda; gnusno dejanje ♪
- gnusôba -e ž (ó) ekspr. kar vzbuja gnus: take gnusobe ni mogel jesti / le kako se more družiti s tako gnusobo / najrazličnejše gnusobe so se dogajale / gnusoba lenega življenja gnusnost ♪
- gó -ja m (ọ̑) japonska namizna igra z belimi in črnimi kamenčki: igralci goja; garnitura za go; neskl. pril.: razvoj go igre v evropskih deželah ♪
- góba -e ž (ọ́) 1. rastlina brez listnega zelenila, navadno s klobukom in betom: nabirati gobe; zastrupiti se z gobami; hiše so rastle kakor gobe po dežju / strupene, užitne gobe / dušene gobe; gobe v smetani ♦ bot. betičaste gobe ki imajo kijasto ali grmičasto obliko nadzemnega dela, Clavariaceae; cevaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka plast s cevkami, kjer nastajajo trosi; cevarke; lističaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka lističe, na katerih nastajajo trosi, Agaricaceae // v zvezi kresilna goba rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah: brusi in kresilne gobe; tleča kresilna goba // navadno v zvezi hišna goba
rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les: v stanovanju se je pojavila hišna goba // mn., star. gobavost: zboleti za gobami 2. kar je po obliki podobno gobi: goba za krpanje nogavic / atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe 3. prožen, luknjičast predmet, ki vpija vodo: ožeti gobo; pomočiti gobo v vodo; brisati tablo z gobo; pije ko goba / šolska goba / morska, plastična goba 4. ekspr. kdor popije veliko alkoholnih pijač: pij, saj vem, da si goba / kot psovka molči, goba pijana ● ekspr. gobo ima v želodcu zelo dosti pije; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. premoženje je šlo po gobe je propadlo; ekspr. govori, ko da se je norih gob najedel zelo zmedeno, neumno ♪
4.076 4.101 4.126 4.151 4.176 4.201 4.226 4.251 4.276 4.301