Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (3.626-3.650)


  1.      dvójnik  -a m (ọ̑) 1. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti: kralj je poslal na zborovanje svojega dvojnika / v njem je odkril svojega duševnega dvojnika // film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: najnevarnejše scene je v filmu odigral igralčev dvojnik, izurjen plezalec 2. drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta: policija je na pošti poiskala dvojnik brzojavke; dal si je narediti dvojnik ključa / poročila je treba oddati v dvojniku v dveh izvodih 3. redko dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec, vezani kozolec: pogorel je dvojnik; kozolec dvojnik ♪
  2.      dvójno...  prvi del zloženk (ọ̑) nanašajoč se na dvojen: dvojnogrebenast, dvojnojamast ♪
  3.      dvókônčen  -čna -o prid. (ọ̑-ó) fiz., v zvezi dvokončni vzvod vzvod, ki ima prijemališče sil na obeh straneh vrtišča ♪
  4.      dvólastník  -a m (ọ̑-í) zemljiški posestnik, ki ima zemljišče na obeh straneh državne meje: carinske olajšave za dvolastnike ♪
  5.      dvólastníštvo  -a s (ọ̑-ȋ) pojav ali dejstvo, da ima kdo zemljišče na obeh straneh državne meje: najprej je bilo treba rešiti vprašanje dvolastništva // redko dvolastniško posestvo: manjšanje števila zasebnih dvolastništev ♪
  6.      dvolík  -a -o prid. (ȋ ȋ) 1. knjiž. ki ima dve obliki: jezik ima veliko dvolikih besed 2. redko dvolíčen: dvoliki ljudje ♪
  7.      dvólísten  -tna -o prid. (ọ̑-ȋ) ki ima dva lista: dvolistna rastlina ♦ bot. dvolistni vimenjak gozdna rastlina z močno dišečimi belimi cveti, Platanthera bifolia; dvolistna senčnica gozdna rastlina z dvema srčastima listoma in drobnimi belkastimi cveti v socvetju, Majanthemum bifolium ♪
  8.      dvóm  -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ȍ ó) 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi // nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako ● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako ◊ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane ♪
  9.      dvómba  -e ž (ọ̑) zastar. dvom: vzbudile so se mu dvombe in sumi / nikakor ni mogel pregnati verskih dvomb / bila je brez dvombe najlepša v tem kraju ♪
  10.      dvomíseln  -a -o [sǝl] prid. (ȋ) knjiž. dvoumen, dvosmiseln: rad je uporabljal dvomiselne izraze // dvopomenski: dvomiselne besede ♪
  11.      dvomíselnost  -i [sǝl] ž (ȋ) knjiž. dvoumnost, dvosmiselnost: dvomiselnost politikove izjave // dvopomenskost: dvomiselnost besede ♪
  12.      dvomljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi ◊ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva dvomljívo prisl.: dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo ♪
  13.      dvóníten  -tna -o prid. (ọ̑-ȋ) ki je iz dveh niti: dvonitna preja / dvonitni šiv ♦ elektr. dvonitna žarnica žarnica z dvema žarilnima nitkama // teh. ki je na dveh nitih: dvonitno obešenje aparata ♪
  14.      dvóóčen  -čna -o prid. (ọ̑-ọ̑) biol., v zvezi dvoočno gledanje gledanje z obema očesoma ♪
  15.      dvópíčje  -a s (ọ̑-ȋ) lingv. ločilo, ki uvaja naštevanje, razlaganje, dobesedno navajanje ♪
  16.      dvópoménski  -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva pomena: dvopomenski izraz; dvopomenska beseda ♪
  17.      dvórézen  -zna -o prid. (ọ̑-ẹ̄ ọ̑-ẹ̑) 1. ki ima rezilo na obeh straneh: dvorezen meč, nož; pren. v tem primeru je oklevanje dvorezno sredstvo ∙ ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je 2. knjiž. dvoumen, dvosmiseln: dvorezen poklon; dvorezno vprašanje / branje ga je navdajalo z dvoreznimi občutki dvojnimi, dvovrstnimi ♪
  18.      dvorljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki (rad) dvori: kljub letom je še zmeraj dvorljiv / dvorljive besede 2. knjiž. vljuden, prijazen: vedno je dvorljiv in ustrežljiv dvorljívo prisl.: dvorljivo govoriti; predsednik jih je dvorljivo pospremil do vrat ♪
  19.      dvósmíseln  -a -o [sǝl] prid. (ọ̑-ȋ) dvoumen: smejati se dvosmiselnemu dovtipu; slišati je bilo dvosmiselne medklice / dvosmiselne besede dvopomenske ♪
  20.      dvóspèv  in dvóspév -éva m (ọ̑-ȅ ọ̑-ẹ́; ọ̑-ẹ̑) muz. skladba za dva glasova ali dve enaki glasbili; duet: dvospev Janka in Marinke iz drugega dejanja Prodane neveste // izvajanje take skladbe: vaditi dvospev / pela sta v dvospevu ♪
  21.      dvóstránski  -a -o prid. (ọ̑-á) nanašajoč se na dve strani: dvostranska krtača; dvostransko ogledalo / dvostransko veslo veslo z dvema lopatama / dvostranski dogovor, sporazum; dvostranska pogodba; dvostranski odnosi med državama ◊ čeb. dvostranski čebelnjak čebelnjak, pri katerem so panji s pročelji obrnjeni na dve strani; filat. dvostransko zobčanje zobčanje, pri katerem se zobčata samo dva vzporedna robova znamk; obrt. dvostranska pletenina dvolična pletenina; strojn. dvostranski bat bat, ki je na obeh straneh v stiku z delovno snovjo dvóstránsko prisl.: dvostransko obvezna pogodba ♪
  22.      dvótákten  -tna -o prid. (ọ̑-ȃ) 1. muz. ki je iz dveh taktov: dvotakten glasbeni motiv 2. strojn., navadno v zvezi dvotaktni motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem pride na dva giba bata en delovni gib ♪
  23.      dvoúmen  -mna -o prid., dvoúmnejši (ú ū) ki se da razumeti na dva ali več načinov: dvoumna pripomba; dvoumno besedilo zakona; dvoumno izražanje, vprašanje / redko bil je na sumu, da igra dvoumno vlogo dvojno, dvolično / s tem bi mu storil zelo dvoumno uslugo dvomljivo, negotovo dvoúmno prisl.: dvoumno govoriti; sam.: rad je povedal kaj dvoumnega ♪
  24.      dvoúmje  -a s (ȗ) dvoumno, dvosmiselno izražanje: zaradi dvoumja je nastal nesporazum; v pogovoru se je vedno izogibal dvoumju // dvoumnost: dvoumje pogodbe ♪
  25.      dvoúmnost  -i ž (ú) lastnost, značilnost dvoumnega: tekst pogodbe mora izključevati vsakršno dvoumnost; dvoumnost zakonskega besedila / izražaj se jasno, ne trpim takih dvoumnosti ♪

   3.501 3.526 3.551 3.576 3.601 3.626 3.651 3.676 3.701 3.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA