Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

BO (3.371-3.395)


  1.      dírniti  -em dov. (í ȋ) zastar. prizadeti, vznemiriti: njene besede so ga globoko dirnile; novica ga je neprijetno dirnila / sporočilo o materini bolezni ga je dirnilo do solz ♪
  2.      disciplinírati  -am dov. in nedov. (ȋ) navaditi koga na disciplino, na red: tega človeka bi morali disciplinirati; disciplinirati samega sebe; disciplinirati učence; počasi sem se discipliniral / disciplinirati svoja nagnjenja discipliníran -a -o deležnik od disciplinirati: vojska je bila odlično organizirana in dobro disciplinirana // ki se zavestno podreja disciplini: discipliniran igralec, vojak; učenec je discipliniran; vozniki in pešci bi morali biti bolj disciplinirani; postal je nenavadno discipliniran / te risbe so v stilizaciji strogo disciplinirane; prisl.: svoje naloge izpolnjuje disciplinirano; vesti se disciplinirano ♪
  3.      diseminácija  -e ž (á) med. razširjenje bolezenskih klic po telesu ♪
  4.      disimulácija  -e ž (á) jur., med. prikrivanje, skrivanje, tajenje: disimulacija bolezni, umora ♪
  5.      disimulírati  -am nedov. in dov. (ȋ) jur., med. prikrivati, skrivati, tajiti: disimulirati bolezen, umor ♪
  6.      disjúnkcija  -e ž (ú) filoz. sestavljena izjava, katere deli se med seboj izključujejo: logične konjunkcije in disjunkcije ♦ lingv. del sporočila, ki daje na izbiro eno od dveh ali več (neenakih) možnosti; mat. sestavljena izjava, ki je pravilna, če je vsaj ena od delnih izjav pravilna ♪
  7.      disjunktíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na disjunkcijo: disjunktivna sodba; disjunktivno vprašanje ♦ lingv. disjunktivni števnik števnik, ki opozarja na različnost štetega; ločilni števnik; disjunktivno priredje priredje, v katerem se stavki med seboj izključujejo; ločno priredje ♪
  8.      diskalceát  -a m (ȃ) nekdaj menih reda bosonogih avguštincev: samostan diskalceatov v Ljubljani ♦ rel. menih reda, katerega člani hodijo bosi ali v sandalah ♪
  9.      diskánt  -a m (ā) muz., zlasti v srednjeveških zborih najvišji pevski glas: peti diskant / govoriti z diskantom ♪
  10.      diskantíst  -a m (ȋ) zlasti v srednjeveških zborih kdor poje diskant: nastop diskantistov in altistov ♪
  11.      diskrecíja  -e ž (ȋ) 1. diskretno ravnanje, vedenje: lahko računamo z njegovo diskrecijo; potrebna je popolna diskrecija 2. jur. pravica javnega organa, sodišča, da iz več pravno možnih rešitev izbere tisto rešitev, ki je v javnem interesu; svobodni preudarek: sodnik je odločil po diskreciji ♪
  12.      diskréten 1 -tna -o prid., diskrétnejši (ẹ̑) 1. ki ne govori o kočljivih, zaupnih stvareh: diskreten človek; bil je diskreten in je molčal; obljubim ti, da bom ostal diskreten / zastavil mu je diskretno vprašanje / diskretno vedenje taktno, obzirno / hvaležen sem vam za to diskretno sporočilo zaupno 2. ki s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa; nevsiljiv, nevpadljiv: diskreten vzorec blaga; diskretna razsvetljava; diskretna reklama / uporabljati diskreten parfum / diskreten lokal diskrétno prisl.: oblačiti se diskretno in elegantno; diskretno pripovedovati o dogodku ♪
  13.      diskréten 2 -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. ločen drug od drugega: pegice na tem delu obraza so diskretne ◊ mat. diskretna množica množica točk, katerih medsebojne razdalje so večje od 0 ♪
  14.      diskusíja  tudi diskúsija -e ž (ȋ; ú) izmenjava mnenj o kaki pomembnejši stvari, navadno v razgovoru; razprava, razpravljanje: poročilo je sprožilo živahno diskusijo; začeti diskusijo; poseči v diskusijo; sodelovati v diskusiji; ideološka, politična diskusija / dati osnutek zakona v javno diskusijo; diskusija v časopisju o letošnjem gledališkem programu / pog. kako se bo tak organ imenoval, je stvar diskusije imenoval se bo, kakor se bomo dogovorili ∙ ekspr. stvar je izven diskusije jasna; rešena ♪
  15.      dismenoréja  -e ž (ẹ̑) med. menstruacija s krči in bolečinami ♪
  16.      disociácija  -e ž (á) 1. kem. razpad molekul v enostavnejše molekule, ione, atome: disociacija karbonatov; stopnja disociacije / elektrolitska, toplotna disociacija 2. psiht. nenormalna, navadno bolezenska zveza, povezava med duševnimi dejavnostmi: disociacija mišljenja / disociacija osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost ♪
  17.      disociírati  -am nedov. in dov. (ȋ) kem. razpadati v enostavnejše molekule, ione, atome: del molekul soli v vodi disociira disociíran -a -o: disociiran elektrolit; slabo disociirana kislina; pren. čas in prostor sta v noveli močno disociirana ♦ psiht. disociirano mišljenje nenormalno, navadno bolezensko povezano mišljenje ♪
  18.      dispanzêr  -ja m (ȇ) zdravstvena ustanova za preprečevanje, ugotavljanje in zdravljenje nekaterih bolezni: iti na pregled v dispanzer; ginekološki, otroški, protituberkulozni dispanzer; dispanzer za socialno in duševno higieno ♪
  19.      dispnóičen  -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na dispnoo: dispnoičen bolnik / dispnoično dihanje ♪
  20.      disponírati  -am nedov. in dov. (ȋ) imeti možnost uporabljati ali izkoriščati kaj, razpolagati: disponirati s premoženjem; s temi sredstvi disponirajo zavarovalnice ◊ arhit. postaviti v določen red, sistem, razvrstiti disponíran -a -o 1. deležnik od disponirati: središčno disponirana stavba 2. v danem času pripravljen, sposoben za kaj, razpoložen: na premieri pevka ni bila disponirana; učenci niso bili disponirani za pouk / disponiran za bolezen nagnjen k njej, dovzeten zanjo ♪
  21.      dispozícija  -e ž (í) 1. trajna telesna ali duševna pripravljenost za kaj; nagnjenost, dovzetnost: imeti dispozicijo za kaj; biološke, dedne dispozicije; duševne, telesne dispozicije; dispozicija h krvavitvam; dispozicija za bolezen / kulturne dispozicije dobe; pesnikova lirična dispozicija 2. osnutek, načrt za pismeno delo: učenci so napravili dispozicijo za spis; Prešernova dispozicija za Krst pri Savici je zelo natančna // navodilo, napotek: dobiti dispozicije; delati po dispozicijah 3. knjiž. razvrstitev, razporeditev: dispozicija dvoran v muzeju ♪
  22.      distálen  -lna -o prid. (ȃ) anat. bolj oddaljen od trupa: distalni del kosti ♪
  23.      distrákcija  -e ž (á) 1. med. naravnavanje izvinjenih sklepov ali zlomljenih kosti z nategovanjem: distrakcija je bila za ponesrečenca zelo boleča 2. psih. trenutna motenost pozornosti zaradi nepomembnega dražljaja ♪
  24.      distrofíja  -e ž (ȋ) med. obolenje, za katero je značilna neurejena presnova celice: distrofija jetrnih, ledvičnih celic ♪
  25.      dišáti  -ím nedov. (á í) 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši // oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih ∙ ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen // evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš dišèč -éča -e: dišeč po kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol ♦ bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor ♪

   3.246 3.271 3.296 3.321 3.346 3.371 3.396 3.421 3.446 3.471  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA