Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
BO (1.146-1.170) 
- pobótanje -a s (ọ̄) glagolnik od pobotati: pobotanje sprtih prijateljev / pobotanje terjatev ♪
- pobótati -am dov. (ọ̄) s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga: pobotati sprta zakonca; sporekla sta se, a sta se kmalu spet pobotala; pobotal se je z očetom ◊ jur. pobotati terjatev poravnati jo z nasprotno terjatvijo pobótati se star. dogovoriti se, pogoditi se: pobotati se za plačilo pobótan -a -o: pobotana soseda ♪
- pobóten -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pobotanje: pobotni dogovor ♦ jur. pobotna listina pobotnica ♪
- pobótnica -e ž (ọ̑) jur. dokument, s katerim se potrdi plačilo dolga: izdati, podpisati pobotnico / izbrisna pobotnica ♪
- pobótriti se -im se dov., pobótren (ọ̄) v krščanskem okolju stopiti, priti v botrsko razmerje: družini sta se pobotrili ♪
- póbovski -a -o prid. (ọ̑) pog. fantovski: pobovske navade ♪
- pobožánstvenje -a s (ȃ) glagolnik od pobožanstviti: pobožanstvenje junakov / pobožanstvenje narave ♪
- pobožánstviti -im dov. (ā ȃ) knjiž. narediti kaj za božansko: Rimljani so svoje vladarje pobožanstvili / pobožanstviti naravo // narediti kaj za predmet poveličevanja, občudovanja: pobožanstviti zgodovino pobožánstven -a -o: pobožanstven človek; pobožanstvena narava ♪
- pobóžati -am dov. (ọ̑) 1. ljubkujoče premakniti roko po čem: pobožati otroka po licu; pren. njene oči so ga pobožale; pobožal jo je s pogledom 2. knjiž. povzročiti prijeten, ugoden občutek: lahen veter mu je pobožal lica; sončni žarki so ga pobožali po obrazu; pren. ta beseda ga je prijetno pobožala ● ekspr. pobožati koga s palico udariti ♪
- pobóžen -žna -o prid., pobóžnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki spoštljivo in rad sodeluje pri verskih obredih, molitvah: pobožen človek, menih; zelo pobožna ženska // ki izraža, kaže vdanost bogu: pobožno življenje / pobožne misli 2. star. verski, nabožen: pobožne knjige, pesmi / pobožne ustanove 3. vznes. zelo spoštljiv: pobožen spomin na očeta; dotakniti se česa s pobožnim strahom ● ekspr. to so le pobožne želje neizpolnljive, neuresničljive pobóžno prisl.: pobožno moliti ♦ muz. pobožno označba za izraz izvajanja religioso; sam.:
prepevati pobožne ♪
- poboževáti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. delati kaj za božansko: Grki so svoje junake po smrti poboževali / primitivna ljudstva pobožujejo naravo // delati kaj za predmet poveličevanja, občudovanja: poboževati delo ♪
- pòbožíčen -čna -o prid. (ȍ-ȋ) v krščanstvu nanašajoč se na čas po božiču: pobožično vreme / pobožični teden ♪
- pobóžiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. narediti kaj za božansko: Grki so svoje junake po smrti pobožili // narediti kaj za predmet poveličevanja, občudovanja: pobožiti delo, razum; pobožiti žensko ♪
- pobóžkati -am dov. (ọ̑) otr. pobožati: pobožkal je zajčka ♪
- pobóžnež -a m (ọ̑) ekspr. pobožen človek: imajo ga za pobožneža ♪
- pobóžnica -e ž (ọ̑) knjiž., redko pobožna ženska ♪
- pobóžnik -a m (ọ̑) knjiž., redko pobožen človek: pobožnik in pravičnik ♪
- pobožnják -a m (á) nav. slabš. pobožnjaški človek: pobožnjak in svetohlinec ♪
- pobožnjákar -ja m (ȃ) nav. slabš. pobožnjakarski človek: na starost je postal pobožnjakar; svetohlinec in pobožnjakar ♪
- pobožnjákarica -e ž (ȃ) nav. slabš. pobožnjakarska ženska: sčasoma se je spremenila v pobožnjakarico ♪
- pobožnjákarski -a -o prid. (ȃ) nav. slabš. pretirano pobožen: pobožnjakarska ženska / pobožnjakarsko svetohlinstvo ♪
- pobožnjákarstvo -a s (ȃ) nav. slabš. pretirana pobožnost: vsaka pobožnost je bila zanj že pobožnjakarstvo; zlagano pobožnjakarstvo ♪
- pobožnjákinja -e ž (á) ženska oblika od pobožnjak: stara pobožnjakinja ♪
- pobožnjáški -a -o prid. (á) nav. slabš. pretirano pobožen: pobožnjaška ženska; pobožna je, a nikakor ne pobožnjaška pobožnjáško prisl.: pobožnjaško se vesti ♪
- pobožnjáštvo -a s (ȃ) nav. slabš. pretirana pobožnost: očitati komu pobožnjaštvo; hinavsko pobožnjaštvo ♪
1.021 1.046 1.071 1.096 1.121 1.146 1.171 1.196 1.221 1.246 
