Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (1.648-1.672)


  1.      uslúžbenec  -nca m (ȗ) 1. kdor je kje v službi in opravlja delo, ki ni fizično: njegov oče je uslužbenec, mati pa delavka; vesten uslužbenec; uslužbenec knjižnice; uslužbenec v muzeju 2. do 1965 kdor je v delovnem razmerju z vnaprej določeno, stalno plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: odpustiti, prestaviti uslužbenca / bančni, gostinski, železniški uslužbenci; nižji, višji uslužbenec; vodilni uslužbenci ♦ jur. državni uslužbenec do 1957 upravni in strokovni sodelavec državnih organov; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic ♪
  2.      uslúžbenka  -e ž (ȗ) ženska oblika od uslužbenec: zaposliti nove uslužbenke / hotelska, poštna uslužbenka ♪
  3.      uslúžbenski  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na uslužbence: doma je iz uslužbenske družine / uslužbenske plače; komisija za uslužbenske zadeve / dobil je uslužbensko mesto ♪
  4.      uslúžbenstvo  -a s (ȗ) uslužbenci: delavstvo in uslužbenstvo ♪
  5.      utŕdben  -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na utrdbo: utrdbene naprave / renesančna utrdbena arhitektura / utrdbena dela utrjevalna dela ♪
  6.      vábec  -bca m (ȃ) 1. lov. ujeta žival, navadno ptica, s katero se privablja druge živali; vabnik: loviti z vabci 2. redko vabilec: vabci na gostijo ♪
  7.      váben  -bna -o prid. (ā) 1. namenjen za vabo: vabne ribice, živali 2. zastar. vabljiv: senčnica z vabno klopco vábno prisl.: skozi okno je vabno sijalo sonce ♪
  8.      vádben  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vadbo: vadbena ura / vadbeni prostori; vadbeno oblačilo / zgradba vadbenega letala ♪
  9.      vbetonírati  -am dov. (ȋ) z betoniranjem pritrditi v kaj: vbetonirati cevi, železne palice / vbetonirati vijake v zid ♪
  10.      vdólbek  -bka [u̯b] m (ọ̑) knjiž. kar je vdolbeno: srčasti vdolbek v lesu; prebrati vdolbek nad vhodom vdolbeni napis / postaviti kipec v zidni vdolbek v zidno vdolbino ♪
  11.      vdólbenka  -e [u̯b] ž (ọ̑) um. grafična tehnika, pri kateri se lik upodablja z dolbenjem, poglabljanjem osnovne ploskve: bakrorez, lesorez in druge vrste vdolbenk // delo, izdelek v tej tehniki: na steni visi vdolbenka; razstava vdolbenk ♪
  12.      vdólbenost  -i [u̯b] ž (ọ̑) značilnost vdolbenega: s temno barvo poudariti vdolbenost črk / redko rahla vdolbenost obokov usločenost, ukrivljenost ♪
  13.      vèčbeséden  -dna -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki sestoji iz več besed: večbesedni izraz ♦ lingv. večbesedni veznik ♪
  14.      vèčsôben  -bna -o prid. (ȅ-ō) v zvezi večsobno stanovanje stanovanje, ki ima več sob ♪
  15.      vekapebé  -ja m, tudi neskl. (ẹ̑) pog., kratica, v Sovjetski zvezi, od 1925 do 1952 Vsezvezna komunistična partija (boljševikov): zgodovina vekapebeja [VKP(b)] ♪
  16.      vèlepomémben  -bna -o prid. (ȅ-ẹ̄) knjiž. zelo pomemben: velepomemben dogodek / velepomembna oseba ♪
  17.      velikobesédnost  -i ž (ẹ̑) gostobesednost: pripisovali so mu velikobesednost ♪
  18.      verbéna  -e ž (ẹ̑) bot. rastlina z razraslim steblom in drobnimi vijoličastimi cveti v dolgih klasih; sporiš: ob poteh raste verbena / navadna verbena // vrtn. okrasna rastlina s celimi ali deljenimi listi in drobnimi, raznobarvnimi cveti v kobulastih socvetjih: presaditi verbene / duh po verbeni ♪
  19.      visokodêbeln  -a -o [bǝl] prid. (ȇ) agr. ki ima visoko deblo: visokodebelno sadno drevje ♪
  20.      visokostêbeln  -a -o [bǝl] prid. (ȇ) ki ima visoko, dolgo steblo: visokostebelne rastline ♦ vrtn. visokostebelna vrtnica visoko na steblo podlage cepljena vrtnica, ki se oblikuje v krošnjo ♪
  21.      vkréber  [bǝr] prisl. (ẹ̑) navkreber: iti, lesti vkreber ♪
  22.      vlagoljúben  -bna -o prid. (ú ū) knjiž. ki uspeva na vlažnih tleh: vlagoljubna rastlina ♪
  23.      vodográdben  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na gradnjo vodnih objektov: vodogradbena dela / vodogradbena ekipa ♪
  24.      vodoljúben  -bna -o prid. (ú ū) knjiž. ki uspeva na mokrih tleh, v vodi: vodoljubna rastlina ♪
  25.      vrábec  -bca m (á; v medmetni rabi ā) 1. manjša ptica s sivim in rjavim hrbtom in umazano belim trebuhom, živeča v bližini človekovih bivališč ali na poljih: vrabci čivkajo, ščebetajo; vrabci zobljejo proso; živeti brez skrbi kot vrabec v prosu / strašilo za vrabce ∙ ekspr. o tem čivkajo že vrabci na strehah to je že zdavnaj splošno znano; ekspr. ker je realist, se odloči za vrabca v roki za manjšo, manj pomembno, vendar zanesljivo stvar; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti ♦ zool. domači vrabec s sivim ali rjavim temenom, Passer domesticus; poljski vrabec s čokoladno rjavim temenom in črno liso ob belih ušesih, Passer montanus // samec te ptice: vrabec in vrabčevka 2. evfem. hudič: le kje si dobil vrabca pokvarjenega / v medmetni rabi: ni vrabec, da se mu ne posreči; kako, vrabca, se je že pisal ♪

   1.523 1.548 1.573 1.598 1.623 1.648 1.673 1.698 1.723 1.748  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA