Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (18.423-18.447)


  1.      žŕka  -e ž (r̄) žarg., zool. ličinka nekaterih dvokrilcev in večine kožekrilcev, ki imajo grizalo; žerka: iz jajčeca izleze žrka; čebelje žrke ♪
  2.      žŕtev  -tve ž (ȓ) 1. v različnih religijah žival, človek, ki se da, ponudi božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: položiti žrtev na žrtvenik; sežgati, zaklati žrtev; žrtvovati žrtev / žgalna žrtev žgalni dar / obredna žrtev // star. žrtvovanje, darovanje: v zgodovini verstev so znane različne oblike žrtev; opravljati žrtve bogovom / spravna žrtev spravna daritev 2. boleča odpoved čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: naša žrtev ni bila zaman; ne bojijo se žrtev, če je treba komu pomagati; to je žrtev, ki jo zahteva od vas čast; biti pripravljen na žrtev // kar se da, čemur se odpove za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: uspeh je glede na žrtve majhen; gmotne žrtve / naš narod je dal, publ. doprinesel velike žrtve v boju za svobodo ♦ šah. črni ne sprejme ponudene žrtve belega kmeta // kdor se odpove čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: biti žrtev po svoji, tuji volji; sprejeti vlogo žrtve / zmeraj se čuti žrtev; imeti se za žrtev 3. kdor je poškodovan, umre a) zaradi napada, nasilja koga: morilec je pustil žrtev izkrvaveti; večina žrtev je bila ubita s strelom v hrbet; vojne žrtve; žrtev atentata, nasilja; imena, število žrtev b) zaradi nepričakovanega, nepredvidenega dogajanja, pojava: v požaru je zgorela hiša, žrtev pa ni bilo / človeške žrtve; nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev 4. kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi delovanja česa negativnega na njegovo telo: žrtev mamil, sevanja / žrtve Černobila // kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi nanj ne ozirajočega se negativnega ravnanja, dejanja koga drugega: otroci so pogosto žrtve alkoholizma staršev / žrtev razmer 5. ekspr. kdor propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: žrtev kake ideologije; cele generacije so žrtve takega šolskega sistema 6. ekspr. oseba, na katero je usmerjeno kako negativno dejanje: žeparji so iskali svoje žrtve / biti žrtev dovtipov, posmeha; žrtev laži, spletk / pajek preži na svojo žrtev ● ekspr. največja žrtev zanj je, če mora zgodaj vstati najbolj neprijetno, težko; šalj. iskati žrtev, ki bi pomila posodo osebo, ki bi pomila posodo; šalj. profesor je odprl redovalnico in izbiral naslednjo žrtev naslednjega, ki bo vprašan; knjiž., ekspr. cerkev je postala žrtev granat cerkev so poškodovale, uničile granate; knjiž., ekspr. ponuditi v žrtev svoje življenje biti pripravljen umreti za kaj ♪
  3.      žŕtje  -a s (r̄) 1. ekspr. hrana, jed: lev je dvignil glavo od žrtja; žrtje za prašiče / nizko kuhati in peči žrtje za goste 2. glagolnik od žreti: metati levom meso za žrtje / čezmerno žrtje in popivanje / žrtje samega sebe ♪
  4.      žúgniti  -em dov. (ú ȗ) 1. zamahniti z iztegnjenim kazalcem, navadno za svarilo, grožnjo: skrivaj mu je žugnila / žugniti s prstom 2. star. povedati, reči: nikomur ni žugnil o svoji nameri / niti besede ni žugnil rekel, spregovoril ♪
  5.      žulíti  in žúliti -im nedov. (ȋ ú) 1. delati, povzročati žulj, žulje: novi čevlji ga žulijo; kamenček na peti me žuli; zelo žuliti // s tiščanjem, pritiskanjem povzročati komu poškodbo, poškodbe: ovratnik ga žuli; konja sedlo žuli 2. ekspr. držati kaj, preprijemajoč, predevajoč iz roke v roko: moški so žulili svoje klobuke v rokah; med rokami je žulila prazno skodelico 3. ekspr. imeti dolgo v ustih in grizljati: med zobmi žuli travno bilko; kar naprej žuli svojo cigaro, pipo / otrok je žulil prst sesal 4. ekspr. počasi jesti ali piti: žulil je skorjo kruha; ves večer je žulil pivo / žuli svoj kozarček 5. ekspr. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: negotovost me najbolj žuli / z oslabljenim pomenom skrbi me žulijo zelo sem v skrbeh 6. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: žulijo jih davki, izdatki; ljudje pač govorijo o tem, kar jih najbolj žuli ● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; žarg. žuli se za izpit uči se, študira žulèč -éča -e: žuleči čevlji ♪
  6.      žúlj  -a m (ū) mehur, ki nastane na koži zaradi pritiskanja, drgnjenja, zlasti na rokah, nogah: na dlaneh so se mu naredili žulji; žulj je počil, se predrl; dobiti, imeti žulje; krvav, mehek, voden žulj; žulj na peti // kožna zadebelina na dlaneh, ki nastane na utrjeni koži zlasti pri fizičnem delu: od žuljev raskave roke / pri grabljenju, veslanju dobiti trde žulje ● ekspr. od samega sedenja bo dobil žulje na zadnjici zelo je len; ekspr. živeti od tujih žuljev od tujega dela; ekspr. svoj kruh si služi s krvavimi žulji s trdim delom ◊ bot. španski žulj bodeča rastlina z razraslim steblom in zlato rumenimi cveti v koških, Scolymus hispanicus ♪
  7.      žužélka  -e ž (ẹ̑) majhna žival s členjenim telesom, tremi pari členastih nog in navadno krili, tipalkami: žuželke brenčijo, letajo; škodljive žuželke; ličinke žuželk; piki žuželk; čebele, hrošči in druge žuželke / krilate, nekrilate žuželke; vodne žuželke ♦ zool. žuželke živali s členjenim obročkastim telesom, pokritim s hitinom, Insecta; kljunate žuželke s sesalom, ki je proti koncu zoženo, Hemiptera ♪
  8.      žužljáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. oglašati se z neizrazitimi, ž-ju podobnimi glasovi: v hlevu žužljajo brenclji // dajati tem glasovom podoben glas: vretena so žužljala / potok enolično žužlja 2. nerazločno govoriti: žužljal je nekaj nerazumljivega // vsebinsko prazno govoriti: na kratko povej, kar misliš, in ne žužljaj toliko ♪
  9.      žužnjánje  -a s (ȃ) glagolnik od žužnjati: slišalo se je žužnjanje čebel / žužnjanje otrok ♪
  10.      žužnjáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. oglašati se z neizrazitimi, ž-ju podobnimi glasovi: na travniku žužnjajo žuželke // dajati tem glasovom podoben glas: kolovrat žužnja / voda v potoku žužnja 2. nerazločno govoriti: v sobi so žužnjali otroci // vsebinsko prazno govoriti: kar naprej je nekaj žužnjal / kaj žužnjaš, tiho bodi ♪
  11.      žužnjàv  -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. ki se oglaša z neizrazitimi, ž-ju podobnimi glasovi: žužnjav roj čebel / žužnjavi glasovi ♪
  12.      žvárast  -a -o prid. (á) pog. nekvaliteten zaradi veliko maščobe, mren, kit: žvarasta govedina; žvarasto meso ♪
  13.      žvarovína  in žvárovina -e ž (í; á) pog. nekvalitetno meso z veliko maščobe, mren, kit: samo žvarovino jedo; mesar mu je podtaknil kos žvarovine ♪
  14.      žvéčiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. drobiti z zobmi in mešati s slino: jedel je, ne da bi žvečil; žvečiti grižljaj, zalogaj; kar naprej nekaj žveči / ekspr. brez zadovoljstva je žvečil suh kruh jedel // imeti dolgo v ustih in gristi: žvečiti žvečilni gumi, tobak; pri duši mu je bilo, kot bi žvečil pelin // ekspr. gristi, grizljati: žvečiti svinčnik / v zadregi je žvečil gornjo ustnico 2. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: ves večer žveči pravilnik / žvečiti učno snov ponavljati; to misel je dolgo žvečil o tem je dolgo premišljeval ● slabš. žvečiti besede nerazločno izgovarjati; ekspr. žvečil je svoj gnev ga doživljal, vedno znova čutil žvečèč -éča -e: žvečeč drobiti grižljaj ♪
  15.      žvéglica  -e ž (ẹ̑) nar. piščal: dečki si delajo žveglice; bezgova, vrbova žveglica ♪
  16.      žvénkelj  -klja m (ẹ́) nar. kembelj: zaslišati udarce žvenklja ♪
  17.      žvenkèt  -éta m (ȅ ẹ́) oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarec se je z žvenketom razbil; žvenket razbitega stekla // žvenketanje: iz sobe se je slišal žvenket kozarcev in pribora; v noč se je razlegal žvenket orožja in topot konj ♪
  18.      žvenkljánje  -a s (ȃ) glagolnik od žvenkljati: slišali so žvenkljanje orožja / žvenkljanje kravjih zvoncev zvončkljanje ∙ ekspr. žvenkljanje z besedami izbrano, a vsebinsko prazno govorjenje ♪
  19.      žvepláti  -ám nedov. (á ȃ) agr. 1. škropiti, posipavati s sredstvi, ki vsebujejo žveplo: žveplati vinsko trto; žveplati proti pepelasti plesni 2. razkuževati z žveplovim dimom: žveplati klet, sode / žveplati fige, slive; žveplati hmelj, tobak 3. navadno v zvezi žveplati vino z dodajanjem spojin štirivalentnega žvepla delati, da je vino obstojno in ohrani sortne značilnosti: žveplati bela vina žveplán -a -o: žveplani sodi; vino je preveč žveplano ♪
  20.      žveplenjáča  -e ž (á) bot., v zvezi navadna žveplenjača strupena goba z žvepleno rumenim klobukom in dolgim rumenim betom, Hypholoma fasciculare ♪
  21.      žvêplo  -a s (é) krhka nekovina živo rumene barve, ki gori z modrim plamenom: pridobivanje žvepla; vonj po gorečem žveplu / žveplo v prahu ∙ ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami ♦ min. amorfno, kristalno žveplo; samorodno žveplo ♪
  22.      žvižgáč  -a m (á) kdor žvižga: žvižgače težko posluša; predirljivi žvižgi objestnih žvižgačev ◊ zool. pritlikavi ali mali žvižgač majhen sivo rjav stepski zajec z belo obrobljenimi ušesi, Ochotona pusilla ♪
  23.      žvižgàv  -áva -o tudi žvížgav -a -o prid. (ȁ á; í) podoben žvižganju, žvižgom: zakričati z žvižgavim glasom ♪
  24.      žvížgniti  -em dov. (í ȋ) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročiti visok, oster glas: nekdo je žvižgnil; zategnjeno žvižgniti 2. ekspr. dati žvižgu podoben glas: zunaj je žvižgnil veter / krogla mu je žvižgnila mimo glave ♪
  25.      žvŕklja  -e ž (ȓ) lesena priprava z odebeljenim nazobčanim koncem zlasti za pripravljanje tekočega testa: z žvrkljo narediti testo za palačinke; kuhalnice in žvrklje ♪

   18.198 18.223 18.248 18.273 18.298 18.323 18.348 18.373 18.398 18.423



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA