Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (15.298-15.322)


  1.      štŕk  medm. (ȓ) izraža glas pri brizganju, škropljenju: s pištolo na vodo je brizgal okrog sebe: štrk, štrk ♪
  2.      štrléti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. biti, stati v položaju pravokotno na podlago, stran od česa: pogladil si je lase, da mu ne bi štrleli; ušesa mu štrlijo / veje dreves štrlijo na vse strani; vlakna na tkanini štrlijo pokonci / pod nosom mu štrlijo brki / ovratnik pri obleki štrli od vratu se ne prilega vratu 2. segati bolj daleč od sosednje stvari: zgornja ustnica štrli čez spodnjo; brada mu štrli naprej / bil je tako suh, da so mu štrlela rebra zelo / žima štrli iz blazine; lasje štrlijo izpod rute // segati nad okolico: zadaj so štrleli visoki vrhovi gor / dimniki so štrleli v nebo 3. ekspr. biti zelo poudarjeno izražen: vzgojna misel preveč štrli iz besedila ∙ ekspr. ta učenec štrli iz drugih je drugačen, boljši od drugih 4. nar. strmeti: štrlel je v vrata in čakal, da se odprejo štrlèč -éča -e: štrleče ličnice; štrleča skala ♪
  3.      štrlína  -e ž (í) kar štrli iz česa: stena ni imela nobene štrline; štrline na obrazu / obrisi vrhov in štrlin ♪
  4.      štrúca  -e ž (ú) 1. podolgovato oblikovan kruh: prerezati štruco čez pol; zapečena štruca / bela štruca / štruca kruha ∙ nar. ob rojstvu so materi prinesli štruco pogačo 2. ekspr. povit dojenček: pestovala je svojo štruco ◊ metal. štruca manjši podolgovat kos ulite kovine; obrt. sendvič štruca ožja daljša štruca za sendviče ♪
  5.      štrúkeljček  -čka [kǝl] m (ȗ) manjšalnica od štrukelj: spekla je štrukeljčke // ekspr. debel otrok, zlasti majhen: rdečeličen štrukeljček ♪
  6.      štubák  -a m (á) žarg., med drugo svetovno vojno starešina sobe v koncentracijskem taborišču: določili so ga za štubaka ♪
  7.      študènt  -ênta in -énta m, im. mn. študênti in študénti in študêntje in študéntje (ȅ é, ẹ́) 1. kdor si pridobiva izobrazbo na višji ali visoki šoli: študenti poslušajo predavanja; dober študent; študent prvega letnika; študent slavistike; klub študentov / izredni, redni študent 2. star. učenec srednje šole; dijak: namenili so ga za študenta; slabo oblečen študent ♪
  8.      štúdij  -a m (ú) 1. šolanje zlasti na višji ali visoki šoli: končati študij; med študijem se je preživljal s štipendijo; trajanje študija / fakultetni študij; izredni študij pri katerem se smejo delati izpiti brez rednega obiskovanja predavanj; podiplomski, specialistični študij; študij ob delu ∙ ekspr. obesiti študij na klin opustiti študiranje ♦ šol. študij na drugi stopnji do leta 1980 drugi štirje semestri pri stopenjskem študiju na univerzi; študij na prvi stopnji do leta 1980 prvi štirje semestri pri stopenjskem študiju na univerzi 2. glagolnik od študirati: ta mesec je namenil za študij; naporen študij / študij starih listin ♪
  9.      štúdija  -e ž (ú) 1. krajše znanstveno delo: napisati študijo; kritična, primerjalna študija; sociološka študija; študija o povojni dramatiki; podatki iz študije; monografije, študije in razprave / študija je pokazala stanje v kmetijstvu / publ. longitudinalna študija ki proučuje razvoj kake osebe, družbenega pojava v daljši dobi; spremna študija h knjigi 2. um. risba, slika, ki podaja videz ali zamisel kakega predmeta, kot priprava na umetniško delo: krajinska študija; študija roke / študija glave v glini / pripravljalna študija ◊ šah. umetno narejena pozicija z zahtevo, da se doseže zmaga, remi ♪
  10.      študíranec  -nca m (ȋ) knjiž. izobraženec: jezik študirancev ∙ zastar. študiranec za stavbe strokovnjak ♪
  11.      študírati  -am nedov. (ȋ) 1. pridobivati si izobrazbo zlasti na višji ali visoki šoli: njegov najstarejši sin študira; študirati na filozofski fakulteti; študiral je na Dunaju / študirati ob delu; izredno, redno študirati / preh. študirati ekonomijo; študirati medicino, pog. za zdravnika // preh. omogočati komu, da si pridobiva izobrazbo na srednji, višji ali visoki šoli: oče ga je študiral; vse otroke je študirala / dali so ga študirat 2. s prebiranjem literature, učbenikov pridobivati si znanje: študirati za izpit; študirati po zapiskih; študira zvečer; pridno študira // preh. načrtno se seznanjati z določeno vsebino: študirati poglavja iz novejše zgodovine; študirati slovnico // preh. proučevati: študirati življenje kmečkih ljudi / pog.: opazoval in študiral je ljudi okrog sebe ocenjeval, presojal; natihem ga je študiral poskušal ugotoviti, kaj misli, namerava ● ekspr. študiral je napise po trgovinah opazoval, gledal; študirati vlogo s študijem, vajo pripravljati jo za podajanje, izvajanje na odru; pog. dolgo sta študirala, preden sta se odločila premišljevala, razmišljala študirajóč -a -e: študirajoča mladina študíran -a -o 1. deležnik od študirati: dolgo študiran načrt 2. izobražen, šolan: pravi, da bi bil rajši kmet kakor študiran človek / je zelo študiran; sam.: pogovor s študiranimi ♪
  12.      štúka  -e ž (ú) žarg., med drugo svetovno vojno lahki bombnik, ki bombardira med strmim spuščanjem; strmoglavec: štuke so v strmem letu metale bombe; tuljenje štuk ♪
  13.      štukatúrnik  -a m (ȗ) obrt. žebelj v obliki kavlja za pritrjevanje štukatur: zabiti štukaturnik ♪
  14.      štúliti  -im nedov. (ú ȗ) ekspr., navadno s prislovnim določilom dodajati, pristavljati: po njegovem mnenju takih besed ni treba štuliti v slovar štúliti se nepovabljen, nezaželen se pridruževati, prihajati kam: zdaj se štuli k njim, prej je bil pa njihov nasprotnik; nikar se tako ne štuli mednje / kar naprej se štuli v njihovo družbo; kaj se štuliš zraven, saj vidiš, da te ne marajo / štuliti se komu za razsodnika vsiljevati se; štuli se okrog žensk želi si pridobiti njihovo naklonjenost, družbo; štuli se tja, pa ga ne bodo sprejeli prizadeva si priti tja; ne štuli se vmes ne vmešavaj se ♪
  15.      štúrmbataljón  -a m (ú-ọ̑) v stari Avstriji bataljon, sestavljen iz posebej izbranih in izurjenih borcev za poseganje v boj v odločilnih trenutkih; jurišni bataljon: v prvi svetovni vojni je bil komandant šturmbataljona ♪
  16.      šúm  -a m (ȗ) 1. neizraziti, nezveneči, med seboj pomešani glasovi: delati, povzročati šume; zaslišati šum; vznemiriti se zaradi vsakega šuma; glasen, pridušen, rahel, tih, zamolkel šum / brez šuma oditi iz sobe; s šumom pasti na tla // šumenje: šum listja v vetru; šum morja, reke / igranje je prešlo v nerazločen šum 2. ekspr. šumu podobni glasovi, nastali zaradi govorjenja, premikanja, navadno več osebkov: iz razreda je bilo slišati pritajen šum; v dvorani je nastal velik šum; z ulice je prihajal šum množice 3. knjiž. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje; hrup: njena poroka je povzročila velik šum / njegovi nastopi so povzročili veliko šuma ● nar. šum pada v globino slap ◊ fiz. šum zvok, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; lingv. soglasniški šum glasovna prvina, značilna zlasti za izgovor nezvočnikov; med. šum zvok, ki se sliši pri avskultaciji; ptt šum prostora skupek zvokov v prostoru, ki motijo telefonski pogovor; rad. šum šumenju podobni glasovi v radijskem, televizijskem sprejemniku kot motnja zaradi šibkega vhodnega signala ♪
  17.      šumèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) ki šumi: šumeč potok, slap / šumeči gozdovi; šumeča svilena obleka / šumeči in piskajoči glasovi / ekspr. šumeča množica ∙ ekspr. rad ima šumeče svatbe glasne, hrupne ♦ agr. šumeča pijača pijača, ki ima veliko ogljikovega dioksida šuméče prisl.: voda je šumeče pršela na vse strani; prim. šumeti ♪
  18.      šumênje  -a s (é) glagolnik od šumeti: preprečiti šumenje; šumenje listja, vej v vetru / slišati šumenje; glasno, tiho, zamolklo šumenje reke / šumenje z obleko, s papirjem / šumenje čebel v panju / šumenje množice v dvorani / šumenje v glavi, ušesih ◊ agr. šumenje vina pojav, pri katerem se iz vina izloča ogljikov dioksid v obliki mehurčkov ♪
  19.      šuméti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevje, suho listje šumi v vetru; morje, slap šumi; voda v loncu že šumi, kmalu bo zavrela; glasno, tiho šumeti; brezoseb. veter je pihal, da je šumelo / celofan papir šumi; svila šumi / ekspr., z notranjim predmetom gozdovi so šumeli svojo pesem / zunaj je šumel veter // povzročati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: neprestano se je presedala in šumela z obleko; ves čas je šumel s papirjem; šumel in ropotal je pred vrati, dokler mu niso odprli // s prislovnim določilom šumeč se premikati: potok šumi po dolini / slap šumi v kotanjo šumeč pada / ekspr. v svilenem krilu je šumela po dvorani šumeč z oblačili šla; pren., ekspr. mimo nas šumi čas 2. v zvezi s čebela s premikanjem telesa, kril povzročati šumenju podobne glasove: čebele šumijo v panju; brezoseb. v čebelnjaku je prijetno šumelo / ekspr. ob poti je šumel čebelnjak 3. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati šumenju podobne glasove: množica v dvorani je šumela; brezoseb. v razredu je šumelo kakor v panju ∙ ekspr., redko vse ženske so šumele o tem govorile, šušljale 4. brezoseb. imeti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: temnilo se mu je pred očmi in v glavi mu je šumelo; šumelo ji je v ušesih // ekspr. imeti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: še dolgo mu je šumelo v glavi od bučne glasbe / v glavi mu je kar šumelo od številnih vprašanj šumé knjiž.: voda je šume padala v strugo šumèč -éča -e: potok je šumeč tekel med skalovjem; prim. šumeč ♪
  20.      šumotljáti  -ám nedov. (á ȃ) knjiž. (pritajeno) šumljati: klasje šumotlja v vetru / zunaj šumotlja droben dež (pritajeno) šumljajoč pada ♪
  21.      šúštar  -ja m (ȗ) 1. nižje pog. čevljar: učiti se za šuštarja 2. nar. žuželka z enim parom rdeče-črnih kril; rdeči škratec: na deblu lipe je bila gruča šuštarjev ● žarg., igr. biti šuštar pri nekaterih igrah s kartami igralec, ki pri igri ne doseže nobene točke, zmage ♪
  22.      šváb  -a m (ȃ) 1. slabš. Nemec, zlasti kot okupatorski vojak: streljali so na švabe 2. zool. ščurku podobna žuželka, ki živi v hišah, Blatella germanica: v shrambi so se zaredili švabi ♪
  23.      švígelj  -glja m (í) nar. 1. zelo dolga in tanka palica: zamahovati s švigljem 2. zelo velik in suh človek: ta švigelj nima nobene moči ♪
  24.      švŕkati  -am nedov. (r̄ ȓ) 1. udarjati, navadno s tankim, prožnim predmetom: švrkati konja; švrkati po volu z bičem / švrkati s palico po zraku; pren., ekspr. v romanu je švrkal po meščanih 2. ekspr. tekati, švigati: ves čas je švrkala iz sobe v kuhinjo; miši so švrkale sem in tja ● ekspr. pesek je švrkal izpod konjskih kopit na vse strani letel; ekspr. skrivaj ga je švrkal z očmi ošinjal ♪
  25.      t  [té in tǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, t téja tudi t-ja (ẹ̄; ǝ̏) enaindvajseta črka slovenske abecede: napiši t; veliki T // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: t je zapornik ◊ lingv. deležnik na -t; metal. profil T in T profil profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki T ♪

   15.173 15.198 15.223 15.248 15.273 15.298 15.323 15.348 15.373 15.398  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA