Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (16.548-16.572)


  1.      vênec  -nca m (é) 1. iz cvetja, vej, zelenja spleten izdelek a) v obliki kroga, obroča: plesti, spletati venec; venec iz smrečja; venec z nageljni, s tulipani / položiti venec na grob neznanega junaka / lovorov venec iz lovorovih listov kot simbol zmage, (pesniške) slave; pogrebni, poročni venec / red republike z zlatim vencem visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju javnega delovanja b) podolgovate oblike: napeljati venec od stebra do stebra; oviti deblo mlaja z vencem; deset metrov dolg venec 2. navadno z rodilnikom skupek spletenih, nanizanih plodov, stvari: venec čebule, fig, klobas / venec spletenih las // ekspr. skupina ljudi, stvari, stoječih v obliki kroga, obroča: na trgu se je zbral venec radovednih gledalcev / jezero obdaja venec gora; venec oblakov 3. ekspr., navadno z rodilnikom vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih stvaritev; ciklus: venec treh dram; venec impresionističnih slik ● knjiž. lovorovega venca ni želel prepustiti drugim zmage, prvega mesta; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili; šalj. vzel ji je deviški venec nedolžnost ◊ arhit. venec iz stenske ploskve izstopajoči del zidu za okras; astr. venec plast Sončeve atmosfere, ki prehaja v medplanetarni prostor; korona; bot. cvetni venec notranji listi dvojnega cvetnega odevala; grad. venec konstrukcijski element na obodu stavbe za vezavo, okrepitev zidu, objekta v ravnini stropa; igr. venec položaj, ko so podrti vsi keglji razen kralja; lit. sonetni venec skupina petnajstih sonetov, katerih vsak se začenja z zadnjim verzom predhodnega soneta, petnajsti sonet pa je sestavljen iz teh verzov; lov. venec spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; roža; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca ♪
  2.      venéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. postajati vel: listi, rože venijo; cvetje je vse bolj venelo; zeleneti in veneti / v presuhi shrambi se sadje izsuši in začne veneti / koža veni in se guba 2. ekspr. izgubljati življenjsko moč: zaradi nesrečne ljubezni je dekle začelo veneti 3. ekspr. prenehavati obstajati (v veliki meri): lepota, slava hitro veni / življenje mu veni v tujem svetu // slabeti, upadati: moč, pogum jim veni ♪
  3.      vénge  véng ž mn. (ẹ̑) nar. primorsko veriga za kotel nad ognjiščem: obesiti kotliček na venge ♪
  4.      ventíl  -a m (ȋ) 1. teh. naprava za reguliranje pretoka tekočin in plinov s čepom na steblu: odviti, priviti ventil; ventil na jeklenki; okrov ventila / kotni ventil na oglu dveh pravokotno stoječih cevi; redukcijski ventil ki omogoča na odjemni strani stalno enak znižan tlak plina, pare; tlačni ventil skozi katerega izteka tekočina iz črpalke, plin iz batnega kompresorja; varnostni ventil ki se avtomatično odpre, ko tlak tekočine, plina preveč naraste ♦ elektr. ventil elektronska naprava, ki prepušča električni tok zlasti v eni smeri; muz. ventil priprava pri trobilih za podaljšanje zračnega stebra v cevi instrumenta, ki omogoča igranje kromatičnih tonov; strojn. iglasti ventil ki zapira z dolgim in ozkim stožcem; sesalni ventil skozi katerega doteka tekočina v valj batne črpalke ali motorja 2. ekspr. kar sprošča veliko čustveno vznemirjenost: iskati si ventile v naravi / ventil kritike, smeha; ventil za jezo / satira je družbeni ventil ♪
  5.      véra  -e ž (ẹ́) 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna ♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen 3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti / vera v posmrtno življenje // prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere 5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro // prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje / pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge 6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest 7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi 8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom 9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera 10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res ● star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari ♪
  6.      verbálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. beseden, usten: verbalno in mimično izražanje / verbalni nastop 2. ki se izraža, kaže le z besedami: verbalne obsodbe nasilja; verbalna revolucionarnost; verbalno sočutje ◊ jur. verbalni delikt; verbalna razžalitev besedna razžalitev; ped. verbalna metoda metoda, pri kateri se podaja učna snov z besednim razlaganjem; polit. verbalna nota ob ustni izjavi diplomata izročena nepodpisana nota, ki povzema vsebino izjave; psih. verbalno nasilje nasilje, povzročeno z besedami verbálno prisl.: verbalno podpirati koga ♪
  7.      verbalíst  -a m (ȋ) 1. slabš. kdor se spretno, a vsebinsko prazno izraža: politični, sestankarski verbalisti 2. ped. kdor podaja učno snov z besednim razlaganjem, brez poudarka na razumevanju, uporabnosti: verbalisti med učitelji ♪
  8.      verbalístičen  -čna -o prid. (í) 1. izrazno spreten, a vsebinsko prazen: verbalistični dialogi; verbalistična poezija / gledati na kritiko kot na verbalistično dejavnost 2. ki temelji le na besedah: verbalistično dokazovanje ◊ ped. verbalistični pouk pouk, pri katerem se podaja učna snov z besednim razlaganjem, brez poudarka na razumevanju, uporabnosti ♪
  9.      verbalizácija  -e ž (á) glagolnik od verbalizirati: verbalizacija dogodka / verbalizacija tabel ♪
  10.      verbalízem  -zma m (ȋ) izrazno spretno, a vsebinsko prazno izražanje: zavračati verbalizem; verbalizem v politiki / propagandni verbalizem // knjiž. vsebinsko prazen izraz, fraza: uporabljati verbalizme ◊ ped. podajanje učne snovi z besednim razlaganjem, brez poudarka na razumevanju, uporabnosti ♪
  11.      verbalizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. izraziti, opisati z besedami: verbalizirati pojem / verbalizirati tabelo ♦ lingv. spremeniti v glagol ♪
  12.      veréja  -e ž (ẹ̑) nar. kol, steber, na katerega se privežejo, pritrdijo vrata, lesa v plotu: odprl je leso in se umaknil k vereji // pokončen kol, steber v plotu sploh: pritrditi late na vereje ♪
  13.      véren 2 -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. knjiž. popolnoma podoben, točen: narediti veren posnetek lokomotive; portret je tako veren, da osebo vsak prepozna // resničen, prepričljiv: to slikarstvo je veren odraz dobe; zgodovinsko veren okvir predstave / opravljati poskuse v kar najbolj vernih okoliščinah podobnih naravnim 2. zastar., navadno v povedni rabi zvest, vdan: biti komu veren prijatelj / ostati veren zemlji / nositi v srcu verno ljubezen vérno prisl.: verno ga je čakala; verno upodobiti življenje ∙ zastar. verno ga je poslušal pazljivo, zaupno ♪
  14.      veríga  -e ž (í) 1. več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov: delati, sestavljati verigo; dolga, železna veriga; veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel; člen verige // kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih elementov za privezovanje, povezovanje: veriga rožlja, žvenketa; povezati, privezati, speti kaj z verigo / spustiti psa z verige; pog. dati žival na verigo / pasja, vprežna veriga; sidrna veriga; varnostna veriga za vrata; zaviralna ali zavorna veriga; veriga za dvigala // mn. taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga: nadeti komu verige; strgati, zdrobiti verige; vkovati, ekspr. vtakniti koga v verige // priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: namazati, očistiti verigo; natakniti verigo na kolo // večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: kralj z bleščečo verigo / zlata rektorska veriga 2. kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom: modras ima verigo na hrbtu; ekspr. veriga dima 3. mn., ekspr., navadno s prilastkom kar omejuje svobodo, prostost koga: trgati družbene, politične verige; vezale so ga verige tradicije 4. kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb, razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi: ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko / sporočiti po verigi tako, da vsak sporoči naslednjemu; podajati si vedra v verigi tako, da vsak poda vedro naslednjemu // ekspr., z rodilnikom večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari: dolga veriga ljudi je še čakala pred njim / postaviti okoli postojanke verigo straž 5. s prilastkom vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost: odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo / veriga oddajnikov // vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi: sorodstvena veriga; veriga prednikov, rodu 6. publ., s prilastkom med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti: položaj mlinarstva v agrikulturni verigi; izobraževalna veriga / človek je le člen v verigi vesoljnega življenja 7. ekspr., s prilastkom večja skupina sledečih si stvari, pojavov: miselna veriga; veriga dogodkov; veriga spominov / veriga strelov ● ekspr. držati občutke na verigi obvladovati jih; ekspr. imeti ljudi na verigi popolnoma v oblasti; ekspr. počuti se kot pes na verigi omejevanega ◊ anat. veriga ganglijev; avt. snežne verige splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu; biol. prehranjevalna veriga prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi; ekon. reprodukcijska veriga; elektr. izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost; geogr. gorska veriga skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti; kem. veriga atomov vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov; lingv. govorna veriga zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem sporočanju; rad. kamerna veriga kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor; strojn. kalibrirana veriga ki ima enake člene; lamelna veriga pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki; teh. veriga iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element; brezkončna veriga pri kateri sta konca speta; gonilna veriga ♪
  15.      verígast  -a -o prid. (í) podoben verigi: kača z verigastimi lisami po hrbtu ♦ kem. verigasta molekula molekula, pri kateri so atomi, večinoma ogljikovi, vezani drug na drugega v obliki verige ♪
  16.      verížen  -žna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na veriga 1: verižni člen / verižni pasji ovratnik; verižna zapestnica 2. pri katerem vsak dogodek, pojav povzroči nov dogodek, pojav iste vrste: verižna eksplozija; verižno trčenje; verižno zvišanje cen / verižna tatvina ● verižna trgovina trgovina, pri kateri sodeluje več posredovalcev, kar blago zelo podraži ◊ agr. verižni izkopalnik izkopalnik z brezkončno verigo; ekon. verižni indeks časovni indeks, pri katerem je izhodišče podatek iz prejšnjega obdobja; fiz. verižna jedrska reakcija jedrska reakcija, ki se po začetku sama vzdržuje; gozd., les. verižna motorna žaga žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; grad. verižna hiša vsaka od tipsko podobnih, različno visokih hiš, ki se držijo druga druge; kem. verižna reakcija zaporedje reakcij, pri katerih vmesni produkti reagirajo z izhodno snovjo; verižna molekula verigasta molekula; lit. verižna rima rima, pri kateri se prvi in tretji verz trivrstične kitice rimata s srednjim verzom predhodne enake kitice; mat. verižni račun niz računov, pri katerem se upoštevajo različne mere in valute; obrt. verižna petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit potegne skozi prej narejeno petljo; strojn. verižni zobnik zobnik z zobmi, prilagojenimi za členasto gonilno verigo; verižno kolo kolo, na katero se namesti (gonilna) veriga; teh. verižni boben boben za navijanje verige; verižno gonilo gonilo iz verižnih koles in brezkončne verige; zgod. verižna srajca srajci podobno vojaško oblačilo iz železnih krožcev ali žice ♪
  17.      verížica  -e ž (í) 1. manjšalnica od veriga 1: privezati z verižico / pritrditi na vrata varnostno verižico; verižica za pse / nositi uro na verižici // okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: nositi verižico; odpeti si verižico; zlata verižica z obeskom / ovratna verižica 2. obrt., pri kvačkanju kar nastane, če se vsaka naslednja petlja potegne skozi prejšnjo: skvačkati verižico / osnovna verižica ♪
  18.      verížiti  -im nedov. (í ȋ) ekspr. 1. nezakonito prekupčevati: verižiti s cigaretami 2. delati, povzročati, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno, oblikovano: veter veriži veje; trsje se veriži / bes mu je trgal glas in verižil telo 3. vsebinsko nejasno, zapleteno govoriti: blede in veriži, da ga ni mogoče razumeti / verižiti stavke v zoprno uradno govorico ● ekspr. strasti verižijo ljudi kvarijo, pridijo ♪
  19.      verížnik 2 -a m (ȋ) teh. verižni boben: navijati verigo na verižnik ♪
  20.      verjéten  -tna -o prid., verjétnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki se zdi v skladu z resničnostjo: verjeten izgovor, očitek; navedeni vzrok odsotnosti je najmanj verjeten; verjetna domneva / sum je postal vse verjetnejši; njegova strpnost je videti verjetna prepričljiva, iskrena // ki se zdi v resničnosti mogoč: psihološko verjeten literarni lik; verjetne in neverjetne zgodbe; komaj verjetna življenjska usoda 2. ki se glede na kaj more predvidevati, pričakovati: verjeten izid volitev; takšne posledice niso verjetne / prepoved knjige ni verjetna; življenje na drugih planetih je malo verjetno 3. zastar. verodostojen: verjetna priča / verjetna listina verjétno prisl. 1. izraža precejšnjo prepričanost o možnosti česa: verjetno bomo dobili pomoč; ni še prišel, verjetno je zaspal / v povedni rabi: zelo verjetno je, da pride jutri; ni verjetno, da bi ga našel 2. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: ali boste šli? Verjetno; sam.: meje verjetnega ♪
  21.      verjéti  -jámem nedov. in dov., verjêmi verjemíte; verjél; nam. verjét in verjèt (ẹ́ á) 1. biti prepričan, da je povedano, navedeno v skladu z resnico: opravičil se je, da je bolan, pa tega niso verjeli; teh govoric ne verjamejo; ne verjame zgodbi o njegovi rešitvi; vse verjame; sam verjame, kar govori 2. biti prepričan o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: tega ni mogoče dokazati, to lahko le verjameš; verjamem to, kar vidim; verjeli so, da je v globini voda / ne verjame v njegovo nedolžnost; sam pri sebi verjame, da so krivi; težko verjamem, da bo še kdaj hodil // biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verjeti v mir, rešitev; verjeli so, da bodo zmagali 3. biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega: verjeli so v čarovnice, duhove / verjeli so, da so nekatera števila nesrečna; verjeti v vraže 4. z dajalnikom biti prepričan o kom, da govori resnico: verjeti pričam; otroku je težko verjeti / tega vam ne verjamem; ničesar, ekspr. niti besedice mu ne verjame; verjamemo vam, da niste mogli / ekspr. verjeti časopisom, poročilu // biti prepričan o kom, da je njegovo mnenje pravilno: oče jih je opozarjal, pa mu niso verjeli; imel je dosti izkušenj, zato so mu verjeli; verjeti zdravniku / verjeli so njegovi oceni položaja; verjeti teoriji // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: dekle fantu ne verjame več; nič mu ne verjame, vsega je zmožen; ekspr. slepo so verjeli svojim voditeljem / verjeli so njegovim obljubam / ekspr. verjeti komu na besedo 5. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verjame v svoje otroke; verjeti v umetnika / verjeti v idejo, načrt 6. ekspr., v prislovni rabi izraža podkrepitev trditve: če verjameš ali ne, morja še nisem videl; žal nam je, lahko nam verjamete / verjemite ali ne, odkrili so zaklad // z odvisnim stavkom izraža presenetljivost povedanega, videnega: človek ne bi verjel, da je kaj takega mogoče; ne more verjeti, da je res; komaj verjamem, da ste to res vi 7. v medmetni rabi izraža sprejemanje česa za resnično: oprostite, nisem nalašč. Verjamem; hujskal je delavce. Ne verjamem ● ekspr. svojim lastnim očem, ušesom ni mogel verjeti zelo se je čudil temu, kar je videl, slišal; ekspr. laže, da sam sebi verjame zelo; ekspr. ne verjame ne v boga ne v hudiča je popolnoma brez vere; verjame v svoj prav zelo je prepričan o pravilnosti svojega mnenja, ravnanja; siti lačnemu ne verjame ♪
  22.      verjétnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost, značilnost verjetnega: verjetnost domneve / življenjska verjetnost zgodbe / razpravljati o verjetnosti življenja na drugih planetih 2. v povedni rabi izraža prepričanost o možnosti obstajanja, nastopa česa: ni verjetnosti, da bo kaj drugače; majhna verjetnost je, da se bosta pobotala; precejšnja verjetnost je, da do spopada ne bo prišlo 3. kar se glede na kaj more predvidevati, pričakovati: navesti vse verjetnosti; tudi to verjetnost je treba upoštevati / po vsej verjetnosti so zamudili vlak 4. mat. vrednost, ki izraža število ponovitev slučajnega dogodka pri sorazmerno velikem številu istovrstnih poskusov: ugotoviti verjetnost dogodka; razpredelnica verjetnosti // po Bernoulliju vrednost, izražena z razmerjem med vsemi ponovitvami poskusa in ponovitvami, pri katerih določeni dogodek nastopi: verjetnost je dve proti ena ♪
  23.      veroizpóved  -i ž (ọ̑) 1. besedilo, ki vsebuje glavne resnice, nauke krščanske vere, Cerkve: moliti, sestaviti veroizpoved ♦ rel. augsburška veroizpoved ki sloni na Lutrovih naukih, sprejetih leta 1530 v Augsburgu; krstna veroizpoved ki se uporablja pri krstu; nicejska veroizpoved sprejeta na nicejskem cerkvenem zboru leta 325 2. verska skupnost glede na priznavanje takega besedila: v mestu ima svoje obrede več krščanskih veroizpovedi; pripadniki veroizpovedi / popisati prebivalce po njihovi veroizpovedi verski pripadnosti; živeti po zahtevah veroizpovedi vere ♪
  24.      verolómen  -mna -o prid. (ọ̄) knjiž. ki prelomi obljubo, dogovor: verolomni podpisnik pogodbe / verolomno dejanje / verolomna žena nezvesta ♪
  25.      verolómstvo  -a s (ọ̑) knjiž. dejstvo, da se prelomi obljuba, dogovor: maščevati se komu zaradi verolomstva; biti sposoben verolomstva ♪

   16.423 16.448 16.473 16.498 16.523 16.548 16.573 16.598 16.623 16.648  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA