Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

BO (16.321-16.345)


  1.      spóna  -e ž (ọ̑) 1. priprava za spenjanje: spona se je ukrivila, zlomila; povezati, speti s spono; jeklena, plastična spona / pasna spona zaponka; spone za vagone // les. železna priprava, zlasti za začasno spenjanje lesenih delov: zabiti spono v tram / tesarska spona // vrv, veriga a) s katero se kaj spne: spona na vozu se je utrgala b) s katero se komu omeji gibanje, prostost: porezati, zrahljati ujetniku spone; spona na nogah je konja ožulila / imeti spone na rokah; biti v sponah / nadeti komu spone okove 2. ekspr., navadno s prilastkom kar utesnjuje, omejuje prostost sploh: voda, rešena ledenih spon / administrativne, duhovne, politične spone; spone gospodarske zaostalosti ● ekspr. pretrgati, streti, zlomiti spone osvoboditi se; ekspr. stoletja smo bili v sponah smo bili nesvobodni ◊ adm. spona element stenografske pisave za povezovanje dveh tankih znakov; teh. vijačna, vzmetna spona ♪
  2.      sponášati  -am nedov. (ȃ) raba peša očitati: sponaša mu hrano / sponašati komu malomarnost, nezvestobo sponášati se zastar. uspevati: govedo se ne sponaša posebno dobro; nekatere vrste sadja se sponašajo tudi v teh krajih ♪
  3.      sponêsti  -nêsem dov., sponésel sponêsla; sponesèn tudi sponešèn (é) raba peša očitati: ob priliki mu bo spet sponesel, kar mu je dal / sponesla mu je, da je grob sponêsti se zastar. uspeti: cepljenje trte se je sponeslo; to se mi ni sponeslo / krompir se je letos sponesel je dobro obrodil ♪
  4.      spontánost  -i ž (ā) lastnost, značilnost spontanega: spontanost gibov / spontanost pomoči / prepuščati se spontanosti / njegova dobra lastnost je spontanost, neprisiljenost ◊ soc. teorija spontanosti teorija, da lahko pride do naprednih družbenih sprememb samo po sebi, brez zavestnega delovanja ljudi, ki se zanje zavzemajo ♪
  5.      spónzor  tudi spónsor -ja m (ọ̑) publ. kdor v reklamne namene gmotno podpre, omogoči kako dejavnost, izvedbo česa; pokrovitelj, podpornik: sponzorji radijske, televizijske oddaje; sponzor prireditve ♪
  6.      spopàd  -áda m (ȁ á) glagolnik od spopasti se: a) preprečiti spopad med fanti; spopad v gostilni / spopad za naslov prvaka; spopad v ringu b) udeležiti se spopada; na meji je prišlo do spopada; biti pripravljen na spopad; pasti v spopadu; hud, ekspr. krvav spopad; spopad med partizani in četniki; spopad s sovražnikovimi enotami / spopad z letali, s tanki / svetovni spopad svetovna vojna; vojaški spopad ♦ voj. oborožen spopad spopad oboroženih sil ene države z oboroženimi silami države, ki napade c) spopad v časopisu / besedni, idejni spopad č) človekov spopad z okoljem; vsakodnevni spopad z življenjem ♪
  7.      spopádati se  -am se nedov. (ā ȃ) 1. uporabljati silo drug proti drugemu z namenom a) obvladovati, onesposabljati koga: fantje se radi spopadajo; spopadati se s koli b) uničevati, onesposabljati sovražnika: spopadati se s sovražnikovimi enotami; že več dni se spopadajo / spopadati se s tanki // s takimi dejanji skušati doseči kaj, priti do česa: spopadati se za blago, plen / golobi se spopadajo za zrnje 2. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopati drug proti drugemu: voditelja strank se pogosto spopadata; spopadati se s predstojnikom; javno se spopadati 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z prizadevati si rešiti, odpraviti kaj težavnega, neprijetnega: s temi težavami, vprašanji se spopada vsak dan / spopadati se s predsodki, z negativnimi težnjami spopadajóč se -a -e: spopadajoče se struje ♪
  8.      spopásti se  -pádem se dov., stil. spopàl se spopála se (á ā) 1. uporabiti silo drug proti drugemu z namenom a) obvladati, onesposobiti koga: fantje so se spopadli; užalil ga je, zato sta se spopadla; spopasti se s koli / petelina sta se spopadla b) uničiti, onesposobiti sovražnika: četa se je spopadla s sovražnikom; na meji so se spopadli / spopasti se z letali // s takim dejanjem poskušati doseči kaj, priti do česa: spopadla sta se za dekle / psi se spopadejo za kost 2. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopiti drug proti drugemu: stranki sta se na zborovanju spopadli; spopadla sta se v časopisu; javno se spopasti 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z začeti reševati, odpravljati kaj težavnega, neprijetnega: spopasti se s problemom, težavami; spopasti se s šovinizmom / spopasti se z debelostjo; spopasti se z obsežnim gradivom začeti ga pregledovati, proučevati; spopasti se z življenjem spopásti zastar. popasti: spopasti koga za lase / jeza jih je spopadla ♪
  9.      spòr  spôra m (ȍ ó) stanje, ko se kdo s kom spre: spor nastane, se začne, ekspr. se vname; izogibati se sporom; poravnati, rešiti spor; poseči v spor; hudi, neprijetni spori; mejni spor; spor zaradi dediščine; spori med državami / filozofski, politični spor / biti v sporu s kom // jur. stanje, ki nastane s tem, da stranki v postopku pred sodiščem, pristojnim organom uveljavljata različno stališče o čem: s tožbo sprožiti spor / kompetenčni spor; upravni, ustavni spor / pravni spor ● knjiž. spor med hotenjem in nemočjo nasprotje, konflikt; knjiž. jabolko spora stvar, ki je vzrok spora ♪
  10.      spóra  -e ž (ọ̑) 1. bot. celica za nespolno razmnoževanje; tros: mahovi, praproti se razmnožujejo s sporami 2. biol. zaradi neugodnih življenjskih razmer z odporno membrano ovita bakterija: uničevati spore ♦ med., vet. spore vraničnega prisada ♪
  11.      sporádičen  -čna -o prid. (á) ki se pojavlja od časa do časa, posamično in navadno na različnih krajih: sporadični primeri griže / akcije za izboljšanje onesnaženega zraka so žal samo sporadične; sporadične pošiljke hrane sporádično prisl.: bolezen se lahko pojavi sporadično ♪
  12.      sporángij  -a m (á) bot. organ, v katerem nastajajo trosi; trosovnik ♪
  13.      sporazúm  -a m (ȗ) dejstvo, da se z dogovarjanjem pride do medsebojnega razumevanja, sodelovanja: doseči, skleniti sporazum; kršiti, razveljaviti sporazum; gospodarski, politični, vojaški sporazum; pismeni, ustni sporazum / med njima je tih sporazum; to je naredil v sporazumu z ravnateljem / delni sporazum pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih; samoupravni sporazum samoupravni splošni akt, s katerim se v skladu z ustavo in zakonom urejajo družbenogospodarski in drugi samoupravni odnosi; sporazum o medsebojnem prijateljstvu in sodelovanju // dokument, ki izraža tako dejstvo: objaviti sporazum; zbrali so se vsi podpisniki sporazuma ◊ ekon. klirinški sporazum; jur. ratificirati sporazum; gentlemanski sporazum med državniki, diplomati ali gospodarstveniki, ki obvezuje stranke moralno, ne pa tudi pravno; zgod. osimski sporazum, sporazumi pogodba med Italijo in Jugoslavijo, sklenjena 10. novembra 1975, o dokončni meji med državama, zaščiti narodnih manjšin, gospodarskem sodelovanju ♪
  14.      sporazúmarstvo  -a s (ȗ) nav. slabš. lastnosti ali ravnanje človeka, ki (rad) sklepa (slabe, nenačelne) sporazume: očitati komu sporazumarstvo / boriti se proti sporazumarstvu ♪
  15.      sporazumáštvo  -a s (ȃ) nav. slabš. lastnosti ali ravnanje človeka, ki (rad) sklepa (slabe, nenačelne) sporazume: oportunistično, neznačajno sporazumaštvo / boril se je proti njegovemu sporazumaštvu z buržoazijo ♪
  16.      sporazuméti se  -úmem se dov., sporazúmel se tudi sporazumèl se in sporazumél se; sporazúmljen (ẹ́ ȗ) 1. z dogovarjanjem priti do medsebojnega razumevanja, sodelovanja: sporazumeli so se za ceno; sporazumeti se s kom o spornih vprašanjih 2. izmenjati, posredovati misli, informacije: sporazumeti se v angleščini / sporazumela sta se kar s pogledi, z rokami ♪
  17.      sporazumévati se  -am se nedov. (ẹ́) 1. z dogovarjanjem prihajati do medsebojnega razumevanja, sodelovanja: sporazumevati se za cene; državi sta se sporazumevali o novi pogodbi 2. izmenjavati, posredovati misli, informacije: zaradi prevelikega hrupa se nista mogla sporazumevati; sporazumevati se v tujem jeziku / mravlje se sporazumevajo s tipalnicami / dobro sta se sporazumevala se ujemala, se razumela sporazumevajóč -a -e: sporazumevajoč nasmeh ♪
  18.      sporazúmnost  -i ž (ú) knjiž. z dogovorom doseženo stanje medsebojnega razumevanja, sodelovanja: živeti s kom v sporazumnosti / po dolgem pregovarjanju je prišlo med njima do sporazumnosti / njegove besede je sprejel z vso sporazumnostjo z vsem razumevanjem ♪
  19.      sporêči se  -rêčem se dov., sporêci se sporecíte se; sporékel se sporêkla se (é) z besedami, navadno ostrimi, izraziti medsebojno nesoglasje, nasprotovanje: fantje se večkrat sporečejo in stepejo; sporekla sta se zaradi otrok; sporeči se za nepomembne reči, ekspr. za prazen nič; sporeči se z možem; hudo, malo, zelo, ekspr. do smrti se sporeči ♪
  20.      sporèd  -éda m (ȅ ẹ́) 1. skupek del, nastopov, oddaj, ki se določijo za uresničitev kot določena celota: napovedati spored; gledališče je delo uvrstilo v svoj spored; radijski, televizijski spored; spored tekmovanja // kar nastane z uresničevanjem takega skupka ali kake njegove enote: gledati, poslušati spored; cirkuški spored ga je dolgočasil / prvi, drugi radijski spored // s predlogom, s širokim pomenskim obsegom izraža uresničitev, uresničevanje določene enote takega skupka del, nastopov, oddaj glede na čas: v gledališču je na sporedu slovenska drama; ob dvanajstih bo na sporedu oddaja o kmetijstvu / film so morali umakniti s sporeda 2. besedilo, zapis takega skupka del, nastopov, oddaj: prebrati kinematografski, radijski spored / kupiti gledališki spored / čeprav je bilo njegovo ime napisano v sporedu, ni nastopil ♪
  21.      sporékati se  -am se nedov. (ẹ̑) z besedami, navadno ostrimi, izražati medsebojno nesoglasje, nasprotovanje: vedno se sporeka z menoj ♪
  22.      sporíš  -a m (í) bot. rastlina z razraslim steblom in drobnimi vijoličastimi cveti v dolgih klasih, Verbena: nabirati sporiš / navadni sporiš ♪
  23.      sporočíti  -ím dov., sporóčil (ȋ í) narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani: sporočiti novico, podatke; sporočil je, da odpotuje v soboto; sporočiti po radiu, telefonu; v pismu mu je sporočila, kako se je to zgodilo; pismeno, uradno sporočiti sporočèn -êna -o: preveriti sporočene podatke; sporočeno je bilo, da ne pridejo ♪
  24.      sporofít  -a m (ȋ) bot. nespolno se plodeča generacija pri rastlinah s prerodom, nespolni rod: gametofit in sporofit ♪
  25.      sposóben  -bna -o prid., sposóbnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben človek, strokovnjak; ni sposoben opravljati svoje funkcije; za to delo bi moral biti sposobnejši; kot ravnatelj ni sposoben // ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo sposobni fantje; za življenje sposobna bitja / zaradi razburjenja ni sposoben normalno presojati / ti bombniki so sposobni nositi atomske bombe; snovi, sposobne vpijati vlago / kreditno sposoben ki glede na svoje dohodke, premoženje lahko najame kredit 2. ki si lahko hitro, brez večjega napora pridobi potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben delavec, učenec / čutil se je sposobnega za študij filozofije / biti sposoben prilagoditi se novemu okolju 3. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega sposoben; sposoben je narediti kakršnokoli hudobijo ◊ jur. poslovno sposoben ki lahko samostojno sklepa pravne posle; pravdno, oporočno sposoben; sam.: sposobni uspejo ♪

   16.196 16.221 16.246 16.271 16.296 16.321 16.346 16.371 16.396 16.421  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA