Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (3.151-3.175)


  1.      dèžek  -žka in dežèk -žkà [dǝž] m (ǝ̏; ǝ̏ ȁ) ekspr. manjšalnica od dež: rosil je topel majski dežek; blag, droben dežek ♪
  2.      dežêla  -e ž, rod. mn. stil. deželá (é) 1. obsežnejše, s kakimi značilnostmi povezano, zaokroženo ozemlje: govorica se je hitro raznesla po deželi; vojske in bolezni so razsajale po deželi; gorata dežela; domača, tuja dežela; daljne, neznane dežele; lepa, pravljična dežela; slovenska, štajerska dežela / deveta dežela v pravljicah daljna; v kateri se človeku zelo dobro godi; dežela pomaranč; ekspr. dežela Prežihovega Voranca Koroška; ekspr. dežela tisočerih jezer Finska; ekspr. dežela vzhajajočega sonca Japonska / jesen prihaja v deželo // publ. organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast; država: gojiti dobre odnose s sosednjimi deželami; kapitalistična, nerazvita dežela; podjarmljene, zatirane dežele; afriške dežele / dežele v razvoju / Proletarci vseh dežel, združite se! geslo mednarodnega delavskega gibanja 2. v nekaterih državah v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom in pravom: avtonomna dežela / avstrijske dežele 3. področje zunaj večjih mest: prišli so ljudje z dežele in iz mesta; oditi na deželo; na deželi si je okrepil zdravje; živeti na deželi ● iron. nekaj je gnilega v deželi danski v določenem kraju, družbi, organizaciji je veliko nepravilnosti, pokvarjenosti; star. jutrove dežele države Bližnjega vzhoda; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; ekspr. obljubljena dežela kjer je izobilje; kjer se izpolnijo želje, pričakovanja; izredno ugoden kraj za koga ali za kako dejavnost ◊ ekon. beg z dežele odseljevanje ljudi v mesta; zgod. habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Kranjska ♪
  3.      deželánstvo  tudi deželjánstvo -a s (ȃ) zgod. 1. članstvo, pravice članov deželnih stanov: podelili so mu deželanstvo vojvodine Kranjske / imeti deželanstvo 2. deželni stanovi: cesar je sredstva za vojaške potrebe zahteval od deželanstva ♪
  4.      déžen  -žna m (ẹ́) bot. 1. navadno v zvezi navadni dežen travniška rastlina z velikimi listi in belimi cveti v kobulih, Heracleum sphondylium: okoli grmov raste polno dežna in grašice 2. v zvezi rožno rdeči dežen zaščitena alpska rastlina z rožnatimi cveti, Heracleum siifolium ♪
  5.      dežníca  -e [dǝž] ž (í) voda, zbrana, prestrežena ob dežju; deževnica: prati, zalivati z dežnico; dežnica in snežnica ◊ bot. užitna lističasta goba z gibljivim obročkom na betu; dežnikarica ♪
  6.      dežník  -a [dǝž] m (í) priprava z ročajem in z zložljivo streho za zaščito pred dežjem: odpreti, razpeti dežnik; ker je nehalo deževati, je zaprla dežnik; svilen dežnik; stojalo za dežnike / moški, ženski dežnik ◊ bot. orjaški dežnik užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota procera ♪
  7.      dežníkarica  -e [dǝž] ž (ȋ) ženska oblika od dežnikar: dežnikarica je odprla še eno popravljalnico ◊ bot. užitna lističasta goba z gibljivim obročkom na betu, Macrolepiota ♪
  8.      dežníkast  -a -o [dǝž] prid. (í) podoben dežniku: dežnikast klobuk pri gobah ♪
  9.      dežúren  -rna -o prid. (ȗ) ki opravlja službo v času, ko drugi ne delajo: dežurni oficir, uslužbenec, zdravnik; dežurna gasilska četa; dežurna lekarna lekarna, ki je odprta ponoči ali med prazniki / imeti, opravljati, uvesti dežurno službo / dežurna soba za tistega, ki je dežuren dežúrni -a -o sam.: pog. danes ima dežurno naš oddelek dežurno službo ♪
  10.      diabóličen  -čna -o prid. (ọ́) knjiž. ki ima lastnosti, kakršne se pripisujejo hudiču; satanski, zloben: to je diaboličen človek; njegova diabolična narava / čutil je v sebi neko diabolično silo / opazuje jo z diaboličnim izrazom ♪
  11.      diadém  -a m (ẹ̑) dragocen okrasni obroč ali trak okoli glave, navadno kot znamenje časti in dostojanstva, načelek: cesarju so prinesli zlat diadem in škrlaten plašč; diadem z diamanti // temu podoben ženski nakit: v laseh se ji lesketa diadem; bleščeč diadem ji obkroža čelo ♪
  12.      diagnosticírati  -am dov. in nedov. (ȋ) med. ugotoviti in določiti bolezen: diagnosticirati sladkorno bolezen, vnetje želodca; diagnosticirati tuberkulozo pri živini s tuberkulinskim preizkusom ♪
  13.      diagnóstik  -a m (ọ́) med., navadno s prilastkom kdor ugotovi in določi bolezen: dober, slab diagnostik; primarij je izkušen diagnostik // aparat za ugotavljanje in določanje bolezni: elektronski diagnostik ♪
  14.      diagnóza  -e ž (ọ̑) med. ugotovitev in določitev bolezni: narediti, postaviti diagnozo; napačna, pravilna diagnoza; klinična diagnoza / kardiografska diagnoza / zdravnik je prebral diagnozo na bolniškem listu; pren. pisateljeva diagnoza sodobne družbe ◊ psih. psihološka diagnoza spoznavanje posameznikove osebnosti ali njenih osebnostnih lastnosti; soc. socialna diagnoza ugotovitev glavnih povzročiteljev socialnih težav pri posamezniku ♪
  15.      diagonála  -e ž (ȃ) 1. geom. črta, ki veže oglišči mnogokotnika, ki nista na isti stranici, ali oglišči telesa, ki nista na isti mejni ploskvi: kockina diagonala; diagonala pravokotnika / hoditi po diagonali iz kota v kot; reflektorji so nameščeni v diagonali / ekspr. brati po diagonali na hitro, ne strnjeno 2. šah. poševna vrsta zaporednih polj iste barve na šahovnici: odpreti, zasesti diagonalo; bela diagonala / velika diagonala ki poteka iz kota v kot ♪
  16.      diakonísa  -e ž (ȋ) 1. pri prvih kristjanih ženska, ki je pomagala versko poučevati ženske ter skrbeti za reveže in bolnike: stregla ji je diakonisa 2. v protestantskem okolju redovnica ♪
  17.      diakrítičen  -čna -o prid. (í) knjiž. razlikovalen, razločevalen: diakritični narodopisni pojavi ♦ lingv. diakritični znak znak, ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor ♪
  18.      dialékt  -a m (ẹ̑) lingv. od knjižnega jezika različni jezikovni sistem, v katerem se govori na delu narodnega ozemlja, narečje: govoriti v dialektu; slovenski dialekti; zapisovanje dialekta / socialni dialekt govor kakega družbenega sloja ♪
  19.      dialéktičen 1 -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na dialektiko: dialektična metoda; dialektična filozofska smer; dialektične zakonitosti / dialektičen razvoj; dialektično mišljenje; dialektična protislovja ♦ filoz. dialektični materializem nauk o splošnih zakonitostih razvoja narave, družbe in mišljenja dialéktično prisl.: gledati na razvoj družbe dialektično; dialektično obravnavati problem ♪
  20.      dialéktik  -a m (ẹ́) 1. predstavnik dialektične filozofske smeri: preštudiral je dela najpomembnejših dialektikov // kdor kaj obravnava dialektično: dober, dosleden dialektik 2. v sholastični filozofiji kdor prepričuje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: oster, spreten dialektik // v antični filozofiji kdor uporablja dvogovor kot obliko filozofskega mišljenja: Sokrat je bil sijajen dialektik 3. redko govornik, ki zna prepričati ♪
  21.      dialéktika  -e ž (ẹ́) 1. nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti bivajočega: marksistična, materialistična dialektika / dialektika mišljenja, razvoja ♦ filoz. dialektika po Heglu nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti razvoja ideje // gibanje vsega bivajočega po teh zakonitostih: družbena dialektika; dialektika prirode, zgodovine 2. v sholastični filozofiji prepričevanje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: s spretno dialektiko premagati nasprotnika; ostra dialektika // v antični filozofiji dvogovor kot oblika filozofskega mišljenja: dialektika sofistov 3. publ. dialektičnost: dialektika pojmov; dialektika Prešernove umetnine ♪
  22.      diamát  -a m (ȃ) žarg., polit., kratica dialektični materializem: učbenik diamata ♪
  23.      díčen  -čna -o prid. (í ȋ) zastar. imeniten, odličen, slaven: dični junaki; bésede so se udeležili zaslužni rodoljubi in dične gospe / šalj. moja dična sestrica je tudi prišla / iron. vseeno mi je, kaj si dični gospod misli o meni ♪
  24.      didáktik  -a m (á) strokovnjak za didaktiko: zborovanje didaktikov / njegov profesor matematike je dober didaktik zna dobro poučevati / omenjeni pisatelj je predvsem didaktik ♪
  25.      dídel  [dǝl] medm. (ȋ) posnema glasove (enolične) godbe: didel didel didel didel di / didel didel dačka ♪

   3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151 3.176 3.201 3.226 3.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA