Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

BO (15.896-15.920)


  1.      slepíti  -ím nedov., slépi (ȋ í) 1. s svojo svetlobo povzročati, da kdo (skoraj) ne vidi: z roko si je pokrila oči, ker jo je slepila luč; žarometi nas slepijo / bliski so slepili oči; močna svetloba slepi / solze so jo slepile 2. ekspr. povzročati, da kdo ne more razsodno misliti, presojati: jeza, strast ga slepi; prevelika ljubezen do otrok mater slepi 3. ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročati, da ima kdo o kaki stvari mnenje, ki ne ustreza resnici: mene ne boš slepil; slepila sta se, da hčerina bolezen ni nevarna / ni se slepil, da bo obljubljeno z lahkoto uresničil / slepiti koga s prijaznimi besedami ● knjiž. megla slepi cestne svetilke zaradi megle slabo svetijo; star. znala je slepiti fante pridobivati si njihovo ljubezensko naklonjenost slepèč -éča -e: slepeč se, da ni več bolan, se je nehal zdraviti; slepeči žarki; slepeča svetloba; prisl.: slepeče se je zabliskalo; slepeče bel sneg ♪
  2.      slepomíškanje  -a s (ȋ) slepomišenje: ne maram slepomiškanja, zato bom takoj povedal resnico ♪
  3.      slepóst  tudi slépost -i ž (ọ̑; ẹ́) lastnost, stanje slepega: zaradi sleposti je postal telefonist; prirojena slepost / ekspr. iz njega govorita ljubosumnost in slepost / ekspr. v svoji sleposti ni spregledal njihovih slabih namenov ♪
  4.      slepôta  -e ž (ó) lastnost, stanje slepega: delna, popolna slepota; prirojena slepota; povzročitelj, vzrok slepote / takrat se ga je že lotevala slepota / ekspr. zaradi svoje slepote je bil marsikdaj zelo krivičen / ekspr. izrabili so njihovo politično slepoto ∙ kurja slepota zmanjšana sposobnost za videnje v mraku ♦ med. barvna slepota nesposobnost za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; snežna slepota kratkotrajna oslepitev zaradi močnega bleščanja; vet. mesečna slepota očesna bolezen kopitarjev z vnetnimi spremembami v notranjosti zrkla ♪
  5.      sléz  -a m (ẹ̑) bot. dlakava rastlina z deljenimi listi in rožnatimi, vijoličastimi ali belimi cveti, Althaea: slez že cvete / navadni, srhkodlakavi slez ♪
  6.      slezénovec  -vca m (ẹ̑) bot. divja ali okrasna rastlina z dlanastimi listi in belimi, rdečimi ali rožnatimi cveti, Malva: slez in slezenovec / gozdni, ostrolistni slezenovec ♪
  7.      sléznica  -e ž (ẹ̑) nav. mn., bot. zelnate ali lesnate rastline s celimi ali deljenimi listi in velikimi belimi, rdečimi, rožnatimi ali rumenimi cveti, Malvaceae ♪
  8.      slíka  -e ž (ȋ) 1. likovna upodobitev česa z barvami, navadno umetniška: delati, končati sliko; dobra, lepa slika; slika cvetočega drevesa; deček na sliki je kot živ / abstraktna slika; oljnata slika; stenska, stropna slika; slika na steklu // delo, izdelek s tako upodobitvijo: po stenah visijo slike; obesiti, sneti sliko / dati sliko v okvir / kupiti Jakopičevo sliko ki jo je naslikal Jakopič 2. upodobitev česa, zlasti v knjigi, časopisu: za otroške knjige so primernejše barvne slike; slika na naslovni strani; slike in besedilo; v učbeniku je veliko slik / izrezovati slike iz starih koledarjev / kot opozorilo v tekstu glej, primerjaj sliko št. 8 3. upodobitev česa, nastala na osnovi delovanja svetlobnih žarkov na snov, občutljivo za svetlobo: izdelati, povečati sliko; skupinska slika / album slik; gladek, nazobčan rob slike // upodobitev česa, nastala s pomočjo kakega tehničnega sredstva: projicirati sliko na platno, steno / filmska, televizijska slika; rentgenska slika prsnega koša 4. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: po potresu se je povsod kazala enaka slika: porušene hiše, prestrašeni ljudje; sliko slapa si je hotel vtisniti v spomin 5. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: slika stanja, ki jo je podal, ni prava; knjiga je le približna slika trpljenja v taborišču / publ. slika položaja se je spremenila položaj 6. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa vidnega, doživetega: pred očmi so se mu pojavljale neprijetne slike iz preteklosti; rada je v spominu obujala slike iz otroštva // knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, védenja, miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: imeti, ustvariti si pravo sliko o čem 7. gled. vsebinsko, časovno in prostorsko zaokrožen del gledališke predstave: arija iz druge slike prvega dejanja; drama v sedmih slikah ● ekspr. ti si pa slika posebnež; šalj. gasilska slika skupinska slika; zastar. gledati gibljive slike (umetniško) delo iz slik na filmskem traku; film; ekspr. hči je prava slika svoje matere zelo ji je podobna; imeti jasno sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati ◊ film., rad. slika (na zaslonu, platnu) se preliva; podložiti sliko; negibna slika besedilo, risba ali fotografija (na zaslonu, platnu), ki med predvajanjem miruje; fiz. navidezna slika; prava slika ki nastane v presečišču podaljškov žarkov in jo lahko opazujemo z očesom ali na zaslonu, ki prestreže svetlobo; fot. razviti slike; ostra slika na kateri je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; lit. slika pripovedna enota kot del pripovednega dela v prozi; zlasti v drugi polovici 19. stoletja zelo kratko pripovedno delo v prozi, ki navadno objektivistično prikazuje kak dogodek; mat. narisati sliko funkcije; med. krvna slika; meteor. vremenska slika; rad. poslati sliko po linku; mešalec slike; rel., um. votivna slika narejena, podarjena zlasti kaki cerkvi zaradi zaobljube; šol. tabelska slika kratek in pregleden zapis učne snovi, ki nastaja med poukom na tabli; tisk. dvokolonska slika; um. senčna slika liki, ki nastanejo s projekcijo sence predmeta na zaslonu ♪
  9.      slikár  -ja m (á) 1. kdor upodablja z barvami, navadno umetniško: sliko je naslikal zelo znan slikar; razstava mladega slikarja / slikar portretov / akademski slikar; slikar amater; slikar impresionist / pog. na stenah so viseli nizozemski slikarji njihove slike ∙ knjiž. bil je dober slikar ljudi in življenja opisovalec ♦ um. naivni slikar slikar, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami; slikar akvarelov; slikar krajinar 2. obrt. kdor se poklicno ukvarja s slikanjem, beljenjem sten: stanovanje bo pobelil slikar ♪
  10.      slíkati  -am nedov. (ȋ) 1. upodabljati kaj z barvami, navadno umetniško: slikati morje, obraz, pokrajino; slikati na les, platno; slikati z močnimi barvami, s čopičem / dal se je slikati portretirati / slikati portrete, tihožitja / slikati na prostem; slikati po modelu, spominu 2. prenašati s fotografskim aparatom na filmski trak ali fotografsko ploščo: slikati otroka; slikati se za izkaznico // delati, da rentgenski žarki po presvetlitvi telesnih delov, organov potemnijo film: slikati gleženj, zob, želodec; (rentgensko) slikati hrbtenico 3. nav. ekspr. opisovati, prikazovati, navadno zelo živo, plastično: drugih dogodkov mu ni slikala preveč podrobno; v domišljiji si slika srečno prihodnost / film dobro slika življenje zapornikov / slikati v živih barvah, z živo besedo 4. obrt. prekrivati (stene) z beležem, s kredo: slikati stopnišče ● ekspr. slikati hudiča bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici ◊ um. slikati na steklo upodabljati na hrbtno stran šipe z barvami, ki ne presevajo, zlasti v ljudski umetnosti; slikati v akvarelu, olju, pastelu; slikati v fresko tehniki slíkan -a -o: zanimivo slikana slika; slikana je na vrtu; mnoge osebe v romanu so slikane neprepričljivo ♦ um. slikana šipa šipa, okrašena z emajlnimi lazurnimi barvami; slikano okno v okensko odprtino vstavljena slika iz kosov raznobarvnega stekla, povezanih s svinčenimi trakovi ♪
  11.      slikóven  in slíkoven -vna -o prid. (ọ̄; ȋ) nanašajoč se na sliko: slikovni in govorni del oddaje; knjiga vsebuje bogato slikovno gradivo / slikovna križanka ♦ arheol. slikovna pisava pisava, sestavljena iz risb, ki ponazarjajo dogodke, pojme, predmete; elektr. slikovni zaslon zaslon Braunove elektronke, na katerem povzroča elektronski žarek vidno sliko; slikovna elektronka velika televizijska elektronka z zaslonom; fot. slikovni kot kot, ki ga zajame objektiv pri prenosu motiva na slikovno ravnino; slikovna ravnina ravnina, v kateri je slika predmeta jasno, razločno vidna; slikovna razdalja razdalja med optičnim središčem objektiva in slikovno ravnino; lingv. slikovni slovar slovar, v katerem so pojmi ponazorjeni s slikami in poimenovani; rad. slikovni oddajnik del televizijske oddajne naprave, ki posreduje slikovne signale; slikovni posnetek slika, zapisana na magnetni trak, ploščo; slikovni signal električna veličina, ki posreduje informacijo za prenos televizijske slike; zal. slikovna priloga priloga, ki obsega slike, risbe, zemljevide slikóvno in slíkovno prisl.: izraziti zvočno in slikovno; slikovno pomembne publikacije ♪
  12.      slikovít  -a -o prid., slikovítejši (ȋ) ki učinkuje prijetno a) zaradi bogastva, različnosti barv, oblik: slikovita pokrajina / ta narodna noša je slikovita / kraj ima slikovito lego b) zaradi nazornosti, nenavadnosti: uporablja slikovite izraze; pisati v slikovitem jeziku / ženski liki v romanu so zelo slikoviti slikovíto prisl.: slikovito pripovedovati; slikovito izražene misli ♪
  13.      slína  -e ž (í) prozorna, nekoliko sluzasta tekočina, ki jo izločajo slinavke: v ustih se ji je nabrala slina; po bradi se mu je pocedila, mu je tekla slina; izpljuniti, požreti slino; ekspr. bzikniti slino; s slino zmočiti kaj / penasta slina na ustnicah ∙ ekspr. ti si dobil vse, mi pa lepo sline cedimo si zaman želimo; ekspr. cediti sline po čem, za čim zelo si česa želeti; pog. sline delati komu vzbujati mu željo po čem; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; šalj. do smrti bom že živel, če same sline požiram nočem si delati preveč skrbi za obstoj; pog., šalj. kačja slina žganje // nav. ekspr. tej podobna tekočina: polževa slina; slina na travniških rastlinah ♪
  14.      slínar  -ja m (ȋ) ekspr. kdor se slini: kar naprej je morala brisati malega slinarja / polž slinar ● slabš. bil je spreten intrigant in slinar pretirano prijazen, priliznjen človek ◊ bot. veliki slinar užitna lističasta goba s sluzastim rjavkastim klobukom in rumenkastim betom, Gomphidius glutinosus; zool. poljski slinar polž brez hišice, ki ima belkasto ali rjavo telo s črnimi lisami, progami ali mrežo, Deroceras agreste ♪
  15.      slínavec  -vca m (í) slabš. mlad, nedorasel fant: kdo bo poslušal tega slinavca ♪
  16.      slínavka  -e ž (í) anat. žleza v ustih, ki izloča slino: preiskovati slinavke; vnetje slinavk; slinavke in sluzne žleze / obušesna, podčeljustna slinavka / ustna slinavka // v zvezi trebušna slinavka za želodcem ležeča žleza, ki izloča prebavni sok in hormone: obolenje trebušne slinavke ◊ bot. slinavka užitna goba z rjavkastim ali rumenkastim klobukom in drobnimi zrnci na betu, Suillus granulatus; vet. slinavka in parkljevka nalezljiva virusna bolezen z mehurjastimi izpuščaji v gobcu, na parkljih in vimenu ♪
  17.      slínavost  -i ž (í) 1. povečano, čezmerno izločanje sline: bolnike mučijo nemir, nespečnost in slinavost 2. slabš. pretirana prijaznost, priliznjenost: govornikova mehkobna slinavost ♪
  18.      slíšati  -im nedov. in dov. (í ȋ) 1. s sluhom zaznavati: govôri glasneje, da bomo slišali; nekaj trenutkov je bilo slišati samo dež; slišala je korake pred hišo; iz vasi je bilo slišati lajanje psa; ali ne slišiš, da zvoni; niso slišali, kdaj je odprla vrata; njenih besed ni razločno slišal; zaradi glasnega smeha niso slišali zvonca; iz sosednje sobe se je slišalo petje / slišali smo morje, kako tiho pljuska / naredil se je, kot da ni slišal; pren., ekspr. slišim peti praznino, tišino // nepreh. biti sposoben dojemati zvoke, glasove: na levo uho ne sliši; kljub starosti še dobro sliši; po poškodbi popolnoma nič ne sliši; vedno slabše sliši 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: hotel je slišati še bratovo mnenje; ne morem razpravljati o tem, ker prvega predavanja nisem slišal; slišati je bilo pritrjevanje; vsak rad sliši dobre stvari o sebi / ekspr. to sem slišal na lastna ušesa / tega pevca še nisem slišal njegovega petja; publ. slišimo se spet jutri ob isti uri ta radijska oddaja bo spet na sporedu jutri ob isti uri / ekspr. to se lepo sliši, res pa najbrž ni // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: slišal sem praviti, kako je strog; ali ste že slišali novico; o novem učitelju so slišali samo dobre stvari; slišali smo, da so te smuči dobre; to sem že v šoli slišal / iron. lepe stvari sem slišal o tebi / ekspr. kdo je že kaj takega slišal / pog. o tem se v zadnjem času dosti sliši govori / kot slišim, vam je tudi to že znano 3. v medmetni rabi izraža a) opozorilo na to, kar se oglasi, zasliši: slišiš, kako dežuje; slišite, letalo b) omiljen ukaz, željo, spodbujanje: slišiš, kaj ti pravim; res pridi, slišiš; skoči, slišiš, ne boj se c) podkrepitev trditve: to je naše dvorišče, slišiš, naše; vse je v redu, slišita, lepo je bilo č) nejevoljo, nezadovoljstvo: ga slišiš, kako vse besede nalašč narobe razume d) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: slišiš, kako naj se ne jezim nate; slišite, tovarišica, tako ne gre ● pog. pazi, da te kdo ne sliši ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si rekel; zastar. posestvo sliši najstarejšemu sinu mu pripada, bo (je) njegovo; ekspr. o tem noče nič slišati o tej stvari se noče pogovarjati; ekspr. o zdravniku ni hotel nič slišati ni se hotel zdraviti; ekspr. še slišati ni mogel o meni zelo sem mu bil zoprn; ekspr. zelo smo jih slišali ošteli so nas; pog. mene sploh ne sliši več ne uboga; ekspr. kaj še hočeš, saj si slišal očeta saj veš, kakšno mnenje ima oče o tem; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. vse vidi in vse sliši vse opazi, za vse se zanima; zastar. nesi košaro v klet, saj veš, da sliši tja spada; pog. a prav slišim izraža začudenje; kar je rekel, je bilo slišati prijazno je bilo prijazno; je bilo navidezno prijazno slišèč -éča -e: umaknil se je, slišeč korake; razlike v razvoju govora gluhih in slišečih otrok slíšan -a -o: pogosto slišan očitek; nerodno mu je bilo, da je bil njegov samogovor slišan ♪
  19.      slíšnost  -i ž (í) lastnost, značilnost slišnega: izboljševati slišnost radia na srednjih valovih; dobra slišnost; spodnja, zgornja meja slišnosti; slišnost in razumljivost igralčevega govorjenja ♪
  20.      slíva  -e ž (í) sadno drevo ali njegov modri jajčasti koščičasti sad: potresti slivo; sušiti slive; marmelada iz sliv / suhe slive ♦ bot. drevo ali grm z belimi ali rožnatimi cveti v socvetjih in koščičastimi enosemenskimi plodovi, Prunus ♪
  21.      slívarica  -e ž (ȋ) nekdaj ženska, ki se ukvarja s predelavo sliv v prunele: slivarice z Bizeljskega ◊ bot. po moki dišeča užitna goba belkaste barve; užitna mokarica ♪
  22.      sljúdast  -a -o prid. (ú) ki je iz sljude: sljudaste plasti // ki vsebuje sljudo: sljudast pesek; sljudasto pobočje // tak kot pri sljudi: sljudast lesk ledu ♪
  23.      sljúdnat  -a -o prid. (ȗ) bogat s sljudo: sljudnata glina, kamnina ♪
  24.      slóčiti  -im nedov. (ọ́ ọ̑) nar. kriviti, upogibati: sločiti telo; postarala se je in hrbet se ji sloči slóčiti se s prislovnim določilom biti, obstajati v obliki loka: korenina se sloči čez potok; oboki se sločijo nad hodnikom ♪
  25.      slóg  in slòg slóga m (ọ̑; ȍ ọ́) 1. kar je določeno z izborom in uporabo izraznih, oblikovnih sredstev v posameznem delu ali v več delih: določiti, proučevati slog; arhitekturni, glasbeni slogi; umetnostni slogi; slogi v književnosti / hiše v alpskem, panonskem slogu; biblijski slog; osebni slog pisanja / Jakopičev, Prešernov slog / ima jedrnat slog se jedrnato izraža 2. uporaba zlasti sintaktičnih jezikovnih sredstev in izrazov glede na normo: izboljševati, popravljati slog; slog šolskih nalog 3. s prilastkom skupek značilnih elementov pri opravljanju kake dejavnosti: imeti svoj delovni slog; zanimiv slog dirigiranja / publ. prilagoditi slog vožnje razmeram na cesti način 4. individualen način izvajanja športne discipline: ocenjevati dolžino in slog skoka / opraviti vaje v lepem slogu // šport. ustaljen, predpisan način izvajanja športne discipline: plavalni slogi / plavati v slogu delfina; rokoborba v grško-rimskem slogu 5. nar. vzhodno del njive med dvema razoroma; ogon: letos ima tri sloge krompirja ● nar. zložiti drva v slog v skladovnico; ekspr. vse je bilo v slogu nogometne tekme hrupno, burno ◊ ptt odprti slog pri telegramih pisava z običajnimi črkami, številkami in drugimi znaki; tajni slog pri telegramih pisava z znaki iz skupin črk in številk, ki imajo dogovorjen tajni pomen; tisk. črkovni slog črkovne družine, ki imajo podobne značilnosti; um. časovni slog značilen za določen čas, določeno dobo; dorski, gotski slog; krajevni slog značilen za določen kraj, določeno področje; osebni slog značilen za posameznega ustvarjalca; plastični slog po lzidorju Cankarju za katerega je značilno poudarjanje plastičnosti; ploskoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje s črtami in ploskvami; slikoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje z barvnimi in svetlobnimi lisami ♪

   15.771 15.796 15.821 15.846 15.871 15.896 15.921 15.946 15.971 15.996  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA