Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

BO (8.921-8.945)


  1.      naméren  -rna -o prid. (ẹ̄) ki se (z)godi zaradi določenega namena: namerno izzivanje; njegovo delovanje je očitno namerno; vzročen in nameren / namerni prekršek; namerna nejasnost, počasnost / knjiž. slučajno odkritje jih je spodbudilo k namernemu raziskovanju načrtnemu, premišljenemu ♦ lingv. namerni odvisnik odvisni stavek, ki izraža namen dejanja nadrednega stavka namérno prisl.: to vprašanje bomo namerno pustili ob strani; ustrelil ga je namerno, ne po naključju ♪
  2.      namériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z merjenjem priti do določene količine česa: nameriti pet metrov blaga / merili so globino jame in namerili dvaindvajset metrov / včeraj so namerili najvišjo temperaturo v tem letu / nameril ji je dva kilograma moke natehtal 2. z ocenitvijo lege, oddaljenosti cilja dati orožju položaj, potreben za njegovo uspešno uporabo: nameril je v črno piko in sprožil; nameriti v desno, levo od cilja // s takim dejanjem zagroziti, zapretiti: nameril je orožje vanj in zahteval denar; vdali so se, ko je ladja namerila topove proti obali / že je z roko namerila nanj, pa se je zadnji hip premislila // nav. ekspr. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnati, usmeriti: nameriti fotografski aparat, daljnogled na kaj; astronomi so namerili teleskope proti Marsu; žaromet se je nameril proti letalu / z oslabljenim pomenom: nameriti korake proti komu; na moža je namerila hud pogled 3. star., v zvezi z na srečati, najti: na tako trmoglavega človeka še nisem nameril / zaveden Slovenec je, na kakršnega redko nameriš v teh krajih namériti se star. 1. nameniti se, odločiti se: nameril se je obiskati znanca; namerila se je, da se bo poročila / elipt.: kaj si se nameril; nameril se je v tujino 2. zgoditi se, pripetiti se: čudna stvar se mi je namerila; če bi se namerilo, da zamudim, me počakaj namérjen -a -o: slabo namerjen strel; dobro namerjeno vprašanje; blago je pošteno namerjeno ♪
  3.      namérjati  -am nedov. (ẹ́) 1. z merjenjem prihajati do določene količine česa: namerjal je po dva metra blaga / najnižje temperature so namerjali v januarju 2. z ocenjevanjem lege, oddaljenosti cilja dajati orožju položaj, potreben za njegovo uspešno uporabo: strojnico je namerjal na spodnji rob skale; dolgo, slabo namerjati // s takim dejanjem groziti, pretiti: namerjati orožje na koga, proti komu / namerjal je bodalo proti njenim prsim // nav. ekspr. delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnavati, usmerjati: namerjali so teleobjektive na ognjenik / z oslabljenim pomenom namerjal je korake proti mestu 3. star. nameravati: namerjajo zidati hišo; nisem te namerjal žaliti / elipt.: kaj torej namerjaš; najstarejša se je namerjala v tujino ♪
  4.      naméstnica  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od namestnik: išče namestnico za obolelo pevko / namestnica republiškega sekretarja za zdravstvo ♪
  5.      naméstnik  -a m (ẹ̑) 1. kdor ima začasno položaj, funkcijo koga drugega: dokler se ne vrnem, bo on moj namestnik / očetov namestnik / po odhodu tega pevca dolgo časa niso našli primernega namestnika naslednika // navadno s prilastkom kdor ima stalno, uradno določene funkcije, naloge kakega drugega vodilnega uslužbenca, funkcionarja: izvolili so predsednika in tri namestnike / namestnik komandanta brigade; namestnik javnega tožilca 2. v nekaterih državah od vladarja, vlade imenovani predstojnik višje upravne enote: kralj je odstavil, zamenjal namestnika / cesarjev namestnik // v monarhističnih državah kdor ima začasno funkcije, naloge vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: določiti mladoletnemu kralju namestnika ◊ rel. božji namestnik kdor v odnosu do koga zastopa božjo avtoriteto, zlasti duhovnik; zgod. (deželni) namestnik v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželne vlade ♪
  6.      naméstništvo  -a s (ẹ̑) 1. položaj, funkcija namestnika: odpovedati se namestništvu; dobro plačano namestništvo 2. v nekaterih državah urad od vladarja, vlade imenovanega predstojnika višje upravne enote: poslati prošnjo namestništvu ♦ zgod. (deželno) namestništvo v stari Avstriji deželna vlada // v monarhističnih državah začasen organ s funkcijami, nalogami vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: mladoletni vladar z namestništvom / kraljevo namestništvo ♪
  7.      namésto  predl. (ẹ̑) z rodilnikom za izražanje zamenjave: napisati pismo namesto matere; pojdi tja namesto mene; namesto petih sta samo dva / noče v službo, namesto tega rajši prekupčuje / namesto dvajset napiši deset / namesto danes pridi jutri; namesto po cesti vozi po pločniku; znesti se nad tovarišem namesto nad tekmecem // v vezniški rabi, v zvezi z da za izražanje nasprotja s prej povedanim: namesto da bi delal, postopa ♪
  8.      naméščati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj: nameščati televizijsko anteno na streho; nameščati jadra / nameščati stroje v spodnje prostore 2. publ. delati, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastanjevati: nameščati goste po zasebnih sobah 3. v nekaterih državah delati, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: nameščati učitelje, uradnike; nameščati in odpuščati 4. zastar. nadomeščati: jutri me bo on nameščal / praznoto je začelo nameščati prijetno pričakovanje naméščati se s prislovnim določilom spravljati se kam v določen telesni položaj: koliko časa se pa nameščaš na postelji ♪
  9.      naméščenka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od nameščenec: trgovec je svoji nameščenki odpovedal službo ♪
  10.      namíg  -a m (ȋ) 1. hoteno prikrito izražena misel, opozorilo: dobiti, preslišati, prezreti namig; koristni, zlobni namigi; zabolel ga je namig na njegovo nesrečo; namigi in sumničenja 2. gib, s katerim se izrazi določena zahteva, želja, hotenje: na predsednikov namig je prestrigel vrvico; opazil je njen namig z roko / z namigom glave mu je pokazal vrata ♪
  11.      namígniti  -em dov. (í ȋ) 1. hoteno prikrito omeniti, opozoriti: že večkrat je namignil, da se s tem ne strinja; v odgovoru so namignili na možnost mirne rešitve spora; na potovanje ni niti namignil 2. z gibom izraziti: namignila mu je, naj gre za njo; namigniti z očmi, s prstom ♪
  12.      namilováti  -újem dov. (á ȗ) star. prenehati ljubkovati, božati: ko ju je namilovala, ju je položila spat ♪
  13.      namísliti  -im dov., namíšljen (í ȋ) knjiž. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti; izmisliti si: svoj govor je namislila med potjo / resnice, ki so jih narodi namislili v dolgih stoletjih namísliti se zadovoljiti svojo potrebo, željo po razmišljanju: ko je ostala sama, se je lahko vsaj namislila in naveselila nad tem, kar je doživela / v teh dneh se je namislil in namolčal namísliti si 1. nar. vzhodno v mislih izoblikovati, ustvariti, kar ne ustreza resnici; izmisliti si: ženske so si to o tebi gotovo namislile 2. star. zamisliti si, predstaviti si: risba je taka, kakor si si jo namislil; prim. namišljen ♪
  14.      namíšljati  -am nedov. (í) knjiž., redko dodatno, zraven si izmišljati: pri pripovedovanju je namišljal vedno več in več namíšljati si star. misliti si, predstavljati si: ni vse tako, kot si namišljaš; bolezen si namišlja preveč strašno / motijo se, ko si vse to namišljajo o meni si izmišljajo ♪
  15.      namíšljen  -a -o prid. (ȋ) 1. ki v resničnosti ne obstaja: boj med stvarnim in namišljenim svetom / uveljavil je svoje dejanske in namišljene pravice; bila je resnična žalitev, ne namišljena 2. v mislih izoblikovan, ustvarjen in ne ustrezen resnici: namišljen bolnik; srečal je svojega namišljenega sovražnika / namišljen napad; prim. namisliti ♪
  16.      namíšljenost  -i ž (ȋ) značilnost namišljenega: namišljenost bolezni / ne zna razlikovati med namišljenostjo in stvarnostjo ♪
  17.      namízen  -zna -o prid. (ȋ) 1. ki je za na mizo: namizno okrasje / namizni koledar, prt; namizna svetilka // namenjen za uporabo pri jedi, jedenju: namizni prt / namizni pribor pribor, s katerim se jemljejo jedi na krožnik; namizna posoda posoda, v kateri se prinašajo jedi na mizo in jemljejo iz nje na krožnik 2. ki je boljše, izbrane vrste: namizno grozdje, sadje; namizno olje; pijejo samo belo namizno vino 3. v zvezi namizna igra (športna) igra, navadno z manjšo žogo ali kroglo, ki se igra na mizi: namizne in druge igre ◊ gost. namizni grelec priprava za ogrevanje jedi in pijače; šport. namizni tenis ♪
  18.      namízje  -a s (ȋ) star. jedilni pribor in servis: krožniki, solnica in drugo namizje ♪
  19.      namolčáti se  -ím se [u̯č] dov., namólči se namólčal se (á í) zadovoljiti svojo potrebo, željo po molčanju: dovolj si se namolčal, povej nam kaj; v samoti se je namolčal in odpočil ♪
  20.      namolíti  -mólim dov. (ȋ ọ́) v krščanskem okolju zmoliti določeno (večje) število molitev: ni več vedela, koliko (očenašev) je namolila namolíti se ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po molitvi: težko je čakal, da so se namolili / v samostanu se je namolila za vse življenje ♪
  21.      namotávati  -am nedov. (ȃ) knjiž. navijati: namotavati žico na boben ♪
  22.      namŕščiti  -im dov. (ŕ r̄) narediti gube, poteze kot pri napetem razmišljanju, zaskrbljenosti, jezi: namrščiti čelo; nejevoljno je namrščila obraz // z gubanjem kože spraviti v tak položaj, kot so bodice pri ježu: nič ni rekel, samo obrvi je namrščil namŕščiti se s takimi gubami, potezami izraziti napetost, zaskrbljenost, jezo: kaj si se tako namrščila; jezno se namrščiti namŕščen -a -o: namrščen obraz; vsak dan pride domov ves namrščen; prisl.: namrščeno gledati ♪
  23.      namúčiti  -im dov. (ú ȗ) povzročiti komu veliko bolečin, neprijetnosti, težav: namučil jo je s svojim molkom; ne hodi več k njim, dovolj so te namučili namúčiti se zelo, dolgo se mučiti: namučil se boš s tem orodjem; veliko se je namučil, da je preživel družino / najbolj se je namučila z najmlajšim / to se je namučil z razglabljanjem veliko, intenzivno je razglabljal ♪
  24.      nanáglo  in na náglo prisl. (ā) 1. nepričakovano, nenadoma: bolezen se je nanaglo poslabšala; zgodilo se je tako nanaglo, da se ni znašel 2. hitro, nahitro: nanaglo si ogledati razstavo; nanaglo preiskati stanovanje ♪
  25.      nanágloma  prisl. (ȃ) knjiž. 1. nepričakovano, nenadoma: nanagloma odpotovati; nanagloma zboleti in umreti; kar nanagloma so govorice potihnile 2. hitro, nahitro: nanagloma si pridobiti premoženje; vse se je zgodilo tako nanagloma ♪

   8.796 8.821 8.846 8.871 8.896 8.921 8.946 8.971 8.996 9.021  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA