Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

BO (18.096-18.120)


  1.      úk  -a m (ȗ) 1. star. učenje: bolj se je trudil z ukom, manj je znal / uk juncev se je že začel / po treh mesecih opustiti uk tujega jezika / javni, privatni uk pouk, poučevanje / ko je končal uke, je postal sodnik šolanje, študij 2. nekdaj usposabljanje za kak poklic, kako obrt: uk pri mojstru je trajal tri leta / dati, sprejeti koga v uk 3. star. nauk, učenje: ukvarjati se s čudnimi uki // pouk, nasvet: upoštevati uk, uke staršev; modri uki / ta izkušnja naj ti bo koristen uk ♪
  2.      ukàz  -áza m (ȁ á) 1. izrazitev volje, da kdo mora uresničiti kako dejanje: izdati, ponoviti, preklicati ukaz; glasen, oster ukaz; gospodarjev ukaz; pismeni, ustni ukaz; ukaz predsedstva; ukaz o mobilizaciji, umiku / narediti kaj na ukaz, po ukazu; gostje so kot na ukaz vstali in odšli zelo hitro in vsi hkrati / dati ukaz ukazati; dobil sem ukaz, da moram ostati; imam ukaz, da vas preiščem / ekspr. volja daje ukaze nogam, rokam // kar se ukaže, ukazuje: izpolniti, ubogati ukaz; izmakniti se ukazu obveznosti, ki sledi iz ukaza / ukaz je ukaz kar se ukaže, mora biti uresničeno // besedilo, znak te izrazitve: ukaz se glasi: vsi moški se morajo zbrati na trgu; gospodarjevi ukazi so odmevali po hiši; izreči, slišati ukaz; kaj piše v ukazu / nalepiti, raztrgati ukaz 2. zahteva računalniku, programirani napravi, da opravi določeno operacijo: naprava na ukaz ni reagirala / poslati satelitu ukaz, naj spremeni položaj 3. ekspr., navadno v povedni rabi kar je za koga tako, da se mora brezpogojno upoštevati: odkritosrčnost je zame ukaz; njegova želja je zanjo ukaz / to je življenjski ukaz ♪
  3.      ukazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje: ukazovati otroku, služabniku, vojaku; ukazoval je: ti naredi to, ti pojdi tja; ukazovati in ubogati / dov. nič več ne bom prosil, moraš, ukazujem / zdravnik je ukazoval, kako naj ranjenca dvignejo ∙ zastar. ukazovati na svatbo vabiti // star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: kaj ukazujete, vpraša služabnik; pojdi! Kakor ukazujete 2. imeti položaj, ki omogoča izražati tako voljo: kdo tu ukazuje: jaz ali ti; vi, ki ukazujete, recite, naj me izpustijo 3. dajati računalniku, programirani napravi zahtevo, da opravi določeno operacijo: ukazovati računalniku, satelitu 4. ekspr. z določenim dejanjem vplivati na kaj z namenom, da se po volji osebka uresniči kako dejanje, stanje: človek vse bolj ukazuje naravi / srcu ne moreš ukazovati; ni mogel več ukazovati svojim živcem 5. nav. 3. os. izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj: dolžnost, vest, zakon tako ukazuje / tako ukazuje varčevanje zahteva ukazujóč -a -e: ukazujoč gib, glas; prisl.: pojdi že, je ukazujoče rekel oče ♪
  4.      ukériti se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̄) zastar. (udobno) se namestiti, usesti: ukeril se je na peč in zaspal / rad bi se ukeril v kak urad rad bi dobil kako mesto, službo v uradu ♪
  5.      ukíniti  -em dov. (í ȋ) odločiti, da kaj preneha obstajati, delovati: ukiniti občino, oddelek; šolo so ukinili; ukiniti samostan razpustiti / ukiniti delovno mesto / ukiniti nerentabilne proge / ukiniti cenzuro, vizume odpraviti; ukiniti kredite prenehati jih dajati; ukiniti pooblastilo, prepoved razveljaviti / ukiniti preskrbo prenehati oskrbovati / ukiniti ustavo // narediti, povzročiti, da kaj preneha biti, obstajati: ukiniti razredno družbo; ukiniti nasprotje med ročnim in umskim delom odpraviti, zmanjšati ♪
  6.      ukínjati  -am nedov. (í) odločati, da kaj preneha obstajati, delovati: ukinjati upravne enote, oddelke / ukinjati delovna mesta / ukinjati nerentabilne proge / ukinjati pomoč, podporo prenehavati dajati; ukinjati prepovedi razveljavljati // delati, povzročati, da kaj preneha biti, obstajati: ukinjati razredno družbo / ukinjati nasprotje med ročnim in umskim delom odpravljati, zmanjševati ♪
  7.      ukláti  ukóljem dov., ukôlji ukoljíte (á ọ́) 1. ekspr. raniti a) z ugrizom: pes ga je uklal b) z nožem, rezilom: med pretepom ga je nekdo uklal / uklati z nožem 2. nar. pičiti: kača ga je uklala v roko / uklala ga je bolha ukláti se izgubiti del žive teže zaradi odpadka pri klanju: kunci se zelo ukoljejo; tele se je uklalo za precej kilogramov ♪
  8.      ukléščiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, da pride kaj v položaj, ko se zaradi stiska z dveh ali več strani ne more več premikati: drozg uklešči trde plodove v razpoko in jih drobi s kljunom; ukleščiti roko, zapestje; z nogami mu je ukleščil trup in ga začel stiskati; ukleščiti koga med kolena; brezoseb. voznika je ukleščilo med sedež in volan / korenine so ukleščile skalo; ekspr. sneg je ukleščil dolino ● ekspr. tesnoba ji je ukleščila prsni koš začutila je veliko tesnobo; ekspr. ukleščiti sovražno četo obkoliti jo z dveh ali več strani ukléščiti se priti v položaj, ko zaradi ožine, stisnjenja z navadno dveh strani ni mogoče nadaljnje premikanje, vrnitev v prvotno lego: deblo se je ukleščilo med skale; noga se mu je ukleščila v špranji ♦ med., vet. pri kili se črevo uklešči; žolčni kamen se uklešči v žolčevodu ukléščen -a -o: med razbitine avtomobila ukleščen voznik; ukleščena kila ♪
  9.      ukletíti  -ím dov., uklétil (ȋ í) dati, spraviti v klet: ukletiti jabolka, krompir; ukletiti vino ukletèn -êna -o: ukleteni pridelki ♪
  10.      ukloníti  uklónim dov. (ȋ ọ́) 1. knjiž. upogniti, pripogniti: sneg je uklonil veje; pod težo se je njegov hrbet uklonil // skloniti: globoko ukloniti glavo / zaradi nizkega vhoda se je moral malo ukloniti 2. doseči, da se kdo vda, podredi: z ničimer ga ni mogoče ukloniti; ukloniti nasprotnika; z nasiljem, zvijačo ukloniti koga / nobena sila ga ne ukloni; ukloniti koga svoji volji / ekspr. ukloniti komu duha, ponos, voljo ● ekspr. glave, tilnika, vratu ni nikoli uklonil nikoli se ni uklonil, vdal; knjiž. s pesmijo ukloniti srca ljudi pridobiti njihovo čustveno naklonjenost; vznes. vsi boste morali ukloniti vrat smrti boste morali umreti ukloníti se 1. prenehati vztrajati pri svojem mnenju, stališču in sprejeti voljo, zahteve drugega: pregovarjali so ga, a se ni uklonil; ukloniti se gospodarju / ukloniti se resnici; ukloniti se sodbi, ukazu / ukloniti se premoči; ukloniti se prošnji, želji sprejeti jo, uslišati jo / ukloniti se modi / duh, razum se je uklonil 2. zastar. prikloniti se, pokloniti se: nizko se uklonijo in odidejo; ukloniti se v pozdrav 3. zastar. umakniti se, izogniti se: ker jih je že od daleč zagledal, se jim je še utegnil ukloniti / ukloniti se komu s pota / neprijetnostim se bo težko ukloniti ◊ fiz. svetloba, zvok se ukloni v bližini izvirov in ovir se preneha širiti premo uklónjen -a -o: uklonjen človek ∙ zastar. vinogradi, uklonjeni pred burjo varni, zavarovani ♪
  11.      uklónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na uklon 2, 3: uklonska obremenitev; uklonska trdnost / uklonska dolžina statična dolžina stebra, ki jo določa njegov položaj v konstrukciji; uklonska mrež(ic)a množica ozkih, vzporednih in med seboj enako razmaknjenih rež za merjenje valovne dolžine in opazovanje spektra valovanja; uklonska slika slika, nastala zaradi uklona in interference valovanja ♪
  12.      ukòr  -ôra m (ȍ ó) strog opomin zaradi negativnega ravnanja, vedenja: za svojo malomarnost zasluži ukor; njegove besede je razumel kot očitek in ukor, ne pa kot pohvalo / zaradi tega prekrška so ji že večkrat izrekli ukor // šol. vzgojni ukrep zaradi kršitve discipline ali neizpolnjene obveznosti: dati, dobiti ukor; kaznovati z ukorom / ukor učiteljskega zbora; ukor pred izključitvijo zadnja kazen pred izključitvijo učenca ♪
  13.      ukrásti  ukrádem dov., stil. ukràl ukrála (á ȃ) 1. vzeti kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj in brez dovoljenja in vednosti lastnika: ukrasti denarnico, potni list; jabolka je ukradel na sosedovem vrtu; ekspr. ukradla je vse, kar je mogla / pes je ukradel klobaso // povzročiti, da kdo izgubi zlasti določene moralne kvalitete: ukrasti komu čast, dobro ime; iz zavisti mu je hotel ukrasti slavo // ekspr. povzročiti, da kdo izgubi kaj sploh: pohlep po denarju mu je ukradel ljubezen do zemlje / ukradla ji je fanta prevzela 2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti, da se kljub oviram dobi, doseže, kar izraža samostalnik: ukrasti življenju kanček sreče / po celodnevnem garanju si je le ukradel nekaj ur počitka, spanja / če me boš potreboval, pokliči. Si bom že ukradel toliko časa in prišel / ukrasti dekletu poljub ● ekspr. ukrasti komu čas zmotiti ga pri delu zaradi nepomembnih stvari; ekspr. ukrasti komu prepričanje, slog prevzeti ga od koga in ga razglašati za svojega; ekspr. ukrasti komu srce pridobiti si njegovo naklonjenost, ljubezen ukrásti se ekspr. na skrivaj, neopazno oditi: ukrasti se iz hiše / ponoči se je ukradel iz vasi / ukrasti se zasledovalcem // prikrasti se: preoblečen se je ukradel v dvorano / skozi listje so se ukradli sončni žarki ukráden -a -o: ukraden avtomobil, denar; ukraden poljub; zadovoljiti se z redkimi trenutki ukradene sreče; sam.: skriti, vrniti ukradeno ♪
  14.      ukreníti  ukrénem dov. (ȋ ẹ́) narediti kaj v skladu s premišljeno odločitvijo za uporabo sredstev in načinov, ki se zdijo glede na okoliščine ustrezni za dosego zastavljenega cilja: v takem primeru je treba kaj ukreniti; proti taki odločitvi se ne da nič ukreniti; čeprav je stanje vsak dan slabše, nič ne ukrene; ukreniti vse potrebno za varen prevoz tovora; hitro, takoj so ukrenili vse, da se bolezen ne bi razširila / zanimalo ga je, ali bodo kaj ukrenili zoper njega, proti njemu ali ga bodo kaznovali // star. skleniti, odločiti: ukrenili so prodati hišo; ukrenili so, da tujec lahko ostane / jutri odidemo, je ukrenil oče ukrénjen -a -o: kaj je bilo ukrenjeno, da bi se delo lahko nadaljevalo ♪
  15.      ukrèp  -épa m (ȅ ẹ́) kar se naredi v skladu s premišljeno odločitvijo za uporabo sredstev in načinov, ki se zdijo glede na okoliščine ustrezni za dosego zastavljenega cilja: ukrep je bil premalo premišljen; predlagani ukrepi naj bi prispevali k utrditvi gospodarstva; poostriti ukrepe proti prekupčevalcem; publ. podvzeti vse potrebne ukrepe za nemoteno delo ukreniti vse potrebno; za ta ukrep so se odločili iz več razlogov; nujen, učinkovit ukrep; ukrepi za varstvo pri delu, za vzdrževanje reda; posledice, učinkovitost ukrepov / administrativni, carinski, davčni, ekonomski ukrepi; disciplinski, vzgojni ukrep; higienski, sanitarni, zdravstveni ukrepi; varčevalni ukrepi; varnostni, zaščitni ukrep; varstveni ukrep / izredni ukrep zaradi izrednega stanja sprejet ukrep, s katerim se skuša normalizirati stanje, pri čemer se povečajo pristojnosti državnih organov // sklep, odločitev za uporabo sredstev in načinov, ki se zdijo glede na okoliščine ustrezni za dosego zastavljenega cilja: ukrepi začnejo veljati naslednji mesec; izdati ukrepe za zaustavitev inflacije; potrditi predlagane ukrepe; izvajanje, uvedba ukrepov ● star. dolgo je premišljeval in tak je bil njegov ukrep sklep, odločitev ◊ jur. represivni ukrepi ki temeljijo na zastraševanju, omejevanju, prisili; začasni ukrepi družbenega varstva do 1989 začasni ukrepi družbenopolitične skupnosti v zvezi z organizacijo združenega dela za varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine ♪
  16.      ukrépati  -am nedov. (ẹ̑) delati kaj v skladu s premišljeno odločitvijo za uporabo sredstev in načinov, ki se zdijo glede na okoliščine ustrezni za dosego zastavljenega cilja: položaj je resen, začnite ukrepati; hitro, odločno, pametno ukrepati; treba je takoj ukrepati, sicer bo prepozno; ukrepati v skladu s predpisi; ker ni dobil nobenih navodil, je začel ukrepati po svoje // v zvezi s proti, zoper delati, povzročati komu kaj neugodnega zaradi njegovega nepravilnega, nezakonitega ravnanja: do nekaterih so popustljivi, proti drugim pa takoj ukrepajo; zoper kršilce bo ukrepala inšpekcija / proti pobeglim ujetnikom so ostro ukrepali so jih kaznovali // star. sklepati, odločati: vsak mesec so zborovali in ukrepali pomembne stvari; ukrepati o novih dajatvah ukrepajóč -a -e: človek je svobodno ukrepajoče bitje ♪
  17.      ukresáti  ukréšem dov., ukrêši ukrešíte; ukrêsal (á ẹ́) v zvezi z ogenj, iskra s tolčenjem, udarjanjem s čim ob kaj trdega povzročiti nastanek ognja, iskre: ukresati iskro; ukresati ogenj s kresilom in kresalom; pod kopitom se je ukresala iskra / ekspr. ukresati vžigalico s potegom prižgati / konj se je spustil v dir, da so se ukresale iskre; pren. ukresati iskro upanja, vere v kom ● ekspr. te besede so ukresale ogenj v njem ga čustveno zelo vznemirile, razgibale; ekspr. ukresati dovtip, šalo reči, povedati; ekspr. pazi nanj, ta bo ukresal še kako neumnost naredil; pog., ekspr. ukresal jo je za njim kar po bližnjici odšel ukresáti se močno se zasvetiti: iz oblakov so se ukresale strele / ekspr. sredi žitnega polja so se ukresali plameni rdečega maka ∙ ekspr. v njenih očeh se je ukresal plamen jeze je bilo videti, da se je razjezila // ekspr. nenadoma nastati, pojaviti se: v njegovi glavi so se ukresale nove misli, zamisli; v srcih se jim je ukresalo upanje ♪
  18.      ukrivíti  -ím dov., ukrívil (ȋ í) 1. dati čemu krivo obliko: ukriviti cev, žico; zaradi teže knjig so se police ukrivile; paziti, da se žebelj pri zabijanju ne ukrivi / ukriviti železno palico v kavelj / po otrokovem prvem letu se hrbtenica počasi ukrivi v značilno dvojno esasto obliko // dati čemu nenaravno, nepravilno obliko: mačka je ukrivila hrbet; zaradi jahanja so se mu noge ukrivile; njegove ustnice so se skoraj ob vsaki besedi čudno ukrivile / ukriviti usta v nasmeh, posmeh / težko delo ga je počasi ukrivilo 2. ekspr. povzročiti, da se kdo ukloni, vda: ukriviti upornike; ukriviti koga z davki, s silo; tega človeka se zlepa ne da ukriviti ● ekspr. spet je moral ukriviti hrbet pred njim ga ubogati; mu biti poslušen, pokoren; knjiž., ekspr. ker se je počutil tujca, se je še bolj ukrivil vase je postal še bolj nedostopen, nepriljuden ukrívljen -a -o: ptice z ukrivljenim kljunom; bil je bolan in ukrivljen od teže let; navzdol, navzgor, vstran ukrivljen; ukrivljena cev, palica; nož z ukrivljenim rezilom ♪
  19.      ukrívljati  -am nedov. (í) dajati čemu krivo obliko: ukrivljati železne palice; knjižne police so se začele ukrivljati kriviti // dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: ustnice je ukrivljal v prisiljen nasmeh / težko delo mu je začelo ukrivljati hrbet ● ekspr. upiralo se jim je neprestano ukrivljati hrbtenico ubogati koga; biti komu poslušen, pokoren ♪
  20.      ukrívljenost  -i ž (ȋ) značilnost ukrivljenega: meriti ukrivljenost ploskve / bolezenska ukrivljenost hrbtenice ♪
  21.      ukrojíti  -ím dov., ukrójil (ȋ í) 1. dati obliko sestavnim delom obleke ali obutve: ukrojiti hlače, krilo, obleko; lepo, slabo ukrojiti rokave; ukrojiti in sešiti // redko narediti, izdelati: obleko si je ukrojila sama; tako pokrivalo se lahko ukroji tudi iz tanjšega blaga 2. ekspr. dati čemu bistvene značilnosti, obliko: po svoje ukrojiti poročilo / njegovo življenje je ukrojila vojna // izoblikovati, ustvariti: samovoljno ukrojiti pravico, zakone; ukrojiti si poseben slog ukrojèn -êna -o: dobro, elegantno ukrojen plašč; poročila so strankarsko ukrojena ♪
  22.      ukrotíti  -ím dov., ukrótil (ȋ í) 1. s svojim ravnanjem doseči, da se žival vede mirno, ubogljivo: ukrotiti podivjanega žrebca; psa je lahko ukrotil le s palico / ukrotiti leva, tigra / ekspr. ukrotiti otroka, nagajivca // nav. ekspr. s svojim ravnanjem doseči, da se zmanjša a) stopnja, silovitost pojavljanja: ukrotiti divjanje vode; ogenj, požar se jim je posrečilo ukrotiti šele proti jutru / reko, ki je večkrat poplavljala, so ukrotili z nasipi / ukrotiti inflacijo zaustaviti b) nasprotovanje koga: ukrotiti nasprotnika; z grožnjami, s tepežem, z zaporom ukrotiti / ukrotiti industrijske mogotce 2. nav. ekspr. obvladati, zadržati: ukrotiti jezo, nemir, strast; ukrotiti svoje želje / ukrotiti srce; tokrat se ni mogel ukrotiti / komaj je ukrotila smeh / ukrotiti položaj ● žarg. plezalec je ukrotil nevarno steno v nekaj urah preplezal; ekspr. ta učenec bo enačbo hitro ukrotil rešil ukrotívši star.: ukrotivši razburjenost, je nadaljeval svoj govor ukročèn -êna -o: ukročen lev, žrebec; ukročena strast; z nasipi ukročena reka ♪
  23.      ukvárjanje  -a s (á) glagolnik od ukvarjati se: ukvarjanje z bolniki, ranjenci / zaradi pretiranega ukvarjanja z lastnimi problemi je zanemarjal svojo okolico / ukvarjanje s slikarstvom / spodbujati koga k ukvarjanju z literaturo / ukvarjanje s politiko, športom ♪
  24.      ukvárjati se  -am se nedov. (á) 1. delati kaj v zvezi s tem, kar izraža določilo: ukvarjati se s pripravami na potovanje; ukvarjati se s popravilom ure popravljati jo / babica se je ukvarjala z dojenčkom; ukvarjati se z bolniki, ranjenci negovati jih, skrbeti zanje; zdravnik se je dolgo ukvarjal s ponesrečencem; ukvarjati se sam s seboj / ukvarjati se z delom, nalogo; s to risbo se ukvarja že več tednov jo izdeluje, dokončuje / ukvarjati se z mislijo na koga misliti na koga; ukvarjati se z načrtom za beg; zadnje mesece se zelo ukvarja s svojo usodo razmišlja o njej 2. imeti kaj za predmet svojega poklicnega, strokovnega dela: ukvarjati se s popravljanjem dežnikov; ukvarjati se z zdravljenjem / ukvarjati se z obrtjo, s trgovino; prebivalci teh krajev se ukvarjajo z živinorejo / ukvarjati se z ročnim delom; ukvarjati se z zajci gojiti zajce / poklicno, strokovno se ukvarjati s čim // imeti kaj za predmet svojega dela sploh: ukvarjati se z domačimi opravili; ukvarjati se s pisanjem pesmi; s kuho se ukvarja mati kuha; v prostem času se ukvarja s slikanjem slika; ukvarjati se z vrtnarjenjem vrtnariti / s tem primerom se ukvarja policija ga rešuje; s to temo se ukvarjajo vsi časopisi pišejo o njej 3. imeti kaj za predmet proučevanja: ukvarjati se z zgodovino slovenskega jezika / z vremenoslovjem se ukvarja kot amater / medicina se ukvarja z boleznimi; s temi vprašanji se ukvarja sociologija / ukvarjati se z barvami, s kamni; sistematično se ukvarjati z žuželkami 4. biti dejaven v tem, kar izraža določilo: v teh krajih se s kulturo ukvarja zlasti učiteljstvo; ukvarjati se s politiko, športom 5. biti na razpolago komu zaradi urejanja kakih stvari: uslužbenka se je z vsako stranko ukvarjala približno deset minut; prodajalka se je dolgo ukvarjala z njim / nimam časa, da bi se ukvarjal s takimi malenkostmi // biti v dejavnem stiku s kom: ukvarjati se z družino; z otroki se noče ukvarjati; veliko se ukvarja z bolnim očetom / učitelj se ukvarja z vsakim učencem posebej ♪
  25.      ulán  -a m (ȃ) nekdaj, zlasti v poljskem okolju vojak konjeniške enote v značilnem kratkem plašču in štirioglati kapi, oborožen navadno s kopjem: četa ulanov ♪

   17.971 17.996 18.021 18.046 18.071 18.096 18.121 18.146 18.171 18.196  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA