Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Be (11.423-11.447)


  1.      pravosódje  -a s (ọ̑) jur. 1. državni organ, ki skrbi zlasti za redno delovanje sodišč: obrniti se na pravosodje; odločbe pravosodja 2. sodstvo: napredek pravosodja ♪
  2.      pravoznánstvo  -a s (ȃ) zastar. veda o pravilih, ki urejajo odnose v določeni družbeni skupnosti in določajo kazni za kršitev teh pravil; pravo: razvoj pravoznanstva ♪
  3.      právšen  -šna -o prid. (ȃ) nav. ekspr. 1. ki je glede na določene potrebe, zahteve primeren, ustrezen: ravno pravšna miza za risanje; soba je kar pravšna zanj; za igro nas je pravšno število // primeren, ustrezen sploh: on je pravšen človek za tako delo; oglasil se je v pravšnem trenutku; hotel je ravno pravšen za nas 2. knjiž. pravi, pravilen: pravšna smer; pravšen in napačen / to je edina pravšna razlaga // pravi, resničen: šolo je obiskal pravšen pisatelj / pravšnega veselja po tem dogodku seveda ni bilo več ● knjiž., ekspr. imej zmeraj pravšno mero bodi zmeraj zmeren, v ničemer ne pretiravaj; zastar. to niso pravšne stvari naravne, normalne právšni -a -o sam.: govoril sem z ravno pravšnim; pravšno je povedal ♪
  4.      právšnji  -a -e prid. (ȃ) nav. ekspr. 1. ki je glede na določene potrebe, zahteve primeren, ustrezen: ta klobuk je ravno pravšnji za vašo glavo; dobil je kar pravšnjo sobo za študij / pravšnja priložnost za kaj // primeren, ustrezen sploh: ne bo lahko najti pravšnjega človeka za tako odgovorno nalogo; ta pozdrav ni najbolj pravšnji; iskati pravšnjo besedo za spravo / ravno pravšnji dan je prišel, vsi so bili doma 2. knjiž. pravi, pravilen: obrniti se v pravšnjo smer / njihovo mnenje je pravšnje // pravi, resničen: spoznati pravšnjo podobo koga / oče mu je kupil pravšnje motorno kolo / medalje naj dobijo res pravšnji vojaki; sam.: ravno pravšnjega je srečal; star. ravnati po pravšnjem prav, normalno ♪
  5.      pràvzapràv  prisl. (ȁ-ȁ) 1. izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: pravzaprav mu delamo krivico, ko ga ne nagradimo; pravzaprav si samo domišlja, da je bolan; pravzaprav rajši vidim, da ostaneš doma // izraža pridržek: hudoben pravzaprav ni, pač pa nagajiv // ekspr. poudarja trditev: moški ste pravzaprav vsi enaki 2. izraža popravek prej povedanega: šport, pravzaprav alpinizem, mu veliko pomeni; vsi smo rekli, pravzaprav stric je rekel, naj že gre; pošteno sva lačna, in žejna tudi. Pravzaprav žejna še bolj 3. ekspr., v vprašalnih stavkih poudarja ugibanje: kje pa si pravzaprav; koliko je pravzaprav ura; kaj pravzaprav hočeš od mene; za kaj pa pravzaprav gre / sprašujem se, kaj pravzaprav tukaj iščem ♪
  6.      právzròk  -óka m (ȃ-ȍ ȃ-ọ́) filoz. prvi vzrok vsega, kar je: razmišljati o pravzroku sveta; pren., knjiž. iskati pravzroke vsega slabega in dobrega ♪
  7.      prázen  -zna -o prid. (á) 1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen 2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov / prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje // s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik // ki ima določene lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit / izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi 3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje // ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna // ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura 4. ki je brez učinka, koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava 5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen 6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek // ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled 7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega okusa ● ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost ◊ elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela prázno prisl.: te stavbe delujejo prazno in dolgočasno; prazno razpravljati, se smejati prázni -a -o sam.: tam je še nekaj praznega; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. prazne govoriti izmišljene, neresnične stvari; star. oženiti se na prazno poročiti se z revno nevesto; v prazno ekspr. gledati v prazno nepremično predse, brez določenega namena; ekspr. govoriti v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha; slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; narediti korak v prazno ne da bi z nogo dosegel tla; seči z roko v prazno ne da bi kaj otipal, dosegel; ustreliti, udariti v prazno ne da bi zadel ♪
  8.      prázgodovína  -e ž (ȃ-í) obdobje v razvoju človeške družbe, iz katerega ni pisanih virov: najdbe iz prazgodovine / prazgodovina človeštva // veda o tem: zanimati se za prazgodovino ◊ arheol. obdobje prazgodovinskih dob ♪
  9.      prázgodovínski  -a -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na prazgodovino: prazgodovinske najdbe / prazgodovinski človek ♦ arheol. prazgodovinska doba vsaka od dob med mlajšo kameno in mlajšo železno dobo ♪
  10.      práznica  -e ž (á) nar. neumnost, čenča: Koliko besed so bili že raznesli, a so se pozneje izkazale za praznice (F. Bevk) ♪
  11.      práznik 1 -a m (á) 1. dan, ko se navadno ne dela, posvečen kakemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj: jutri bo praznik; označiti praznike na koledarju z rdečo barvo; bilo je ravno na praznik; čestitati delovnim ljudem k prazniku, za praznik, ob prazniku; za praznike je prišel domov; ob nedeljah in praznikih je hodil v hribe / domači praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič; državni, krajevni, občinski praznik; publ. dvojni praznik rojstni dan in god; kulturni praznik; novoletni prazniki; praznik dela prvi maj / kot voščilo vesele praznike // rel. dan, posvečen spominu na kak pomemben dogodek, osebo iz cerkvene zgodovine: veseliti se praznikov / božični prazniki božič, novo leto in (sveti) trije kralji; zapovedani prazniki ki se praznujejo kot nedelja; obhajati praznik praznovati / cerkveni praznik // ekspr., v povedni rabi dan, ki je po čem tak kot praznik: ko se je sin vrnil, je bil zanjo velik praznik ∙ najino življenje bo en sam praznik veselo, brezskrbno; ni vsak dan praznik človek (pri delu) nima vedno uspeha 2. mn., zastar. počitnice: vsa leta je praznike preživljal pri stricu na deželi; ob praznikih je hodil na morje ♪
  12.      praznína  -e ž (ȋ) 1. prazen prostor, prazna površina: okrog utrdbe je bila praznina; praznine med omarami so zapolnili s policami za knjige; praznine med vrsticami / ekspr., z oslabljenim pomenom vrgel se je v praznino prepada v prepad; pren., ekspr. praznine v znanju 2. navadno s prilastkom dejstvo, pojav, da je kaj prazno: praznina v dvorani je slabo delovala na igralce; praznina sobe ga vznemirja / strah pred praznino // ekspr. kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti: spoznal je praznino tedanjega kulturnega življenja; v sebi je začutil neznosno praznino; praznina bogastva, slave / duhovna, notranja praznina ● ekspr. skušal se je spomniti njegovega imena, toda v spominu je bila praznina ni se mogel spomniti; ekspr. po nekaj mesecih je med njima nastala praznina odtujila sta se drug drugemu; ekspr. čutiti praznino v želodcu biti lačen ♪
  13.      práznost  -i ž (á) knjiž. lastnost, stanje praznega: praznost prostora, sobe / spoznal je praznost in nesmiselnost svojega ravnanja / ekspr. obsodili so praznost njegovega članka ♪
  14.      praznováti  -újem nedov. (á ȗ) proslavljati kak pomemben dogodek ali spomin nanj: zvečer bomo praznovali njen rojstni dan; slovesno praznovati dan republike; praznovati obletnico pesnikove smrti; novo leto bomo praznovali doma / obletnica poroke je danes, praznovali bomo pa jutri // nav. ekspr. ne delati, počivati: trgovine danes praznujejo / konji so praznovali v hlevu ● danes praznuje naša mama rojstni dan ima; jutri bo praznoval osemdesetletnico bo star osemdeset let; publ. naši igralci so na tem igrišču že tretjič praznovali zmago zmagali ◊ rel. praznovati božič; praznovati nedeljo udeležiti se maše in ne opravljati težkih fizičnih del praznován -a -o: slovesno praznovana obletnica pisateljeve smrti ♪
  15.      prážiti  -im nedov. (á ȃ) 1. s segrevanjem, navadno na manjši količini maščobe, delati, da dobi živilo rjavo barvo: pražiti čebulo na olju; pražiti drobtine, moko / pražiti kavo, sladkor; pren., ekspr. cel dan se je pražil na soncu 2. pripravljati jed na majhni količini vroče maščobe: pražiti jetra; pražiti koščke mesa; pražiti krompir pražiti kuhan, na lističe zrezan krompir ◊ metal. pražiti rudo s segrevanjem odstranjevati iz rude hlapljive in gorljive snovi prážen -a -o: pražen(i) krompir; pražen(i) sladkor; pražena kava; pražena jetra ♪
  16.      prážnji  -a -e prid. (á) star. prazničen, boljši: pražnji klobuk; pražnji prt; ima eno samo pražnjo obleko; bela pražnja srajca ● star. pražnji dan praznični dan, praznik; star. pražnja stran življenja vesela, vedra ◊ etn. pražnje platno tanko ročno tkano platno prážnje prisl.: pražnje obleči otroke; pražnje razpoložen človek; sam.: preobleči se v pražnje v praznično, boljšo obleko; priti v pražnjem praznično oblečen ♪
  17.      pŕda  -e ž (r̄) 1. etn. piščal iz lubjaste, na koncu odrgnjene in stisnjene cevke: prda iz vrbovega lubja 2. nizko del živalske zadnjice okrog odprtine debelega črevesa: konjska prda ♪
  18.      pŕdec  -dca m (ȓ) 1. vulg. glas, ki nastane pri izločitvi plinov iz črevesja: spuščati prdce 2. nizko malovreden, nepomemben človek: ob njem se je sam sebi zazdel prdec // kar je malo vredno, nepomembno: za vsak prdec se razburja ♪
  19.      pre... 1 predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja čez kaj, skozi kaj, na celotno površino česa: prebresti, preiti, prekoračiti / prebiti, precediti, preluknjati / prekriti, prelepiti b) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: prehoditi, prejadrati, prepotovati / predrsati, pregaziti c) spremembe položaja, stanja: prečrpati, preliti, preložiti / predeliti, preklati / prebuditi / predrugačiti, preoblikovati č) stanja osebka, kot ga nakazuje osnovni glagol: predremati, preležati, presedeti d) ponavljanja, zapovrstnosti dejanja: prebirati, precepljati, preključevati / prebarvati, prebrusiti, prekontrolirati / pregorevati e) dosege zaželenega namena, cilja: preiskati, preizkusiti, premešati / prebiti se f) polnosti, visoke stopnje dejanja: preanalizirati, prečistiti, pregreti / prečakati, prečutiti g) same dovršnosti (brez pomenskega odtenka): prebičati, predebatirati, prekolesariti, preleviti se 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: preboj, prehod, preiskovalen, preležanina ♪
  20.      pre... 2 predpona v sestavljenkah za izražanje a) preseganja navadne, običajne mere, stopnje: prečrn, predaleč, predimenzionirati, prekuhati, premogočnost, prenaložiti b) zelo velike mere, stopnje: prečuden, prefin, preljubezniv ♪
  21.      preámbula  -e ž (ȃ) jur. uvodni del kakega pomembnejšega pravnega predpisa, zakona, ustave, mednarodne pogodbe: sporazum vsebuje poleg preambule še pet poglavij; preambula ustave; načela preambule ♪
  22.      preanalizírati  -am dov. (ȋ) popolnoma, v celoti analizirati, razčleniti: preanalizirati družbene razmere; preanalizirati osnovna teoretična izhodišča / vsestransko preanalizirati položaj presoditi, oceniti ♦ kem. preanalizirati spojine ♪
  23.      prebádati  -am nedov. (ȃ) navadno s koničastim predmetom delati luknje a) skozi kaj: prebadati blago, papir; prebadati z bucikami / ujetnike so prebadali z meči; pren., ekspr. nebotičnik prebada nebo; cestne svetilke so prebadale mrak b) skozi ovoj, steno česa: prebadati žulje ● ekspr. tvoje besede mi prebadajo srce povzročajo žalost; redko boli ga glava in v rami ga prebada zbada; ekspr. prebadati koga z očmi, s pogledom strogo, pozorno ga gledati; ekspr. mraz jo prebada do kosti zelo jo zebe prebadajóč -a -e: prebadajoč drug drugega s pogledi, sta vstopila; prisl.: prebadajoče pogledati ♪
  24.      prebávljati  -am nedov. (á) 1. spreminjati hrano v prebavnih organih, da jo organizem lahko sprejme: nekatere živali prebavljajo celo kosti; hrana se začne prebavljati že v ustih 2. ekspr. premišljati, razmišljati: zvečer je nemoteno prebavljal dogodke dneva; prebavljati sporočilo 3. ekspr. (s soglašanjem) sprejemati: težko prebavlja njegove članke / kar dobro prebavlja grobe dovtipe ♪
  25.      prebavljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se da prebaviti: prebavljive snovi; lahko prebavljiva hrana 2. ekspr. dober, sprejemljiv: direktor se mu je zdel še dovolj prebavljiv / pisati v prebavljivi slovenščini še kar dobri ♪

   11.298 11.323 11.348 11.373 11.398 11.423 11.448 11.473 11.498 11.523  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA