Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

BO (1.426-1.450)


  1.      svobôdniški  -a -o prid. (ȏ) nanašajoč se na svobodnike: svobodniška zemlja / svobodniška družbena plast ♪
  2.      svobodnják  -a m (á) 1. zgod., v fevdalizmu osebno svoboden človek: podložniki in svobodnjaki / tolminski svobodnjaki / kmet svobodnjak 2. knjiž. kdor je rad svoboden, neodvisen: bil je velik veseljak in svobodnjak; pren., pesn. oblaki svobodnjaki 3. knjiž. svobodomislec: on je prevelik svobodnjak, da bi kaj takega trdil // v nekaterih državah liberalec: volilna zmaga svobodnjakov ♪
  3.      svobodnjákar  -ja m (ȃ) slabš. svobodomislec: ti svobodnjakarji niso skrivali svojih nazorov ♪
  4.      svobodnjáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na svobodnjake ali svobodnjaštvo: svobodnjaške pravice / njegovo življenje je precej svobodnjaško / svobodnjaška stranka ♪
  5.      svobodnjáštvo  -a s (ȃ) 1. zgod., v fevdalizmu (družbeni) položaj svobodnjakov: doseči svobodnjaštvo 2. knjiž. svobodomiselnost: všeč ji je bil zaradi svoje odkritosti in svobodnjaštva / politično svobodnjaštvo politični liberalizem ♪
  6.      svobôdnost  -i ž (ó) stanje, lastnost svobodnega: zaveda se svoje svobodnosti; občutek svobodnosti / miselna, notranja svobodnost; svobodnost duha / svobodnost pri izbiri, v izbiri; svobodnost in nujnost / svobodnost oblike ♪
  7.      svobôdnosten  -tna -o (ó) pridevnik od svobodnost: svobodnostne težnje ♪
  8.      svobodoljúb  -a m (ȗ) knjiž. svobodoljuben človek: biti upornik in velik svobodoljub ♪
  9.      svobodoljúben  -bna -o prid. (ú ū) ki ljubi svobodo, svobodno življenje: svobodoljubni narodi / svobodoljubni nazori svobodoljúbno prisl.: svobodoljubno vzgojen otrok ♪
  10.      svobodoljúbje  -a s (ȗ) knjiž. ljubezen do svobode in prizadevanje za njeno dosego, ohranitev: v pesniku je toplo čustvo svobodoljubja in navezanosti na domačo zemljo ♪
  11.      svobodoljúbnež  -a m (ȗ) ekspr. svobodoljuben človek: bil je miroljubnež in svobodoljubnež ♪
  12.      svobodoljúbnost  -i ž (ú) lastnost svobodoljubnega človeka: njegova upornost in svobodoljubnost sta znani ♪
  13.      svobodomíseln  -a -o [sǝl] prid. (ȋ) ki ne priznava dogem, zlasti verskih: svobodomiseln človek / svobodomiselni nazori ♪
  14.      svobodomíselnost  -i [sǝl] ž (ȋ) lastnost svobodomiselnega človeka: pesmi izražajo njegovo svobodomiselnost; Prešernova svobodomiselnost ♪
  15.      svobodomíselstvo  -a [sǝl] s (ȋ) lastnost svobodomiselnega človeka: zaradi svobodomiselstva so ga preganjali ♪
  16.      svobodomíslec  -a [lǝc] m (ȋ) človek, ki ne priznava dogem, zlasti verskih: biti svobodomislec ♪
  17.      svobodoúmen  -mna -o prid. (ú ū) knjiž. svobodomiseln: svobodoumni ljudje / svobodoumni nazori ♪
  18.      svobodoúmje  -a s (ȗ) knjiž. svobodomiselnost: preganjali so ga zaradi njegovega svobodoumja ♪
  19.      svobodoúmnik  -a m (ȗ) knjiž. svobodomislec: biti svobodoumnik ♪
  20.      svobodoúmnost  -i ž (ú) knjiž. svobodomiselnost: njegova svobodoumnost je bila znana ♪
  21.      svobóščina  in svobôščina -e ž (ọ̑; ȏ) nav. mn. 1. jur. z ustavo posebej varovane pravice, ki izhajajo iz temeljne pravice do osebne svobode: razširiti, varovati svoboščine; pravice in svoboščine občanov / državljanske svoboščine; politične svoboščine svoboda govora, javnega nastopanja, tiska, združevanja, zborovanja 2. ekspr. posebna pravica, ugodnost: v službi uživa razne svoboščine ♦ lit. pesniška svoboščina pesnikova pravica, da se zaradi metričnih zahtev oddalji od kakega jezikovnega pravila; taka oddaljitev; zgod. plemiške svoboščine plemiški privilegiji 3. ekspr. dejanje, ravnanje človeka, ki dela po svojem prepričanju, spoznanju in ne v skladu s splošno veljavnimi pravili, zlasti moralnimi: dovolil si je razne neokusne svoboščine / spolne svoboščine ♪
  22.      šabó  neskl. pril. (ọ̑) vrtn., v zvezi šabo nagelj vrtni nagelj z velikimi, živobarvnimi cveti: gojiti šabo nageljne ♪
  23.      šabójev  -a -o prid. (ọ̑) vrtn., v zvezi šabojev nagelj šabo nagelj: gojiti šabojeve nageljne ♪
  24.      šebój  -a m (ọ̑) vrtn., navadno v zvezi zlati šeboj grmičasta vrtna ali lončna rastlina z dišečimi rumenimi ali rjavimi cveti, Cheiranthus cheiri: vonj šeboja ♪
  25.      šíbovje  tudi šibóvje -a s (í; ọ̑) več šib, šibe: povezati šibovje v butaro // grmovje s šibami: v gozdu raste samo šibovje ♪

   1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA