Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (15.998-16.022)


  1.      učíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati // s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine / na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika učíti se 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja // s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje / učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev // prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše // prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota ● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje ◊ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole ♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli učèn -êna -o 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov ∙ nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom // ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki ♪
  2.      učlovéčenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od učlovečiti: učlovečenje človekovega prednika / biološko, sociološko učlovečenje / Kristusovo učlovečenje // razvoj za človeka kot družbenega in biološkega bitja bistvenih lastnosti, značilnosti: človekovo delo je bilo družbeno že od učlovečenja naprej ♪
  3.      učlovečeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. delati, povzročati, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: s pokončno držo se je začel človekov prednik učlovečevati 2. delati kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečevati: umetnost človeka učlovečuje ♪
  4.      učlovéčiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. 1. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: pokončna hoja je pomagala učlovečiti človekovega prednika; učlovečiti se z delom / biološko, sociološko se učlovečiti 2. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečiti: kultura učloveči človeka 3. prikazati kako lastnost, kak pojav v veliki meri v določenem človeku: pisatelj je v glavnem junaku učlovečil etično načelo učlovéčiti se pojaviti se v človeški podobi: verjel je, da se dekličin duh v pomladnih nočeh učloveči ♦ rel. Kristus se je učlovečil učlovéčen -a -o: v glavni osebi romana je učlovečena narodna ideja; stal je pred njim kot učlovečeno zdravje ♪
  5.      udaljíti se  -ím se tudi událjiti se -im se dov., událjil se (ȋ í; ā ȃ) zastar. oddaljiti se: udaljiti se od družbe ♪
  6.      udáren  -rna -o prid., udárnejši (á ā) 1. nanašajoč se na udar, udarec: udarna hitrost; udarna moč, sila / udarni val vode, zraka; udarne jame na vozišču jame, nastale zlasti zaradi zmrzali, v katere udarjajo kolesa vozil 2. ki je pripravljen, oborožen za hiter, učinkovit napad: sestaviti, ustanoviti udarni bataljon; udarna skupina prostovoljcev / udarna letalonosilka / udarna vojaška akcija; udarna sposobnost armade 3. ekspr. ki s svojo vsebino skuša koga razgibati, spraviti v dejavnost: udarni naslovi v časopisu; udarna koračnica; pisati udarne reportaže; njegove besede so vedno udarne 4. navadno v zvezi z brigada, med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 ki se odlikuje po visoki politični zavesti in borbenosti: prihod udarne brigade; razglasiti brigado za udarno / trikrat so bili udarni ● publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje ◊ strojn. udarni vrtalni stroj vrtalni stroj, pri katerem se sveder vrti in udarja; šah. udarna moč figure število polj, ki jih ima figura na razpolago, da na njih vzame nasprotnikovo figuro; teh. udarni mehanizem; udarni preizkus preizkus, ki pokaže odpornost česa proti udarcem; udarna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da bi se zdrobilo, prelomilo; voj. udarni vžigalnik ki se aktivira z udarcem ob trd predmet; udarna igla del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj ♪
  7.      udáriti  -im dov. (á ȃ) 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom // sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti // dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan // pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi // postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih // začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati / udariti po sadjevcu začeti ga piti 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom ● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko udáriti se 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo // v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje // spopasti se: študenti so se udarili s policijo udárjen -a -o 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada ♪
  8.      udárjati  -am nedov. (á) 1. sunkovito dotikati se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarjati žival; udarjati po licih; udarjati s palico, z roko; močno, rahlo udarjati; pren. udarjati z besedo, jezikom // sunkovito dotikati se česa, navadno z določenim namenom: udarjati žogo; udarjati na boben, po bobnu; s pestjo udarjati po vratih; udarjati s petami ob tla // dajati glasove ob sunkovitem dotiku: ura v stolpu udarja vsake pol ure; odsekano, zamolklo udarjati / ura je pravkar udarjala polnoč z zvočnimi znaki naznanjala / z nogo udarjati takt 2. premikajoč se sunkovito dotikati se česa: mlinsko kolo udarja ob vodo; kolesa udarjajo ob tirnice / burja udarja v okno 3. delati sunkovite gibe: ptica udarja z razprtimi krili / srce ji je močno udarjalo 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskakovati s telesa na telo in povzročati močne poke: strele udarjajo v skale / nepreh. kadar udarjajo strele, jo je zelo strah 5. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopati, pojavljati se: izpod hriba udarja voda / strašne misli so mu udarjale v glavo; podzavestna hotenja udarjajo na dan // pojavljati se v čutno močno zaznavni obliki: v nos jim je udarjal hud smrad; z razgretega tlaka je udarjala vročina / na uho so jim udarjali čudni glasovi slišali so se // postajati opazen, viden: skozi belež udarja stara barva / v romanu udarja na dan pisateljev realizem 6. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: cene so jih zelo udarjale; udarjale so jih nadloge in nesreče 7. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati negativne posledice: slab zrak ji je udarjal na pljuča ● ekspr. njegove besede so jo trdo udarjale zelo prizadevale; ekspr. njene obleke so močno udarjale v oči bile zelo, hitro opazne; udarjati v prazno ne da bi zadel udarjajóč -a -e: udarjajoč s palico ob tla; enakomerno, težko udarjajoča ura ♪
  9.      udejánjenje  -a s (ā) knjiž. uresničenje: udejanjenje sklepov / človek teži k udejanjenju samega sebe ♪
  10.      udejstvováti se  -újem se nedov. (á ȗ) biti dejaven na določenem področju: kulturno, politično, znanstveno se udejstvovati / dolgo se že udejstvuje v društvu; uspešno se udejstvovati na literarnem področju / udejstvovati se v javnem življenju politično, družbeno delovati; udejstvovati se kot športnik biti športnik udejstvováti star. uresničevati, izvajati, izpolnjevati: udejstvovati gospodarski načrt / udejstvovati čustva, strasti udejstvujóč se -a -e: v športu udejstvujoči se ljudje ♪
  11.      udeléžba  -e ž (ẹ̑) 1. dejstvo, da se kdo česa udeleži: od njegove udeležbe je marsikaj odvisno; odpovedati svojo udeležbo; udeležba seje / udeležba na volitvah // to dejstvo glede na udeležence: udeležba na tekmovanju je zadovoljiva; mednarodna udeležba na kongresu; množična, velika udeležba 2. dejstvo, da ima kdo delež pri čem: pravica do udeležbe pri delitvi dohodka ♪
  12.      udeležênost  in udeléženost -i ž (é; ẹ̑) dejstvo, da je kdo kje, pri čem udeležen: dokazati komu udeleženost pri kaznivem dejanju; udeleženost v pogovoru, ustvarjanju / udeleženost pri družbenem dogajanju ♪
  13.      udeležíti se  -ím se dov., tudi udeléži se; udeléžil se (ȋ í) biti eden od osebkov kake dejavnosti: pogreba se je udeležilo veliko ljudi; udeležiti se bitke, seje, tekmovanja / volitev se ni mogel udeležiti udeležíti knjiž. pritegniti, zaplesti: udeležiti še druge pri pogovoru udeležèn -êna -o in udeléžen -a -o 1. deležnik od udeležiti se: biti udeležen pri družbenem dogajanju; pri vlomu je bil udeležen tudi on; neposredno udeležen 2. ki ima delež pri čem: biti z določenim zneskom udeležen pri glavnici podjetja ♪
  14.      udóbje  -a s (ọ̑) 1. kar pri uporabi daje občutek ugodja: odpovedati se udobju; imeti, nuditi, uživati udobje / ekspr., v povedni rabi imeti kopalnico je pravo udobje 2. stanje, za katero je značilen obstoj materialnih dobrin, ki zadovoljujejo potrebe povprečnega človeka po ugodju: v tej hiši je udobje; to udobje ne bo dolgo trajalo; občutek udobja / skrbeti za osebno udobje koga / živeti v udobju 3. udobnost: udobje meščanske hiše mu je bilo tuje / iz udobja se odreka višjim vrednotam lagodnosti 4. predmeti, ki dajejo občutek ugodja: njegovo stanovanje je brez udobja; naslanjači, blazine in drugo udobje ♪
  15.      udóbnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost, značilnost udobnega: udobnost hiše, ležišča; ostanek nekdanje udobnosti / duhovna, umska udobnost lagodnost // nav. mn. kar je udobno: uživati udobnosti mestnega življenja 2. stanje, za katero je značilen obstoj materialnih dobrin, ki zadovoljujejo potrebe povprečnega človeka po ugodju; udobje: odpovedati se udobnosti; skrbeti za udobnost koga ♪
  16.      udóbstvo  -a s (ọ̑) knjiž., redko udobje: poskrbeti za udobstvo ♪
  17.      udomáčenost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost udomačenega: popolna udomačenost divje živali / ekspr. udomačenost besede ♪
  18.      udomáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, da postane kaka divja žival domača: lovec je udomačil srno; ta žival se težko udomači / človek je udomačil govedo / ekspr. udomačiti rastlino 2. ekspr. narediti, da se kdo prilagodi novemu okolju: sodelavca so hitro udomačili / udomačiti tujo besedo, navado udomáčiti se ekspr. prilagoditi se novemu okolju: spoznal je navade prebivalcev in se hitro udomačil; v mestu se je dobro udomačil ● ekspr. knjige so se udomačile med ljudmi zelo razširile; jih veliko berejo udomáčen -a -o: udomačeni in divji konji ♪
  19.      udržáti  -ím dov. (á í) 1. narediti, da se kdo ne premika dalje, ne pade: udržati konja; tovariš v navezi je omahnil in komaj ga je udržal / sod bi se skotalil po bregu, če ga ne bi drevje udržalo zadržalo 2. narediti, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: kadar hoče iti, je nobena sila ne udrži; tega razgrajača dva človeka komaj udržita / ni ga bilo mogoče udržati doma udržáti se knjiž. zadržati se, premagati se: težko se je udržal, da ni nič rekel; prim. udržan ♪
  20.      udušíti  -ím dov., udúšil (ȋ í) 1. zadušiti: samica je udušila mladiča / skoraj se je udušil v dimu / tesnoba ga je hotela udušiti; udušiti svojo vest 2. ekspr. s silo zavreti, preprečiti: udušiti vstajo / razum je udušil nagon; udušiti otrokovo samostojnost / udušiti jok, smeh; udušila je solze, ki so ji silile v oči / udušiti bolečino, strah 3. zmanjšati jakost zvoka: ropotanje strojev je udušilo besede; preproga uduši korake 4. redko pogasiti: ogenj so s težavo udušili / udušiti cigareto v pepelniku ugasniti 5. ekspr. popiti, izpiti: udušili so veliko vina / steklenico je hitro udušil udušèn -êna -o: udušen glas; prisl.: udušeno krikniti ♪
  21.      uganíti  in ugániti -em dov. (ȋ á) 1. ugotoviti naključno, po intuiciji, na podlagi nekaterih podatkov: uganil je njene misli, skrite namene, želje; uganil je, da bo deževalo; uganila je, koliko je star; to je lahko, težko uganiti / iz njegovih besed je uganil, kdo je; po njenih očeh je uganil resnico / ekspr. vedeževalka ji je vse uganila pravilno napovedala prihodnost 2. rešiti uganko, odgovoriti na vprašanje, postavljeno pri kaki družabni igri: kdor bo prvi uganil, bo dobil nagrado / uganiti naslov pesmi; uganiti osebo / uganiti uganko rešiti 3. star. ugotoviti, spoznati: kmalu so uganili, da krade / težko je uganil bistvo problema dojel, razumel ● pog., ekspr. ti jo zmeraj uganeš pravilno poveš, narediš; pog. v veseli družbi so marsikatero uganili povedali so več domislic, šal; pog. uganiti nepremišljenost, neumnost narediti, zagrešiti; pog. prisedita, bomo kakšno pametno uganili se bomo kaj pametnega pogovorili ugánjen -a -o: uganjena beseda ♪
  22.      ugánka  -e ž (ȃ) 1. kratko besedilo za razvedrilo, zabavo, ki duhovito opisuje stvar, ki jo je treba uganiti: brati, objaviti uganke; razrešiti, rešiti, ekspr. razvozlati uganko; zastaviti komu uganko; lahka, težka uganka / besedna uganka; uganke v verzih / Župančičevih Sto ugank // grafični lik, risba ali skupek zlogov za zabavo, razvedrilo, iz katerega je treba uganiti kako besedo, stavek, ustrezno kombinacijo besed: zadaj so navedene rešitve vseh ugank; križanke in druge uganke / glasbene, slikovne, zlogovne uganke 2. ekspr., navadno v povedni rabi kar je zaradi določenih lastnosti, dejstev težko razumljivo, rešljivo: to je za mnoge uganka; kako je prišlo do nesreče, je bilo vsem uganka / raziskave bodo razrešile marsikatero uganko o delovanju vulkanov / on je zame velika uganka / to je večna uganka človeškega življenja ● ekspr. govorila je v ugankah ne naravnost, prikrito ♪
  23.      ugánkarski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ugankarje ali ugankarstvo: ugankarski kotiček v časopisu / ugankarski klub ugánkarsko prisl.: ugankarsko zanimive besede ♪
  24.      ugásel  -sla -o [ǝu̯] prid. (á) 1. ki je prenehal goreti: ugasla sveča / prižgal je ugaslo pipo 2. ki je prenehal svetiti: ugasle luči na cestah / ekspr. ugasli mesec 3. knjiž. ki je prenehal biti, obstajati: ugasla ljubezen / ugasla bolečina / ugaslo upanje 4. knjiž. ki ne izraža, ne kaže čustev, volje do udejstvovanja: govoril je z ugaslim glasom; ugasel pogled; gledala ga je z ugaslimi očmi 5. pog. izključen, izklopljen: sedela sta ob ugaslem televizijskem sprejemniku ● knjiž. ugasle barve blede, neizrazite ◊ geogr. ugasli ognjenik ognjenik, ki ne bruha več; prim. ugasniti ♪
  25.      ugasíti  -ím dov., ugásil (ȋ í) 1. narediti, da kaj preneha goreti: ugasiti vžigalico / ugasiti svečo / ugasiti ogenj // nepreh., redko prenehati goreti; ugasniti: plamen je ugasil / zadnja iskrica upanja je ugasila 2. narediti, da kaj preneha svetiti; ugasniti: legla je in ugasila luč 3. pog. izključiti, izklopiti: ugasiti radijski sprejemnik ● ugasiti apno živo apno politi z vodo; ekspr. z vinom (si) je ugasil žejo s pitjem vina je dosegel, da ni bil več žejen ◊ metal. ugasiti jeklo razbeljeno jeklo hitro ohladiti v vodi ali olju; zakaliti ugašèn -êna -o: ugašena sveča; žeja je bila kmalu ugašena ♪

   15.873 15.898 15.923 15.948 15.973 15.998 16.023 16.048 16.073 16.098  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA