Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (12.923-12.947)


  1.      rdèč  rdéča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki je take barve kot kri ali (zrele) jagode: rdeč cvet; rdeč dežnik; rdeča obleka; rdeče strehe hiš; bordo rdeč plašč temno rdeč; ciklamno, krvavo, svetlo, temno rdeč; kardinalsko rdeč rdeč z vijoličastim odtenkom; kot češnja rdeče ustnice; rdeč kot kri; belo-modro-rdeč trak / šopek rdečih nageljnov, vrtnic / koncert za rdeči abonma z vstopnicami rdeče barve; rdeči svinčnik svinčnik z rdečim vložkom; vojaki z rdečo zvezdo na kapi partizani, vojaki Jugoslovanske ljudske armade / žarg. na semaforju se prižge, sveti rdeča luč svetlobni prometni znak, ki pomeni prepoved prometa v določeni smeri / pog. zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč / Rdeča kapica; Rdeče morje 2. ki je rdečkaste barve: človek z rdečimi lasmi; imeti rdeč obraz; koža je postala rdeča in boleča; bila je vsa potna in rdeča; rdeč kot kuhan rak zelo; od jeze, napora, razburjenja je postal rdeč je zardel / jabolka so že rdeča zrela / rdeče vino // ki ima plodove ali gomolje rdečkaste barve: saditi rdeči krompir; grmi rdečega ribeza; rdeča pesa / rdeče zelje / (rdeča) jagoda; (rdeča) redkvica 3. nav. ekspr. nanašajoč se na socializem, komunizem: vzhod je rdeč; rdeča revolucija / pog. tudi jaz imam rdečo izkaznico sem član Zveze komunistov Jugoslavije; na čelu sprevoda je plapolala rdeča zastava zastava s srpom in kladivom / Rdeča armada je sodelovala pri osvoboditvi Beograda sovjetska armada ● ekspr. rdeči bojevnik (severnoameriški) Indijanec; rdeči kotiček nekdaj prostor v podjetju, ustanovi, namenjen politični, kulturni dejavnosti; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. posaditi, spustiti komu rdečega petelina na streho zažgati komu hišo; publ. rdeči planet Mars; Rdeči polmesec v muslimanskih državah mednarodna zdravstvena organizacija; ekspr. cenzor je večkrat uporabil rdeči svinčnik prečrtal, prepovedal objavo določenega (dela) besedila; publ. rdeči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; žarg., igr. priti ven z rdečo barvo izigrati karto z rdečim znakom; rdeča garda oborožene enote proletariata v oktobrski revoluciji in državljanski vojni po njej; ekspr. mož z rdečo kapo prometnik (na železnici); publ. prižgati rdečo luč za gradnjo uradno prepovedati gradnjo; ekspr. to je rdeča nit vseh pogovorov bistveni sestavni del; knjiž. hiše z rdečo svetilko javne hiše ◊ agr. rdeči astrahan, delišes; rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih; rdeči pajek pršica; rdeča maža rdečkasto rjava prevleka, ki se razvije na površini nekaterih vrst sira; anat. rdeči kostni mozeg mozeg z mnogo rdečih krvničk; biol. rdeča krvnička ali rdeče krvno telesce krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; bot. rdeči bor; rdeča detelja detelja z ovalnimi listi in rdečimi cveti, Trifolium incarnatum; rdeča mušnica mušnica z živo rdečim klobukom, delno prekritim z belimi pikami, Amanita muscaria; rdeča vrba; geogr. Rdeča Istra južna Istra, za katero je značilna rdeča prst; kem. rdeči fosfor; rdeče blato usedlina železovega hidroksida, ki nastaja kot odpadek pri proizvodnji glinice ali aluminija; metal. rdeči žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa rdeče; rdeča litina zlitina bakra s kositrom, cinkom in svincem; rdeča med med z majhnim odstotkom cinka; tombak; petr. rdeči peščenjak; rdeča glina; rel. rdeča barva v bogoslužju simbol ljubezni, mučeništva; voj. rdeči našitki našitki, ki označujejo čin razvodnika ali desetarja; vrtn. rdeči goriški radič; rdeča leska okrasni grm z rdečimi listi, Corylus maxima var. purpurea; zgod. rdeča pomoč pred drugo svetovno vojno mednarodna revolucionarna delavska organizacija za pravno, denarno pomoč stavkajočim, političnim zapornikom; boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico; zool. rdeča mravlja mravlja, ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa; rdeča vetrnica rdéče prisl.: cveteti, žareti rdeče; rdeče natisnjen naslov; pog. ta barva vleče na rdeče / piše se narazen ali skupaj: rdeče pikčasto ali rdečepikčasto blago; rdeče rjav rdéči -a -e sam.: ekspr. rdeči so zmagali partizani; komunistična stranka, levičarji; žarg. posodi mi dva rdeča bankovca za sto dinarjev; rdeče se vendar razlikuje od zelenega; pog. dva deci rdečega mi dajte rdečega vina ♪
  2.      rdéčec  -čca m (ẹ̑) knjiž. 1. rdeča barva, rdečilo: že v kameni dobi so risali z rdečcem / ličiti se z rdečcem 2. kdor ima rdeče lase, rdečo brado: rdečec in plavolasec 3. Indijanec: rdečci in belci ♪
  3.      rdečenóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima rdeče noge: rdečenoga ptica ♦ zool. rdečenoga gos divja gos z oranžno rumenimi nogami in belo liso od začetka kljuna do temena glave, Anser erythropus; rdečenoga postovka postovka z rdečimi nogami, Falco vespertinus ♪
  4.      rdéčka  -e ž (ẹ̑) 1. rdečkasto rjava žival, navadno krava: rdečka muka / krava rdečka // rdeča mravlja: rdečke so ga opikale; gnezdo rdečk 2. mn. nalezljiva bolezen z rdečkastimi izpuščaji na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih: zboleti za rdečkami ● ekspr. obirati rdečke rdeče češnje; ekspr. ogovoril je rdečko v beli obleki rdečelasko ♪
  5.      rdéčkar  -ja m (ẹ̑) slabš. 1. komunist, levičar: organizacijo vodijo rdečkarji; postati rdečkar / gozd je bil poln rdečkarjev partizanov 2. Indijanec: belci in rdečkarji ♪
  6.      rdéčko  -a m (ẹ̑) žival rdečkasto rjave barve, navadno vol, konj: belca je prodal, rdečka pa je obdržal ♪
  7.      rdéčost  -i ž (ẹ́) lastnost rdečega, rdeča barva: rdečost svetlobe se je spreminjala ♪
  8.      rdečúh  -a m (ū) slabš. 1. rdečelasec: bil je dolg rdečuh pegastega obraza 2. komunist, levičar: rdečuhi so organizirali stavko ● slabš. belci in rdečuhi Indijanci ♪
  9.      rèadaptácija  -e ž (ȅ-á) knjiž. ponovna prilagoditev okolju: readaptacija organizma na normalno temperaturo / poskrbeti za socialno readaptacijo obsojenca ♪
  10.      reagírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. z določenim dejanjem kot posledico določenega dejstva pokazati, izraziti odnos, stališče do tega dejstva; odgovoriti, odzvati se: vodstvo še ni reagiralo; reagirati na novico; reagirati na očitke z jokom; čustveno, instinktivno, ostro reagirati / reagirati s streljanjem, z žalitvijo odgovoriti, povrniti / telo reagira na cepljenje z vročino // z določenim dejanjem kot posledico določenega dejstva pokazati sposobnost čutenja, zaznavanja: ponesrečenec še reagira; reagirati na dotik / satelit na ukaze ne reagira več / publ. umetnost na te družbene probleme še ni reagirala // pokazati, da kaj deluje na kaj: na to gnojilo rastline hitro reagirajo / ne ve se, kako bo na nove predpise reagiralo tržišče ♦ fot. emulzija filma reagira na svetlobo 2. kem. zaradi medsebojnega učinkovanja ali pod vplivom toplote, svetlobe se spremeniti v snov z drugačnimi lastnostmi: fluor reagira tudi z žlahtnimi plini; lakmus reagira v tej raztopini kislo, nevtralno / ob takih pogojih reagirata dušik in vodik v amoniak ♪
  11.      reákcija  -e ž (á) 1. glagolnik od reagirati: njegovo vedenje je reakcija na zlobna namigovanja; niso pričakovali tako ostrih reakcij; tvoja reakcija ni primerna; počakati na reakcijo javnosti / obrambna reakcija telesa; reakcija zenice na svetlobo; reakcija na zdravilo / reakcija lakmusa; reakcija med vodikom in kisikom 2. kar nastane kot posledica določenega dejstva in ima temu dejstvu nasprotne lastnosti, značilnosti: po razburjenju je nastopila reakcija: postala je tiha in boječa; nova umetniška smer je bila reakcija na naturalizem 3. nasprotovanje napredku, revolucionarnim spremembam in prizadevanje za ohranitev starega; nazadnjaštvo, mračnjaštvo: zagovarjanje takih nazorov, stališč je reakcija // publ. reakcionarji: preganjati reakcijo; buržoazna, mednarodna, vaška reakcija / družbena, politična reakcija 4. kem. pojav, pri katerem se snov spremeni zaradi medsebojnega učinkovanja snovi ali pod vplivom toplote, svetlobe: reakcija hitro poteka; pri tej reakciji se sprošča toplota / bazična, kisla reakcija / kemična reakcija 5. fiz., navadno v zvezi z jedrski pojav, pri katerem se atomsko jedro spremeni zaradi trka z drugim jedrom ali osnovnim delcem: nadzorovati, sprožiti jedrsko reakcijo; verižna reakcija v atomu; pren., publ. ta dogodek bo povzročil verižno reakcijo ◊ agr. bazična, kisla reakcija tal bazičnost, kislost tal; fiz. zakon akcije in reakcije delujoče sile in nasprotne sile; med. alergična reakcija zaradi preobčutljivosti organizma za določeno snov; imunska reakcija s protitelesi na telesu tujo snov; reakcija na vbrizgano snov je bila pozitivna ♪
  12.      reakcionáren  -rna -o prid., reakcionárnejši (ā) 1. ki nasprotuje napredku, revolucionarnim spremembam in si prizadeva ohraniti staro; nazadnjaški, mračnjaški: reakcionaren politik; ta človek je zelo reakcionaren / reakcionarna politika 2. nav. ekspr. nesodoben, zastarel: reakcionarni nazori o vzgoji; reakcionarne norme ♪
  13.      reakcionárnost  -i ž (ā) reakcionarni nazori, reakcionarna miselnost: reakcionarnost določenega dela družbe // lastnost, značilnost reakcionarnega: reakcionarnost nazora, stališč ♪
  14.      reálen  -lna -o prid., reálnejši (ȃ) 1. ki v resnici obstaja ali se v resnici godi; resničen, stvaren: čutni, realni predmeti; duhovni svet je vsaj toliko realen kot predmetni; realen in namišljen / imeti ne le teoretične, ampak tudi realne možnosti za zmago / razlike med realno in idealno družbo 2. predmeten, stvaren, snoven: ideja je dobila realno osnovo z nakupom starega avtomobila / nekaj časa je poslušala zanimiv pogovor, potem pa se je vrnila v kuhinjo k bolj realnim opravkom / v pogovoru je bil zelo realen 3. ki je v skladu z določenimi dejstvi; ustrezen, pravilen: rezultat tekme je realen; realna ocena položaja 4. ki se da uresničiti, izpolniti; uresničljiv, izpolnljiv: postavljati si realne cilje; predlog ni realen, zato ga zavračam 5. ki pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive možnosti: bil je trezen, realen človek; bodite vendar realni in ne zahtevajte nemogočega / realna politika 6. ekon. izražen, merjen s količino blaga, ki se dobi za denarno enoto: realni dohodek se jim je nekoliko zmanjšal; realni in nominalni stroški ● publ. države realnega socializma Sovjetska zveza in vzhodnoevropske socialistične države; realna gimnazija nekdaj gimnazija s poudarkom na pouku živih jezikov in prirodoslovnih ved; ekspr. te besede so ga spet postavile na realna tla so povzročile, da se je spet zavedal resničnosti, mogočega, dovoljenega ◊ fiz. realni plin plin, katerega tlak pri konstantni temperaturi ni natančno obratno sorazmeren s prostornino; realna slika slika, ki nastane v presečišču podaljškov žarkov in jo lahko opazujemo z očesom ali na zaslonu, ki prestreže svetlobo; prava slika; geom. realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; realna točka točka, katere koordinate so izrazljive z realnimi števili; jur. realna unija v monarhističnih državah zveza samostojnih držav s skupnim vladarjem in nekaterimi skupnimi organi; lit. realni čas čas, ki obstaja zunaj literarnega besedila; mat. realno število celo število, ulomek ali iracionalno število reálno prisl.: realno ocenjevati stanje; realno gledano ima prav; sam.: prepletanje realnega in pravljičnega ♪
  15.      realitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. 1. resničnost, stvarnost: to danes ni več samo ideja, ampak realiteta / družbena, zgodovinska realiteta ∙ knjiž. vse osebe v tem romanu so realitete so resnične 2. nepremičnina: trgovati z realitetami ♪
  16.      realízem  -zma m (ȋ) 1. priznavanje, upoštevanje dejstev, uresničljivih možnosti: pri ocenjevanju položaja je bil potreben realizem; politični, življenjski realizem / njegov realizem ga varuje pred razočaranji; zanjo je značilen realizem // realističnost: realizem kipa, prizora na sliki ga je prevzel 2. prizadevanje upodabljati, prikazovati resničnost tako, kot je, se kaže: v teh antičnih pesnitvah prevladuje realizem 3. evropska umetnostna smer v 19. stoletju, ki si prizadeva podajati resničnost tako, kot je, se kaže: pri Slovencih se je realizem uveljavil precej pozno; realizem v glasbi, slikarstvu; predstavniki, teoretiki realizma; realizem in naturalizem // obdobje te umetnostne smeri: realizem navadno omejujejo z letnicama 1830 in 1880 ◊ filoz. realizem srednjeveška filozofska smer, ki trdi, da splošni pojmi obstajajo neodvisno od človekove zavesti; spoznavna teorija, po kateri obstaja zunanji, objektivni svet neodvisno od človekove zavesti; naivni realizem spoznavna teorija, po kateri ni bistvene razlike med realnostjo in zaznavami te realnosti; lit. kritični realizem literarna smer v drugi polovici 19. stoletja, za katero je značilen kritičen odnos do družbenih pojavov; novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; poetični realizem; romantični realizem; socialni realizem; ped. pedagoški realizem pedagoška smer, zlasti v 17. stoletju, ki se zavzema za stvarno, jasno prikazovanje obravnavanih stvari; um. novi realizem zahodnoevropska umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja, katere glavno izrazno sredstvo so predmeti iz vsakdanjega življenja; socialistični realizem v socialističnih državah umetnostna smer, za katero je značilno idealiziranje stvarnosti ♪
  17.      realizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. uresničiti, izvesti, izpolniti: realizirati načrt, nalogo; zamisel se že realizira / realizirati sanje, želje / v pesmi, sliki umetnik realizira del samega sebe / publ.: realizirati varčevalno akcijo izpeljati; drugo leto bodo realizirali proizvodnjo pisalnih miz jih bodo začeli izdelovati, proizvajati / filmsko podjetje bo realiziralo pet filmov posnelo; gledališče igre letos ne bo moglo realizirati uprizoriti; realizirati oddajo poskrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu, voditi oddajo / realizirati normo doseči, izpolniti // uveljaviti, doseči: realizirati svoje pravice, zahteve 2. publ. imeti, doseči: podjetje je realiziralo načrtovani dohodek / z novimi stroji bodo realizirali dvakratno količino izdelkov letno ● žarg., šport. realizirati prosti met pri prostem metu dati gol, koš realizíran -a -o: realiziran prosti met; načrt je realiziran ♪
  18.      rebráča  -e ž (á) 1. knjiž. priprava navadno iz rebraste pločevine za zavarovanje, zapiranje vratne, izložbene odprtine; rolo: dvigniti rebračo; železna rebrača // priprava na zunanji strani okna, narejena iz dolgih, med seboj povezanih deščic, ploščic; roleta: zaprl je okno in spustil rebrače; sonce sije skozi reže rebrače 2. nav. mn., zool. morske živali s prozornim, zdrizastim telesom in osmimi vzdolžnimi rebri iz sprijetih migetalk, Ctenophora: rebrače in ožigalkarji ● ekspr. pomolsti rebračo suho kravo ♪
  19.      rebrínec  -nca m (ȋ) bot. začimbna rastlina z rumenimi cveti v kobulih in odebeljeno glavno korenino, Pastinaca sativa ♪
  20.      rêbro  -a s, v prvem pomenu stil. rebrésa; mn. rêbra in rébra (é) 1. vsaka od parnih kosti, ki oklepajo prsno votlino: pri padcu si je zlomil rebro; pod rebri ga zbada; drugi par reber; tako je suh, da bi mu lahko rebra preštel zelo // mn. del telesa, kjer so te kosti: udariti konja čez rebra, po rebrih; vojak ga je sunil med rebra, v rebra, da je takoj ubogal / poriniti komu nož med rebra / ekspr. dregnil ga je pod rebra, naj molči // nav. mn. ta del telesa za kuhanje in pečenje: kupiti rebra; jedli so koštrunova rebra / prekajena rebra 2. nav. mn. vsak od podolgovatih, v sorazmerno majhnih presledkih sledečih si delov ogrodja česa: obiti rebra z deskami; zgorelo letalo je kazalo svoja rebra; nova stavba že moli kvišku svoja rebra; gredelj in rebra / ladijska rebra 3. nav. mn. vsaka od podolgovatih, v sorazmerno majhnih presledkih sledečih si vzboklin na površini česa: da ne drsi, ima pločevina rebra; na cesti so nastala rebra; rebra cilindra; rebra žameta 4. podolgovat del, člen česa: rebro radiatorja / odlomiti si rebro čokolade 5. glavna, debelejša listna žila: gosenice so obrale zelje do reber / listna rebra 6. nar. nagnjen svet, strmina: plaz je zdrsel po rebru navzdol 7. arhit. ločni nosilni ali okrasni element oboka, navadno kamnit: obok s štirimi rebri; gotska, šilasta rebra ● ekspr. kaže rebra zelo je suh; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel rebra bi ga zelo pretepel; star. Adamovo rebro ženska; ekspr. rebra kozolca late ◊ anat. neprava rebra trije pari reber, ki se stikajo s sedmim parom reber; prava rebra prvih sedem parov reber, ki se stikajo s prsnico; prosta rebra zadnja dva para reber, ki se ne stikajo niti s prsnico niti z nepravimi rebri; grad. nosilna rebra vsak od v sorazmerno majhnih presledkih razvrščenih podolgovatih nosilnih elementov, izstopajočih iz stropa, plošče; muz. rebro podolgovata deščica za oporo na notranji strani pokrova godal; strojn. hladilna rebra ki povečujejo površino razgretega telesa in s tem pospešujejo njegovo hlajenje ♪
  21.      rebróvje  -a s (ọ̑) nav. ekspr. več reber, rebra: rebrovje medveda / rebrovje čolna / rebrovje obokov ♪
  22.      rébus  -a m (ẹ̑) 1. uganka, pri kateri je treba iz risb stvari, črk, znakov ugotoviti ustrezno besedo, stavek: reševati rebus; križanke in rebusi 2. ekspr. kar je zaradi določenih lastnosti, dejstev težko razumljivo, rešljivo: ta komedija je bila za občinstvo rebus; filozofski, umetniški rebus / on je zame velik rebus ♪
  23.      recenzènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kdor recenzira, ocenjevalec: recenzent je predlagal nekatere popravke; določiti recenzenta; recenzent učbenika / gledališki, založniški recenzent ♪
  24.      recenzíja  tudi recénzija -e ž (ȋ; ẹ́) prikaz strokovnega mnenja, sodbe o (novem) znanstvenem ali umetniškem delu, zlasti glede na kakovost, ocena: pisati recenzije; recenzija razprave, učbenika / filmska, gledališka recenzija / dati, poslati, prejeti v recenzijo // ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v recenziji je opozoril na nekatere pomanjkljivosti ◊ lingv. makedonska, ruska recenzija cerkvenoslovanskega spomenika cerkvenoslovanski spomenik z makedonskimi, ruskimi jezikovnimi posebnostmi; makedonska, ruska redakcija cerkvenoslovanskega spomenika ♪
  25.      recenzíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na recenzijo: recenzijski članek / učbeniki so v recenzijskem postopku ♦ zal. recenzijski izvod izvod, ki ga založba da uredništvu ali posamezniku v oceno ♪

   12.798 12.823 12.848 12.873 12.898 12.923 12.948 12.973 12.998 13.023  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA