Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

BO (5.926-5.950)


  1.      jávka  -e ž (ȃ) 1. med narodnoosvobodilnim bojem tajno mesto za vzdrževanje zvez med partizanskimi enotami: priti do javke; poslati kurirja na javko; v hiši na koncu vasi je bila javka za glavni štab 2. redko dogovorjena razpoznavna beseda; geslo: povedati javko ♪
  2.      jávkanje  -a s (ȃ) glagolnik od javkati: slišati javkanje; javkanje in stokanje ranjencev / javkanje žensk / treba bo prenehati z javkanjem in se lotiti dela ♪
  3.      jávkati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati visoke, zategle glasove, zlasti zaradi telesne bolečine: bolnik javka in stoka; javkati od bolečin / ekspr. pes cvili in javka; pren., ekspr. sveži les na ognju je javkal ♦ lov. srna javka se oglaša z visokimi, zateglimi glasovi, ko jo v prsku goni srnjak 2. z visokim, zateglim govorjenjem izražati bolečino, nesrečo: ženske so prepadeno javkale; ekspr. kako sem mu branila, je javkala, pa ni nič pomagalo // ekspr. tožiti, tarnati: kaj javkate, raje primite za delo; javka nad težko usodo; v vsakem pismu javka, da nima denarja; javkajo zaradi poraza; bolj javka, kot ji je zares hudo / ne bom javkal za njo javkajóč -a -e: javkajoč se je zvijal na postelji; javkajoč glas; javkajoče ženske ♪
  4.      jávkniti  -em dov. (á ȃ) dati visok, zategel glas, zlasti zaradi telesne bolečine: stisnil jo je za laket, da je javknila; javkniti od prepadenosti / ekspr. žival se je zgrudila, ne da bi bila javknila; pren., ekspr. radio je javknil in utihnil ∙ ekspr. ranjen sem, je javknil rekel z visokim, zateglim glasom ♪
  5.      javljálnik  -a m (ȃ) teh. del alarmnega sistema, ki fizikalno ali kemično spremembo javlja alarmnemu centru: sprožitev javljalnika / požarnovarnostni javljalnik; javljalnik plina, vloma ♪
  6.      jávljanje  -a s (á) glagolnik od javljati: pravočasno javljanje vseh primerov obolenj / različen način bivanja in javljanja ♪
  7.      jávljati  -am nedov. (á) 1. sporočati zlasti kaj uradnega pristojnemu organu: javljati položaj letal; po telefonu je javljal le manj važne stvari / publ. tuje agencije javljajo, da vojaške akcije na tem območju še niso končane sporočajo, poročajo 2. zastar. izražati, izpovedovati: sme svobodno javljati svoje misli; javljati čustva v domači besedi jávljati se 1. (uradno) prihajati na določeno mesto na zahtevo ali poziv: redno se je javljal na policiji 2. večkrat dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: pogrešani so se po vojni začeli javljati od vsepovsod // pog. odgovarjati (na poziv, klicanje), oglašati se: ponesrečenci se več ne javljajo 3. pog. prijavljati se, priglaševati se: nekateri se že javljajo k izpitom / javljati se k besedi // žarg., šol. prijavljati se, priglaševati se zaradi preverjanja znanja: proti koncu konference so se javljali drug za drugim, da bi popravili ocene 4. knjiž. pojavljati se, nastopati, kazati se: to ime se javlja šele v šestnajstem stoletju; komaj opazno se je začela javljati pasivna rezistenca / na beli polti so se začele javljati rdeče lise ♪
  8.      jávnost  -i ž (á) 1. pripadniki družbenopolitične skupnosti zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: javnost se je nad takim početjem zgražala; obveščati javnost o delu državnih organov; obrniti se na javnost s pozivom; pripraviti opravičilo za javnost; opravičevati se pred javnostjo / morali so popustiti pod pritiskom mednarodne, svetovne javnosti; s tem delom se je prvič predstavil slovenski javnosti / te stvari niso namenjene javnosti, niso za javnost za širši krog ljudi; muzej je zaradi preurejanja zaprt za javnost za obiskovalce, občinstvo; govoriti pred javnostjo pred občinstvom, publiko; publ. za to se zanima široka javnost veliko ljudi, državljani, občani // s prilastkom ljudje, ki se ukvarjajo s kako dejavnostjo ali se zanimajo zanjo: želel je, da bi v reviji sodelovala naša glasbena javnost; uspeh košarkarjev je presenetil športno javnost 2. v zvezi s pred, v javno življenje, delovanje: s pesmimi je stopil pred javnost, v javnost; zaradi skromnosti ni silil v javnost; nastopati, oglašati se v javnosti / v javnosti se je o tem dosti govorilo / po bolezni se ni več pojavljal v javnosti na javnih prireditvah, na javnih mestih 3. značilnost, stanje javnega: javnost poslovanja skladov / javnost prireditve / načelo, princip javnosti / bati se javnosti česa ● knjiž. dati pesmi v javnost objaviti jih; stvar je že prišla, prodrla v javnost se je razvedela, postala splošno znana; vso zadevo je spravil v javnost obvestil je o njej javnost ◊ šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna ♪
  9.      jávor  -a in -ja m (á) gozdno drevo s širokimi, dolgopecljatimi listi in belim lesom: visoki javori; bukve in javori / pog. miza iz javora javorovega lesa ♦ bot. beli javor s peterokrpimi, neenakomerno nazobčanimi listi, Acer pseudoplatanus; ostrolistni javor s peterokrpimi listi, ki imajo listne zobce podaljšane v dolge konice, Acer platanoides; trokrpi javor s trokrpimi, celorobimi listi, Acer monspessulanum; les. tičji javor furnir iz javorovega lesa z vzorcem, podobnim ptičjim očem ali ikram ♪
  10.      jávskniti  -em dov. (á ȃ) ekspr. javkniti: javsknila je, tako jo je zadelo; javskniti od bolečin / razlegel se je strel, lisica je javsknila ♪
  11.      jàz  jáza m (ȁ ȃ) knjiž. 1. posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja: v njegovem junaku sta dva nasprotujoča si jaza; pisateljeva oseba in njegov jaz; odnos jaza do zunanjega sveta / ekspr. on je jaz izrazita osebnost, individualnost // s prilastkom določena stran tega posameznika: to je izraz njegovega človeškega in revolucionarnega jaza; obračati se na njihov socialni jaz / duhovni in telesni jaz 2. navadno v zvezi z lasten, svoj posameznik kot subjekt moralnih in gospodarskih odločitev, zahtev, želja, koristi: vse misli se mu sukajo okrog lastnega jaza; dopušča le obstoj svojega jaza / jemati svoj jaz za najvišje merilo sebe; biti zagledan v svoj jaz vase ● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; Krležev Kristus ima v sebi božji in človeški jaz božjo in človeško naravo, lastnosti; imeti, iskati svoj lastni jaz duhovno podobo ◊ filoz. jaz zavest človeka o samem sebi kot telesno-duhovnem bitju; psih. jaz po Freudu plast zavestnega življenja človeka v nasprotju z nezavedno plastjo ♪
  12.      jàz  mêne zaim., mêni, mêne, mêni, menój in máno, enklitično rod., tož. me, daj. mi (ȁ) 1. izraža osebo govorečega, gledano z njegovega stališča a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: jaz grem domov, ti pa moraš ostati; bolje ga poznaš kakor jaz; nav. ekspr.: še jaz bi tega ne zmogel; z njim bom že jaz obračunal; pa če ti jaz rečem, da je res; jaz zase ne dvomim o tem; elipt.: »kdo je to ukazal?« »Jaz«; jaz pa kmet, kje neki! jaz da bi lagal! / pog., iron. poznam jaz tebe in tvojo pridnost / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na sestanek pojdeva oče in jaz; jaz, neumnež, sem mu verjel; ekspr. reva jaz, ki sem sama b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: to se ne tiče mene, ampak njega; meni ne verjameš; meni se zdi, da ima prav / nič se me ne boj; slika mi je všeč; mi res ne verjameš; to me zanima / pog.: mi ni znano, kdaj pride; me ne briga dosti, kaj počne / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju me veseli, da vas spoznam c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez mene ne pojdeš nikamor; stopi sem k meni; stoji pri meni; pojdi z menoj / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: zabavljal je čezme; name so pozabili; pridi pome; naj stopi predme; ne sili vame; vsi delajo zame; raba peša oči vseh so obrnjene v mé // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: mene ne bo doma; sanja se mi; strah me je; z menoj je drugače moj položaj je drugačen / knjiž. govoriti mi je o poeziji govoriti moram 2. v dajalniku, v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: ime mi je Jože; mati mi je zbolela; roka se mi trese; avto mi noče vžgati / ekspr. vsi so mi priča, da je res; vznes. bodi mi brat 3. ekspr., v dajalniku, v krajši obliki izraža osebno prizadetost: poberi se mi; bojim se, da mi še zboli; ti si mi pravi navihanec; otroci, da mi boste v šoli pridni! ● pog., ekspr. bilo jih je kaj jaz vem koliko zelo veliko; pog. toliko me je še trgovca, da ne prodajam pod ceno toliko trgovskega duha imam; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; pog., ekspr. zaradi mene lahko kar gre temu ne nasprotujem; pog. dobiva se pri meni v mojem stanovanju; pog., ekspr. zaleže za dva mene za dva taka, kakor sem jaz; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; sam.: vsak stavek začne z jaz; prim. mi, midva, bogami ♪
  13.      jázbina  in jazbína -e ž (ȃ; í) 1. jazbečji brlog: spustiti psa v jazbino; pren., slabš. izvleči sodrgo iz njenih jazbin 2. slabš. slabo, neprimerno stanovanje: stlačili so jih v umazano jazbino 3. nav. ekspr. skrivališče, zaklonišče, bunker: kopati jarke in jazbine ♪
  14.      jeans  -a [džíns] m (ȋ) trpežna, groba bombažna tkanina v keprovi vezavi za delovne obleke in hlače: hlače, suknjič iz jeansa; dva metra modrega jeansa // hlače, oblačilo iz take tkanine: nositi, obleči jeans; neskl. pril.: jeans moda ♪
  15.      jébati  -am in jêbati -am nedov. (ẹ̑; ȇ) vulg. spolno občevati, spolno zadovoljevati: rad bi (jo) jebal // grdo, grobo ravnati s kom: takle bedak že ne bo več jebal poštenih ljudi ♪
  16.      jecljáj  -a m (ȃ) 1. kratek, sunkovit, navadno tišji glas: polagoma so vzdihljaji in jecljaji ponehali 2. ekspr. kar je nerodno, slabo izraženo: vsi vaši literarni poskusi so le revni jecljaji ♪
  17.      jecljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. govoriti s sunkovitim izgovarjanjem, ponavljanjem zlogov zaradi nepravilnega delovanja govorilnih mišic: jeclja od rojstva; nekoliko jeclja // pretrgano, s prekinitvami govoriti: jecljati iz zadrege, od razburjenja / jecljati nerazumljive besede; pozdravljeni, je jecljala 2. ekspr. nerodno, slabo se izražati: o teh stvareh more novela le jecljati jecljáje: jecljaje govoriti, prositi jecljajóč -a -e: pristopila je vsa zmedena, jecljajoč pozdrav; jecljajoč otrok ♪
  18.      jécniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) dati kratek, sunkovit, navadno tišji glas: ko jih je zagledala, je jecnila in jim odhitela naproti; vsi so jecnili od osuplosti / ekspr. vrata so jecnila ∙ ekspr. moj bog, je jecnil rekel s sunkovitim, tišjim glasom ♪
  19.      jéča  -e ž (ẹ́) 1. nav. ekspr. prostor za osebe, ki jim je odvzeta prostost; zapor: okupatorji so napolnili ječe z nedolžnimi ljudmi; vlačili so jih po ječah in taboriščih; fašistične ječe / bati se ječe; pren. zbežati iz ječe civilizacije ∙ ekspr. vreči, vtakniti koga v ječo zapreti ga; ekspr. Avstrijo so imenovali ječo narodov državo, v kateri so nekateri narodi zatirani 2. nekdaj navadno zelo neudoben prostor za osebe, ki jim je odvzeta prostost, zlasti v gradovih: ogledati si ječe; pobegniti, rešiti se iz ječe; dve leti je bil v ječi 3. jur., do 1930 prostostna kazen za hudodelstva: obsoditi koga na več let ječe / težka ječa; trdnjavska ječa v nekaterih deželah, nekdaj kazen za velika hudodelstva ♪
  20.      ječáj  -a m (ȃ) enakomeren, slaboten, bolečino izražajoč glas: tu in tam se je slišal ječaj / ječaj žensk ječanje ♪
  21.      ječár  -ja m (á) nekdaj kdor pazi na osebe, ki jim je odvzeta prostost, in jih oskrbuje: podkupiti ječarja; grajski ječar / ekspr. ječarji so odprli vse celice, prihajala je svoboda pazniki ♪
  22.      ječáti  -ím nedov., jéči in jêči; jéčal in jêčal (á í) 1. dajati enakomerne, slabotne, bolečino izražajoče glasove: bolnik je vso noč stokal in ječal; ječal je v spanju; milo, žalostno ječati; pren. duša ječi od žalosti ∙ ekspr. zgrudila se je in ječala: odpustite mi govorila s slabotnim, žalostnim glasom // ekspr. dajati ječanju podobne glasove: kostanji so ječali v burji; plesali so, da je pod ječal pod nogami // ekspr. ječeč se premikati: vozovi ječijo v breg / veter ječi skozi gozd 2. ekspr., v zvezi s pod, v biti v neugodnem položaju, trpeti: dežela ječi pod težo imperialistične vojne; ječati pod tujim jarmom, v suženjstvu ječé: vrata so se ječe odprla; nekaj brezobličnega se je ječe zvijalo pod odejo ječèč -éča -e: ranjeni pes je ječeč ležal v grmu; ječeči glasovi; v burji ječeči macesni ♪
  23.      ječàv  -áva -o prid. (ȁ á) 1. ki (rad) ječi: ječav bolnik; ekspr. odrinil je ječavo leso 2. nar. gorenjsko, ekspr. tožeč, tarnajoč: kaj bi takole ječavo revše ♪
  24.      ječávec  -vca m (ȃ) nar. gorenjsko, ekspr. kdor (rad) toži, tarna, zlasti zaradi bolezni: nadležni ječavci ♪
  25.      jêčmen  -éna m (é ẹ́) 1. kulturna rastlina, katere klas je sestavljen iz enocvetnih klaskov, ali njeno seme: mlatiti, sejati, žeti ječmen; mleti, phati ječmen; pražiti ječmen za kavo / jari, ozimni ječmen 2. gnojno vnetje lojnic v veki: dela se mu ječmen; imeti ječmen ◊ agr. dvovrstni ječmen dvovrstnik; goli ječmen ki se pri mlačvi izlušči iz pleve; bot. mišji ječmen trava z resastimi klaski, ki raste na nerodovitnih tleh, Hordeum murinum; etn. žeti ječmen po ljudskem verovanju zdraviti ječmen (v veki) z izgovarjanjem besed »ječmen žanjem« in s posnemanjem kretenj pri žetvi ♪

   5.801 5.826 5.851 5.876 5.901 5.926 5.951 5.976 6.001 6.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA