Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

BO (10.846-10.870)


  1.      osát  -a m (ȃ) 1. bodeča rastlina s škrlatnimi ali rumenimi cveti: ob poti raste osat; puliti osat na njivi; osat je bodeč; ljuljka in osat; včasih te je bil sam med, zdaj si pa kakor osat zbadljiv, zadirčen; pren., ekspr. osat sebičnosti ♦ bot. kranjski osat gorska rastlina z jajčastimi listi in rumenimi cveti v koških, Cirsium carniolicum; njivski osat rastlina s plazečo se koreniko in rdečkasto vijoličastimi cveti v številnih majhnih koških, Cirsium arvense 2. ekspr. zbadljiv, zadirčen človek: temu osatu se najrajši izognem ♪
  2.      osàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ekspr. zbadljiv, zadirčen: osata ženska; kako si osata / osate besede / ves osat je odrinil pismo slabe volje, nerazpoložen osáto prisl.: osato pogledati; šel bom, kadar bom sam hotel, je rekel osato ♪
  3.      oscáti  oščíjem tudi oščím dov., oščíj oščíjte tudi oščì oščíte; oscál (á í, í) vulg. zmočiti s sečem: pijanec je oscal ograjo oscáti se opraviti malo potrebo: se je že oscal ♪
  4.      oséba  -e ž (ẹ̑) 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari 2. s prilastkom človeški posameznik a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe ● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka ◊ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba ♪
  5.      osébek  -bka m (ẹ̑) 1. lingv. stavčni člen v imenovalniku, nadrejen povedku, ki v tvorniku izraža vršilca dejanja ali nosilca stanja, v trpniku pa cilj glagolskega dejanja: osebek in povedek 2. biol. (posamezen) organizem: izbrati za nadaljnjo gojitev osebke z najbolj zaželenimi lastnostmi; razvoj osebka 3. nav. slabš. človek, oseba: spraviti negativne osebke na varno ♪
  6.      osében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost: a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo b) osebna morala; osebno in javno mnenje 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev 6. namenjen uporabi za posameznike: a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom ◊ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca osébno 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno // izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega ♪
  7.      osébje  -a s (ẹ̑) navadno s prilastkom delavci, zaposleni v določeni delovni enoti, organizaciji: osebje bolnice, internata; pomanjkanje osebja / referent za osebje // delavci, ki delajo na določenem področju, v določeni stroki: gostinsko, medicinsko, strežno, učno osebje / nadzorno, pomožno, vodilno osebje ∙ knjiž., redko osebje v vseh njegovih delih je mestno osebe, ljudje ♪
  8.      osébnosten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na osebnost: a) osebnostni razvoj človeka; različni osebnostni tipi ljudi; njegov brat ima podobne osebnostne poteze; osebnostna struktura človeka / osebnostni vpliv na poslušalce / učiteljev osebnostni stik z učenci b) bojevati se za osebnostno neodvisnost ženske; osebnostne pravice / osebnostna motenost otrok ◊ jur. osebnostna in premoženjska razmerja občanov; psih. osebnostni test test za ugotavljanje osebnostne strukture, osebnostnih lastnosti osébnostno prisl.: osebnostno oblikovati učence; ekspr. osebnostno iztirjen človek; osebnostno motena mladina ♪
  9.      ôsel  ôsla [ǝu̯] m (ó) 1. domača žival z dolgimi uhlji, ki se goji zlasti zaradi prenašanja tovorov in ježe: osel riga; naložiti oslu vreče; jahati na oslu; natovorjen sem kot osel; trmast, uporen kot osel zelo // samec te živali: osel in oslica 2. slabš. omejen, neumen človek: pusti ga, to je osel; kakšen osel sem bil, da sem jim verjel; kje bodo pa še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal / kot psovka: molči, osel; ti osel neumni, stari ● ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. vsa vas mu je kazala osle zaradi tega se je norčevala iz njega; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered; preg. osel gre samo enkrat na led celo ne preveč pameten človek je po slabi skušnji previden ♪
  10.      ósem  ôsmih štev. (ọ́ ó) izraža število osem [8] a) v samostalniški rabi: dvakrat štiri je osem; osmim je obljubil / ura je osem; ob pol osmih; pride ob osmih (zvečer) 20h; dela od osmih do štirih b) v prilastkovi rabi: šola z osmimi razredi; časopis bo imel osem strani; deklica osmih let; tudi neskl.: dogodki zadnjih osem let; v deželo je vdrl sovražnik z osem tisoč vojaki; nar. poroka bo danes osem dni danes teden ♦ adm. račun je plačljiv v osmih dneh // neskl. izraža številko osem: ustavil se je pred hišo številka osem; v razmerju tri proti osem; sam.: igr. srčna osem srčna osmica ♪
  11.      oseménje  -a s (ẹ̑) gastr. del sadeža s semeni, ki se pred uživanjem navadno odstrani: izdolbsti dinji, kumari, papriki osemenje ♦ bot. sočni ali suhi del plodu, ki obdaja seme, semena ♪
  12.      osemlétka  -e [sǝm] ž (ẹ̑) osemletna osnovna šola: dokončati osemletko; nižji, višji razredi osemletke; ta šola sprejema učence z dokončano osemletko / pog. imeti samo osemletko osnovnošolsko izobrazbo ♪
  13.      osemlétkar  -ja [sǝm] m (ẹ̑) pog. učenec osemletne osnovne šole: ta časopis berejo predvsem osemletkarji / ekspr. to ve vsak osemletkar / nekateri letošnji osemletkarji bodo nadaljevali šolanje absolventi te šole ♪
  14.      ósemnajsti  in osemnájsti -a -o [sǝm] štev. (ọ̄; á) ki v zapovrstju ustreza številu osemnajst: sin je v osemnajstem letu; predavanje bo ob osemnajsti (uri) / prva svetovna vojna se je končala osemnajstega leta 1918; osemnajsto [18.] stoletje stoletje od 1700 do 1800 ♪
  15.      osénčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z uporabo različnih, navadno temnejših tonov iste barvne osnove doseči plastičen videz predmeta: osenčiti neosvetljene ploskve; z zamahom čopiča je osenčil drevo 2. v zvezi z oči, veke nanesti ličilo na veke: osenčiti oči z modro barvo; veke si je zelo osenčila 3. redko zasenčiti: z roko si je osenčila obraz ● knjiž. goste dlačice so mu osenčile roke potemnile osénčen -a -o: osenčeni deli ploskve; njegove risbe so bile dobro osenčene; zeleno osenčene oči ♪
  16.      osépnice  -nic ž mn. (ẹ̑) knjiž. kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži; koze: dobiti, imeti osepnice; cepiti proti osepnicam ♪
  17.      osépničast  -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki ima brazgotine od prebolelih koz; kozav: osepničast obraz ♪
  18.      osíp  -a m (ȋ) šol. s številom izraženo razmerje med številom istočasno vpisanih učencev in številom učencev, ki v rednem roku končajo šolanje: znižati osip v osnovnih šolah; osip študentov; odstotek osipa ∙ publ. osip članstva izstopanje iz organizacije, društva ♦ gozd. osip iglic glivična bolezen iglavcev, ki povzroča odpadanje iglic ♪
  19.      osiromaševáti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. siromašiti: kapitalisti so osiromaševali delavski razred / s slabo literaturo si otroci osiromašujejo duha ♪
  20.      osirotéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati sirota: s šestimi leti je osirotela; zgodaj osiroteti 2. star., v zvezi s hiša postati prazen, nenaseljen: hiša je osirotela in se bo začela podirati // obubožati: sosed je osirotel in se z ostanki premoženja preselil osirotèl in osirotél -éla -o: skrbeti za osirotele otroke; osirotela hiša ♦ čeb. osirotela čebelja družina čebelja družina, ki je brez matice ♪
  21.      osirotíti  -ím in osirótiti -im dov., osirótil; osirotèn in osiročèn in osiróten (ȋ í; ọ̄ ọ̑) knjiž. 1. povzročiti, da kdo postane sirota: osirotiti otroke 2. osiromašiti: vojna je njega obogatila, mene pa osirotila ♪
  22.      oskórjiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. obdati s prevleko, skorjo: apnenec je oskorjil mah ob slapu; veje se oskorjijo z ivjem / zemlja se v suši oskorji postane na površini trda ♦ gastr. že pripravljeno jed peči, da dobi zgoraj skorjo; gratinirati oskórjiti se bot. dobiti skorjo: deblo se oskorji ♦ med. rana se je oskorjila na njej se je naredila krasta oskórjen -a -o: oskorjena rana; oskorjeno deblo ♪
  23.      oskóruš  in oskorúš -a m (ọ̑; ú) bot. gojeno ali divje rastoče drevo z rumenimi, drobni hruški podobnimi plodovi; skorš: glog in oskoruš / jesti oskoruše ♪
  24.      oskŕba  -e ž (ȓ) 1. kar obsega vse potrebno za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb koga: otroci potrebujejo dobro oskrbo; pri tej družini bo imel popolno oskrbo / pomočnica dobi nagrado in vso oskrbo / domača oskrba bolnika; domska oskrba starih občanov 2. glagolnik od oskrbeti ali oskrbovati: oskrba prebivalstva; oskrba s kruhom / oskrba bolnika / strokovna oskrba rane / oskrba sadovnjaka / dati psa sosedu v oskrbo / otrok je bil nekaj dni v oskrbi sosedov ♪
  25.      oskŕben  -bna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na oskrbo zlasti v domu, zavodu: oskrbni stroški so se povečali / število oskrbnih dni je naraslo / cena oskrbnega dneva v bolnici, počitniškem domu ♪

   10.721 10.746 10.771 10.796 10.821 10.846 10.871 10.896 10.921 10.946  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA