Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (2.923-2.947)


  1.      čúdežen  -žna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na čudež: čudežno ozdravljenje / ekspr. kakšna čudežna rešitev iz brezupnega položaja / čudežni svet pravljic // ki ima nenavadne, izredne lastnosti: čudežna palica, ptica / ekspr. čudežni otrok otrok, ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost 2. pesn. nenavadno, izredno lep: doživljati čudežno ljubezen; njen obraz se je svetil kakor ožarjen od čudežne notranje luči; čudežna lepota, milina čúdežno prisl.: oči ji čudežno sijejo ♪
  2.      čudíti se  in čúditi se -im se nedov. (ȋ ú ȗ) čutiti in izražati presenečenje, začudenje: popotnik je poslušal in se čudil; čudili so se njegovemu nerodnemu vedenju; ekspr. čudim se nad tvojim vprašanjem; ekspr. čudim se, kako moreš to prenašati; čudila se je, ko je slišala, da sta se sprla; na ves glas se je čudil; star. čudom se je čudil njegovi prošnji // čutiti in izražati občudovanje: čudil se je njeni lepoti čudíti in čúditi preh., neustalj. spravljati v začudenje, presenečenje: njihovo početje ga čudi; čudi me, da tega še nihče ni opazil čudé se star.: čude se je poslušal njegove besede čudèč se -éča -e: čudeč se je gledal za njim ♪
  3.      čudnolík  -a -o prid. (ȋ ȋ) zastar. ki je čudne, nenavadne oblike: gorovje čudnolikih obrisov; čudnolike podobe ♪
  4.      čudodélen  -lna -o prid. (ẹ̑) 1. rel. ki dela čudeže: čudodelna podoba 2. čaroven: čudodelna palica / čudodelna moč umetnikove besede ♪
  5.      čudodélnost  -i ž (ẹ̑) rel. lastnost čudodelnega: čudodelnost podobe ♪
  6.      čudovít  -a -o prid., čudovítejši (ȋ) 1. ki zaradi izredne lepote vzbuja občudovanje: dan je bil čudovit; pogled na naše mesto je čudovit; zvezde so žarele s čudovitim ognjem; deklica ima čudovite lase; čudovita svetloba; dekle je čudovito; to je naravnost čudovito // ekspr. nenavadno, izredno dober: bil je čudovit človek / razveselil se je čudovite ocene poezij / prijatelja sta čudovite volje 2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: čudovit red; delo je opravljeno s čudovito natančnostjo / tak čudovit mir je tu; čudovita hitrost / iron. čudovita jezikovna mešanica čudovíto prisl.: ledeniki so se čudovito blesketali v soncu; ima čudovito dober spomin ♪
  7.      čúha  -e ž (ȗ) nar. dolenjsko, ekspr. krava, navadno velika in debela: nikar ne draži čuhe / pri klicanju čuha, na, na ♪
  8.      čujèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki ne spi: čuječi potniki 2. pazljiv, skrben: biti moramo pripravljeni in čuječi; prim. čuti2 ♪
  9.      čujéčen  -čna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. čuječ, buden: čuječni in speči otroci // pazljiv, skrben: biti moramo čuječni ♪
  10.      čúkla  -e ž (ȗ) alp. zelo razčlenjena, rogljata skalna gmota: kjer je trša kamnina, nastajajo čukle; čukla na grebenu ♪
  11.      čúrimúri  -ja m (ȗ-ȗ) ljubk. temno rjava žuželka, ki živi na travnikih; muren: izbezal je čurimurija iz luknjice / pri klicanju čurimuri, pridi ven ♪
  12.      čústvo  -a s (ȗ) navadno s prilastkom duševni proces ali stanje, ki je posledica odnosa med človekom in okoljem: obvladovati svoja čustva; gojiti materinska, prijateljska, sovražna čustva; obhajala so ga mešana čustva; pesem ga je navdala s plemenitim čustvom; verska čustva / ekspr., z oslabljenim pomenom: zajelo ga je čustvo groze; čustvo hvaležnosti, ljubezni / knjiž. novo čustvo ga je vsega napolnilo, prevzelo; rada se vdaja čustvom je zelo čustvena; recitirati s čustvom čustveno, doživeto ∙ ekspr. čustva so ga premagala ni mogel skriti ganjenosti; knjiž. razkril ji je svoja čustva ljubezen ♪
  13.      čustvovánje  -a s (ȃ) 1. čustveno življenje, doživljanje: v njegovem zadnjem delu je prikazano čustvovanje in mišljenje mladostnika; narodno, socialno čustvovanje; slabe družinske razmere povzročijo motnje v otrokovem čustvovanju 2. glagolnik od čustvovati: poslušal je cigansko muziko in se predajal čustvovanju ♪
  14.      čút  -a m (ȗ) 1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje ♦ anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo // določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla 3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti 4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja ● knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon ♪
  15.      čúten 1 -tna -o prid. (ū) 1. nanašajoč se na čut: čutni organ / čutni dražljaj, vtis; čutna sposobnost, zaznava / v tej pesmi je dal ideji čutno obliko; čutna narava zaznavna, izkustvena ♦ anat. čutni živec živec, ki sprejema dražljaje; čutna celica celica, ki sprejema in prenaša dražljaje; filoz. čutni svet svet, ki ga posredujejo čutila; psih. čutna prevara zaznava, ki ne ustreza dejanskemu, resničnemu stanju stvari 2. nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost: čutni in čustveni svet moškega; čutna in duhovna ljubezen; sproščeno čutno življenje / to je zelo čutna ženska; čutno poželenje / čutne ustnice čútno prisl.: čutno dojemljive, zaznavne stvari; čutno usmerjen človek ♪
  16.      čúti 1 čújem nedov. in dov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša 1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik 3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič) ● ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev čúvši zastar.: to čuvši, se mož razveseli; prim. čuj ♪
  17.      čúti 2 čújem nedov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša biti buden; bedeti: ali spiš ali čuješ; čul je do polnoči / vso noč budno čujejo; med boleznijo je čula ob moji postelji; čuti pri mrliču // knjiž. posvečati čemu vso skrb: skrbno je čula nad otrokovim zdravjem čujèč -éča -e in čujóč -a -e: čuječ pozno v noč; prim. čuječ ♪
  18.      čutíti  in čútiti -im nedov. (ȋ ú) 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad 4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi / čutiti z reveži sočustvovati 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege ● vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval čutíti se in čútiti se 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde 2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čuti se komunista / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem ● čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja čutèč -éča -e: čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce ♪
  19.      čútje 1 -a s (ú) redko bedenje: čutje pri bolniku ♪
  20.      čuváj  -a m (ȃ) 1. kdor poklicno kaj čuva: podjetje bo zaposlilo dva nočna čuvaja; gozdni, lovski, poljski čuvaj; čuvaj parka / na obzidju so stražili budni čuvaji stražarji ♦ žel. progovni čuvaj uslužbenec, ki na določenem odseku pregleduje progo, zapira in odpira zapornice // zastar. čuvar: čuvaj reda, morale 2. pes, ki čuva stanovanjsko poslopje: na dvorišču jih je oblajal čuvaj; kupiti psa čuvaja ♪
  21.      čúvati  -am nedov. (ū) 1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes čuva hišo; čuvati gozd pred požarom; čuva jo ko punčico svojega očesa // imeti v oskrbi, varstvu: pastir čuva čredo; čuvati avtomobile na parkirnem prostoru; čuvati sosedovega otroka 2. prizadevati si, da se kaj ohrani: čuvati obleko / čuvati javni red, samostojnost 3. zastar. posvečati čemu vso skrb; bedeti: kapitan čuva nad usodo ladje čúvati se paziti se, izogibati se: čuvati se psa / čuvati se prenagljenosti čúvan -a -o: skrbno čuvana skrivnost ♪
  22.      čvrčkáti  -ám in čvŕčkati -am nedov. (á ȃ; ȓ) redko ščebetati, čebljati: jata škorcev čvrčka nad travnikom ♪
  23.      čvrléti  -ím nedov. (ẹ́ í) nar. ščebetati, čebljati: Cela vrsta ptičev se je že vrnila in na poganjajočih vejah so neutrudno čvrleli škorci (J. Dular) ♪
  24.      čvŕst  -a -o stil. -ó prid., čvrstéjši (ȓ r̄) 1. poln življenjskih sil: čvrst rod; čvrst vranec; starec je še čvrst; čvrst ko dren / bil je čvrste postave in rdečih lic; čvrsto zdravje // ki izraža moč, odločnost: čvrst glas; čvrst korak; čvrst udarec 2. ki se težko vdaja, upogiba: za podpornike je potreben čvrst les / čvrste prsi 3. ki se težko raztrga, loči; trden, močen: čvrst papir; čvrst vozel / ima zelo čvrsto spanje; pren. čvrsto prijateljstvo ◊ ekon. čvrsta valuta trdna, konvertibilna valuta čvŕsto stil. čvrstó prisl.: čvrsto se držati življenjskih načel; čvrsto korakati; oblast mora biti čvrsto povezana z ljudstvom; čvrsto zavezana vreča ♪
  25.      čvŕš  -a m (ȓ r̄) nar. grča: čvrš v mizi ◊ anat. naravna bunkasta odebelina na kosti ♪

   2.798 2.823 2.848 2.873 2.898 2.923 2.948 2.973 2.998 3.023  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA