Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (15.548-15.572)


  1.      tičáti  -ím nedov. (á í) 1. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje zataknjen, zapičen, obdan od česa: ključ tiči v ključavnici; v zidu tičijo krogle; bodica mu je tičala v prstu / tičal je do pasu v snegu / med cvetjem je tičal bel listek // biti, nahajati se kje negibno sedeč, čepeč: maček tiči za dimnikom; mladič je tičal na samičinem hrbtu; v grmu je tičal zajec; ves čas tiči skrit v kotu // ekspr. biti, nahajati se kje sploh: med njima je tičala ograja; ob boku mu je tičal meč visel / v dolini je tičala koča stala; pod hribom tiči vas leži 2. ekspr., v zvezi z v biti obut, oblečen v kaj: tičati v preozkih hlačah / nogi sta ji tičali v copatah / ranjenec je tičal v povojih 3. ekspr., s prislovnim določilom zadrževati se, muditi se: kar naprej tiči v gozdu; vedno tiči doma; oglasi se, kje pa tičiš / več let je tičal v zaporu bil zaprt 4. ekspr. biti, obstajati: treba je ugotoviti, kje tiči vzrok za tako stanje; v teh besedah tiči nekaj žalostnega te besede vsebujejo; v pogledih je tičala nevoščljivost se je izražala, kazala / za to ponudbo nekaj tiči nastala je iz določenega namena 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža, da kdo opravlja to, kar določa samostalnik: ves tiči v delu, opravkih; zmeraj tiči v računih / rad tiči v knjigah bere, študira // s povedkovim določilom izraža stanje, položaj, kot ga določa samostalnik: tiči v dolgovih; tiči v predsodkih ima jih / tiči v revščini, zaostalosti / še vedno tičijo v fevdalizmu imajo take razmere kot v fevdalizmu ● ekspr. ne prodajaj kože, dokler medved še v brlogu tiči ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš; ekspr. do kolen tičati v blatu biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. srce mu je tičalo v grlu zaradi močnega bitja srca ob razburjenju je imel neprijeten občutek v grlu; ekspr. srce mu tiči v hlačah boji se, nima poguma; ekspr. strah mu tiči v kosteh zelo se boji; ekspr. tiči v pasti je v položaju, ko se bo težko rešil; ekspr. vedno tičita skupaj se družita; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari; preg. kdor doma tiči, se malo nauči izkušnje, znanje se pridobivajo v stikih z drugimi ljudmi tičèč -éča -e: v škornjih tičeče noge; pod košatimi obrvmi tičeče oči ♪
  2.      tíčko  -a m (ȋ) ekspr. iznajdljiv, prebrisan človek: bil je tičko, nobeni se ni dal ujeti / ti si mi tičko ♪
  3.      tífusar  -ja m (ȋ) žarg. tifusni bolnik: skrbeti za tifusarje; rešitev ranjencev in tifusarjev ♪
  4.      tíger  -gra m (í) 1. velika rumenkasto ali rdečkasto rjava zver s črnimi progami: tiger plane, skoči živali za vrat; ujeti, ustreliti tigra; krvoločen tiger; boril se je kot tiger junaško ♦ zool. bengalski tiger; sibirski tiger z zelo gosto rumenkasto rjavo dlako, ki živi v Sibiriji, Panthera tigris longipilis 2. ekspr. drzen, napadalen človek: ta tiger zmeraj hoče uveljaviti svojo voljo / šahovski tiger drzen, napadalen šahovski igralec 3. redko tigrasta žival, zlasti mačka: ima črne mačke in tigre 4. med drugo svetovno vojno nemški tank s tedaj najmočnejšim topom: nemška vojska je s tigri prišla pred Leningrad / napadati s tanki tiger ♪
  5.      tígrovec  -vca m (í) med obema vojnama član tajne protifašistične organizacije TIGR na Primorskem: tigrovci in pripadniki tajnih mladinskih skupin ♪
  6.      tíh  -a -o prid., tíšji (ȋ í) 1. ki je malo slišen ali neslišen: tih glas, pok; tih pozdrav, smeh, šepet; tiha glasba / tih tek stroja; tiha hoja; streljanje je postajalo vse tišje / ekspr. v temi se plazijo tihi koraki 2. ki s svojim delovanjem povzroča malo hrupa, ropota: tih motor, stroj / tih potok, veter 3. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa: družba je postala tiha; otroci so tihi kot miške / konja sta tiha in mirna // ki se zadržano vede, malo govori: njegov oče je tih mož; tiha in ponižna ženska / sprva je bil tih, potem se je razgovoril 4. ki je brez hrupa, ropota: tih prostor, vrt; tiha soba; mesto je postalo tiho / tih večer; tiha noč 5. nav. ekspr. ki se ne izraža z govorjenjem: tih obup; tiha ljubezen; molk ni vedno tiho odobravanje; tiho privoljenje / v osmrtnicah prosimo tihega sožalja 6. pri katerem se ne govori: tihe demonstracije / tiho branje 7. ekspr. ki se dogaja, ne da bi se o tem veliko govorilo, pisalo: tiha reforma, revolucija; tihe spremembe 8. ekspr. ki se dogaja okolici prikrito, neopazno: vdaja se tihemu pijančevanju / mamila vodijo mlade v tihi samomor 9. ekspr. ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov; miren: tih dan; tiho življenje / tih spanec / star. odpluli so v tihem vremenu brezvetrnem 10. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: tih sijaj; zrak je poln tihih vonjev / tiha eleganca obleke umirjena ● ekspr. zakonca imata tihi teden ne govorita, sta sprta; ekspr. ta človek je tiha voda ne kaže negativnih lastnosti; poroka je bila tiha brez svatovanja; ekspr. tiho pravilo ki se uveljavlja z navado; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega ◊ ekon. tihi družabnik kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri dobičku in izgubi; rel. tiha maša maša brez petja; tiha nedelja predzadnja nedelja pred veliko nočjo; šol. tiha vaja navadno krajša pismena naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje; tiha zaposlitev ali tiho delo samostojno delo učencev pri pouku, pri katerem vsak tiho opravlja svojo nalogo tího prisl.: tiho brati; tiho so šli proti domu; tiho jokati; tiho odpreti vrata; tiho se strinjati s kom; tiho upa, da se bo vse srečno končalo / v povedni rabi: vse je bilo tiho; ves čas so tiho; tiho je kakor v grobu; biti tiho kot miš; kot grožnja ali boš tiho; elipt.: ti pa kar tiho; tiho, nekdo prihaja ∙ ekspr. nikomur ni tiho odgovori na vsako nasprotovanje, vsak izziv; vulg. namesto da bi povedali svoje mnenje, so pa tiho kot riti ga ne povejo ♦ muz. tiho označba za jakost izvajanja piano; zelo tiho označba za jakost izvajanja pianissimo; čedalje tišje označba za jakost izvajanja decrescendo tíhi -a -o sam.: na tiho stopati natiho; ekspr. na tihem pisati pesmi natihem; po tihem jokati potihem ♪
  7.      tihotápiti  -im nedov. (á ȃ) skrivaj, na nedovoljen način prinašati, spravljati a) čez državno mejo: zaprli so ga, ker je tihotapil; tihotapiti mamila, orožje / tihotapiti iz tujine; tihotapiti blago čez mejo b) kam sploh: tihotapiti orožje upornikom; tihotapiti pisma v zapor tihotápiti se ekspr. skrivaj, neopazno iti: počasi se je tihotapil iz sobe; tihotapiti se k vratom, na podstrešje; tihotapiti se po stopnicah; tihotapil se jim je za hrbet // neopazno prihajati: sončna svetloba se v ozkih curkih tihotapi skozi špranje; v sobo se tihotapi vonj po hrani / vanj se tihotapi strah tihotápljen -a -o: tihotapljeni diamanti; prodajalci tihotapljenega blaga ♪
  8.      tihotápski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na tihotapce ali tihotapljenje: mednarodna tihotapska mreža; tihotapske poti / tihotapska ladja; tihotapska trgovina / tihotapsko blago 2. ekspr. skriven, neopazen: tihotapska kretnja tihotápsko prisl.: tihotapsko se mu je priplazil za hrbet; tihotapsko smukniti iz sobe; tihotapsko spravljati mamila čez mejo ♪
  9.      tihôtnost  -i ž (ó) lastnost, značilnost tihotnega: tihotnost sobe / popolna tihotnost ♪
  10.      tík 2 -a m (ȋ) kratek, šibek glas pri udarcu, trku ob trdo snov: tik kapljice ♪
  11.      tìk  medm. (ȉ) posnema kratek, šibek glas pri udarcu, trku ob trdo snov: tik, tik, tik, udarjajo dežne kapljice ob šipo / srce bije tik, tik, tik ♪
  12.      tíkati 1 -am nedov. (ȋ) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe ednine: bil je v dvomih, ali naj jih tika ali vika; dovolila mu je, da jo tika; z vsemi se tika ♪
  13.      tikták  -a m (ā) enakomerno se ponavljajoč šibek glas pri premikih urnega mehanizma: tiktaki ure // tiktakanje: motil ga je preglasen tiktak budilke ♪
  14.      tílbury  in tílberi -ja [prva oblika tilberi] m (ȋ) nekdaj lahka kočija na dveh kolesih, navadno s streho, ki se da zložiti nazaj: voziti se v tilburyju ♪
  15.      tílda  -e ž (ȋ) tisk. grafično znamenje v obliki ležeče vijuge zlasti za označevanje palatalnega izgovora n v španskem jeziku: v besedi señor je nad n tilda ♦ lingv. grafično znamenje v obliki ležeče vijuge za označevanje neizpisane besede, enote, obravnavane v slovarju, vijuga ♪
  16.      tíntast  -a -o prid. (ȋ) pog. podoben črnilu: tintasto vino / tintasta barva ♪
  17.      tíntnica  -e ž (ȋ) bot. užitna lističasta goba z belim, črnim valjastim ali zvonastim klobukom, Coprinus: nabirati tintnice / velika tintnica ♪
  18.      típ 1 -a m (ȋ) 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk; predpisati tip moke za polbeli kruh; čevlji tipa mokasin // kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh: proučevati tipe organizmov; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih; mediteranski tip hiše; panonski tip vasi; podnebni tipi; poskus razvrstitve stilnih tipov; tipi slovarjev; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka; materinski tip ženske; praktični, razmišljajoči tip človeka; bila je športni tip; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka ki si najbolje zapomni to, kar sliši ∙ pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam 2. v povedni rabi, z rodilnikom kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste: ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom: humoreska gogoljevskega tipa; pesmi izpovednega tipa izpovedne pesmi 3. slabš. človek z določenimi negativnimi lastnostmi: ta tip je še vsakega ogoljufal; s tem tipom nočem imeti opravka; nevaren, sumljiv tip // ekspr. človek, oseba sploh: ogovoril ga je neznan tip; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil 4. lit. literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza: v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi; veseloigra z ustaljenimi tipi; tip hinavca, skopuha, upornika ◊ antr. brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka; gozd. gozdni tip gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim; lingv. mešani naglasni tip; samostalnik roka se sklanja po tipu gora; med. piknični tip človeka; psih. tip razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi; ekstravertirani, introvertirani tip človeka; um. cerkev dvoranskega tipa; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine ♪
  19.      tipálka  -e ž (ȃ) 1. nav. mn. gibljiv parni organ na glavi nekaterih nižje razvitih živali za tipanje, vohanje: raki imajo dva para tipalk; tipalke metulja; pren., ekspr. proizvajalci avtomobilov so iztegovali svoje tipalke na različne trge 2. elektr. priprava z izolirano konico za merjenje električne napetosti: s tipalko se dotakniti obeh polov baterije ♪
  20.      típati  -am in -ljem nedov. (ȋ ȋ) 1. zaznavati s tipom: tipati s prsti, z ustnicami; zveri dobro vohajo in tipajo // dotikati se česa s prsti, z roko a) zaradi ugotavljanja lastnosti, značilnosti: tipati tkanino, volno / tipati žilo ugotavljati, kako bije, utripa srce b) zaradi ugotavljanja česa sploh: tipati otrokovo vroče čelo; tipal se je po nogi in začutil kri c) zaradi iskanja česa: tipal je po žepu in otipal svinčnik; tipati po steni, kje je stikalo / starkine roke so tipale po palici; tipati za vžigalicami / ekspr. tipati za pravo besedo iskati jo / v temi sta tipala pot 2. ljubkovalno prijemati koga, navadno žensko: začel jo je objemati in tipati 3. med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: tipati bezgavke 4. s prislovnim določilom dotikajoč se predmetov hoditi, iti: tipati proti izhodu, skozi grmovje / ekspr. z avtomobilom je previdno tipal po zasneženi cesti počasi peljal; pren. v teh pesmih tipa pesnik v nov svet 5. ekspr. preiskujoče gledati, ogledovati: pogledi vseh so radovedno tipali ujetnika; z daljnogledom tipati po pobočjih, za stražarjem / s preiskujočimi očmi je tipal bratov obraz 6. ekspr. s previdnim poizvedovanjem, izpraševanjem poskušati izvedeti kaj: najprej je samo tipal, potem pa kar naravnost vprašal; ni tak, da bi tipal po ovinkih / komisija še vedno tipa za vzroki nesreče // s preiskovanjem, razmišljanjem skušati priti do česa: tipati za resnico; tipati za pravimi vzroki nesporazumov / s temi poskusi so začeli šele tipati za novim virusom 7. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi se širiti, razširjati: skozi lino tipa mesečina; prvi sončni žarki so tipali po morski gladini / bukovo zelenje je tipalo vse više v goro ● ekspr. po šipah so tipale snežinke rahlo padale; ekspr. žaromet je tipal po taborišču preiskoval taborišče; ekspr. tudi nas tipajo nadloge s stoterimi prsti tudi mi imamo veliko nadlog; ekspr. tipati se skozi neznanke življenja spoznavati, raziskovati jih tipáje: tipaje in obotavljaje se je začel spraševati; hodila je počasi, tipaje s palico tipajóč -a -e: kmet ogleduje klase, tipajoč jih s prsti; prvi tipajoči poskusi ♪
  21.      tipizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. poenotiti obliko, velikost, izvedbo (tehničnih) izdelkov zaradi pocenitve in izboljšav: tipizirati pohištvo; tipizirati in standardizirati gradbene elemente // poenotiti kaj sploh: tipizirati gradnjo; tipizirati vozni park 2. urediti, razvrstiti kaj glede na določene lastnosti, značilnosti v skupine: tipizirati arheološke najdbe; tipizirati pogodbe 3. knjiž. orisati, prikazati človeka kot tip: igralci so osebe tipizirali / tipizirati značaje ◊ agr. tipizirati vino mešati ga z vinom druge kakovosti ali sorte zaradi poenotenja kakovosti tipizíran -a -o: tipiziran načrt, proizvod; značaji oseb so komični in občečloveško tipizirani ♪
  22.      típka  -e ž (ȋ) gibljiv del pri nekaterih glasbenih instrumentih, na katerega se pritiska, da nastane zvok: pritisniti, spustiti tipko; udarjati na tipke, po tipkah; klavirske, orgelske tipke; črno-bele tipke harmonike; tipke na trobenti; glasbilo s tipkami // gibljiv nastavek nekaterih priprav, naprav, ki ob pritisku s prstom omogoča njihovo delovanje: tipke na pisalnem stroju; zvonec s tipko / tipke pri televizijskem sprejemniku gumbi ◊ adm. mrtva tipka pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; elektr. povratna tipka s katero se priprava, del priprave vrača v izhodiščni položaj; tipke (elektronskega) računalnika ♪
  23.      tipkálo  -a s (á) 1. stikalo s tipko: pritisniti na tipkalo / tipkalo za zvonec 2. del naprave, na katerega se pritiska pri oddaji besedila z Morzejevo abecedo: udarjati po tipkalu ♪
  24.      típkati  -am nedov. (ȋ) 1. pisati na pisalni stroj: zna tipkati; strojepiska tipka; tipkati besedilo; tipkati po nareku / slepo tipkati z desetimi prsti brez gledanja na tipke 2. pritiskati na tipko, tipke: tipkati na teleprinter / tipkati ukaze v računalnik ∙ ekspr. tipkati po klavirju igrati nanj típkan -a -o: tipkana stran ♪
  25.      tipkopís  -a m (ȋ) s pisalnim strojem napisano besedilo: listati po tipkopisu; tipkopis zapisnika; rokopis in tipkopis // besedilo, zlasti leposlovno, znanstveno, ki se predloži za objavo, tiskanje: popraviti, pregledati tipkopis pred oddajo v tiskarno ♪

   15.423 15.448 15.473 15.498 15.523 15.548 15.573 15.598 15.623 15.648  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA