Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

BIT (5.160-5.184)


  1.      vlečljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikuje v nitasto, trakasto plast: vlečljiva sluz; testo mora biti vlečljivo ♦ agr. vlečljivo vino vino, ki je zaradi bolezni gosto tekoče in navadno vsebuje malo kisline ♪
  2.      vlívek  -vka m (ȋ) 1. med. odvajalno, zdravilno ali hranilno sredstvo, ki se daje v danko; klistir: dobiti vlivek / odvajalni vlivek 2. metal. odprtina ali lijak na zaprti formi za vlivanje staljene kovine: vliti staljeno jeklo skozi vlivek ♪
  3.      vljúden  -dna -o prid., vljúdnejši (ú ū) ki se vede, ravna v skladu z družabnimi pravili: vljuden človek; biti vljuden; zelo vljuden / vljuden nasproti komu // ki kaže, izraža tako vedenje, ravnanje: vljudne besede; vljudna zavrnitev ponudbe; vljudno vedenje vljúdno prisl.: vljudno odzdraviti, se vesti / v uradnih dopisih vljudno vam sporočamo, da smo prejeli vaš dopis; na vabilu vljudno vabljeni ♪
  4.      vlóga 1 -e ž (ọ̑) 1. upodobitev osebe v dramskem delu: vloga je zelo težka; igralec se je dobro vživel v vlogo; igrati glavno, stransko vlogo; naslovna vloga po kateri ima dramsko, filmsko delo naslov; tenorska vloga; plesala je vlogo kraljične / filmska, gledališka vloga // besedilo take upodobitve: prepisati vlogo; znati vlogo na pamet 2. navadno s prilastkom kar kaj opravlja glede na svoj namen: vloga šole se spreminja; gledališče dobro izpolnjuje svojo vlogo; vloga umetnosti v družbi // publ., z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost, kot jo določa prilastek: igrati napredno vlogo v boju za socialno osvoboditev; imeti pomembno vlogo pri odločanju zelo vplivati na odločitev / lastiti si vlogo svetovalca položaj ● pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; ekspr. zmeraj hoče igrati glavno vlogo biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; knjiž. rad igra vlogo človekoljuba se dela človekoljubnega ◊ gled. zasesti vlogo izbrati igralca za določeno vlogo; karakterna vloga ki predstavlja osebo z izrazitim, zapletenim značajem; psih., soc. vloga posameznikovo ravnanje, ki se pričakuje glede na njegov položaj v določeni družbeni skupini ♪
  5.      vlógica  -e ž (ọ̑) nav. ekspr. manjšalnica od vloga, upodobitev: vloge in vlogice / igrati neopazne vlogice v filmih ♪
  6.      vlóžen 1 -žna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vlogo, upodobitev: naučiti se vložno besedilo ♪
  7.      vložíti  -ím dov., vlóžil (ȋ í) 1. dati kaj v notranjost česa: vložiti film v fotografski aparat; vložiti listine v mapo; vložiti papir v pisalni stroj; vložiti pismo v ovojnico / vložiti kamen v prstan; vložiti steklo v okvir ♦ elektr. vložiti podatke, program v računalnik 2. dati, spraviti živila v neprodušno zaprte steklenice, kozarce, da ostanejo dalj časa užitna, dobra: vložiti češnje, kumarice; vložiti v kozarce; vložiti ribe v sode; vložiti za zimo 3. dati kam vlogo, da se sproži določen postopek pri upravnih ali sodnih organih: vložiti pritožbo, prošnjo, tožbo, zahtevo / vložiti v vložišču 4. dati denar kam, da se poveča njegova količina: vložiti denar v banko / vložiti na hranilno knjižico 5. uporabiti denar za povečanje premoženja: veliko vložiti v trgovanje / vložiti kapital v podjetje; vložiti prihranke v nepremičnine 6. ekon. uporabiti del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečanje osnovnih sredstev in zalog: vložiti v razširjeno reprodukcijo; v kmetijstvo so vložili veliko sredstev 7. rib. spustiti ribe, rake, zlasti mlade, v tekočo ali stoječo vodo za povečanje količine teh živali v njej: vložiti postrvi v potok ● publ. vložiti vse sile v kaj zelo se za kaj potruditi, si prizadevati; publ. gledališčniki so vložili v uprizoritev mnogo truda so se za uprizoritev zelo potrudili, si zelo prizadevali; publ. v to delo so vložili tisoč ur za delo so porabili vložèn -êna -o: uspeh ni zmeraj enak vloženemu trudu; v kis vložene gobe; pravočasno vložena prošnja; palica je vložena v kovinsko cev; v tej industriji se vložena sredstva hitreje obrestujejo ♦ lit. vložena pripoved pripoved, ki je osrednji del okvirne pripovedi; sam.: kozarec vloženega ♪
  8.      vmés  prisl. (ẹ̑) 1. izraža položaj med dvema ali več točkami: zraven hiše stojita hlev in skedenj, vmes je vodnjak; dati, postaviti kaj vmes; trava je precej redka, vmes rastejo jagode 2. izraža izvzemanje iz večje količine: v košari je precej lepih jabolk, vmes pa so tudi gnila; na trgu je veliko ljudi, vmes so tudi tujci 3. izraža trajanje, potek med prekinitvami kakega dejanja, stanja: vzpenjali so se in vmes počivali; bilo je precej hladno, vmes so bile otoplitve // izraža, da se kaj dogaja med potekanjem drugega dejanja: lilo je, vmes pa je grmelo in se bliskalo / ekspr. ne vtikaj se vmes, kadar govorijo odrasli ● biti vmes pog. pojasnil sem jim, kaj je vmes za kaj gre, v čem je bistvo; pog. prosim za čimprejšnji odgovor, ker je vmes stava ker gre za stavo; pog. od takrat je bilo že precej zim vmes je minilo; pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; ekspr. povsod ima prste vmes vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo; v pravem času poseči vmes narediti, ukreniti kaj takega, kar (odločilno) vpliva na potek česa; pog. delo bo končal, če ne bo prišlo kaj vmes če ne bo tega kaj preprečilo; pog. zmeraj pride kaj vmes se zgodi kaj nepričakovanega; kaj prepreči namere, načrte ♪
  9.      vméšati  tudi vmešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z mešanjem spraviti v kaj: vmešati sladkor med moko; vmešati razžvrkljano jajce v juho 2. ekspr. povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem: ne bi te rad vmešal v to zadevo vméšati se tudi vmešáti se udeležiti se česa, navadno nepovabljen, nezaželen: vmešati se v pogovor, prepir; v razpravo so se vmešali tudi drugi udeleženci srečanja; v vsako stvar se vmeša / zdaj se je vmešal oče: še mene poslušajte vméšan -a -o: noče biti vmešan v spor ♪
  10.      vnémar  tudi vnemár prisl. (ẹ̑; ȃ) knjiž. 1. navadno v zvezi s pustiti (puščati) izraža ravnodušnost, brezbrižnost: pustiti ljudi vnemar; pustiti vse vnemar in oditi / pustiti kaj vnemar ne upoštevati, ne ozirati se na kaj 2. izraža neskrbnost, malomarnost, neprizadevnost: vnemar opravljeno delo; vnemar zapisane besede ● star. biti komu vnemar biti odveč, biti v napoto; star. teh stvari ni jemati vnemar ni mogoče, ni dobro zanemariti; star. to je bilo rečeno kar tako vnemar brez premisleka, tjavendan; prim. nemar ♪
  11.      vnóžati se  -am se nedov. (ọ̑) nar. vzhodnoštajersko, z dajalnikom ne ljubiti se, ne dati se: vnoža se mi iti po drva ♪
  12.      vodíti  vódim nedov. (ȋ ọ́) 1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede; voditi goste v hotelske sobe; voditi kaznjence na zaslišanje; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti // iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu 2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo // držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod 3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše / otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu 4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil 5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo; voditi čoln mimo čeri; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke // delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo 6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti a) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek // biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet 7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti; duhovno, moralno voditi 8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka 9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole; steza vodi na hrib, po slemenu; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo // omogočati, da kdo a) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij; pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj 10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha; pravičen boj vodi k zmagi // delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad 11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige 12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel // biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Sovjetsko zvezo; voditi z dvema točkama // biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov 13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja; pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej; voditi zapisnik pisati ● pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine ◊ aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami vodèč -éča -e 1. deležnik od voditi: vstopila je, vodeč za roko otroka; steza, vodeča strmo navzgor 2. vodilen: vodeči arhitekt tistega časa / dohiteti vodečega tekača / vodeča politična vloga vóden -a -o: netočno vodene knjige; strokovno vodeno delo ♦ voj. vodeni izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju ♪
  13.      vódja  -e in -a m (ọ̑) 1. kdor kaj vodi: biti, postati vodja; določiti vodjo; izbrati za vodjo; dober, preudaren vodja / vodja izmene / umetniški vodja zbora kdor odloča o repertoarju in skrbi za umetniški razvoj zbora / vodja delegacije / vodja oddelka / vodja tečaja / vodja oddaje kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu / vodja izleta 2. kdor z zgledom, nasveti vodi koga: duhovni vodja mladine ◊ gled. vodja predstave kdor vodi potek predstave; navt. vodja krova član posadke, ki skrbi za vzdrževanje krovne opreme; ped. pedagoški vodja kdor usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove ♪
  14.      vodnár  -ja m (á) v nekaterih deželah prodajalec vode: kupiti vodo pri vodnarju; poulični vodnarji; vodnarji v Trstu ● rojen v znamenju vodnarja v času od 20. januarja do 18. februarja ◊ astr. Vodnar enajsto ozvezdje živalskega kroga; etn. vodnar po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; povodni mož ♪
  15.      vodník  -a m (í) 1. kdor koga kam vodi: vodnik je odpeljal lovce do sosednje kmetije; najeti, poiskati vodnika; dober vodnik / gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah / vodnik je otovoril mulo 2. žival, ki vodi trop, čredo: vodnik nosi zvonec; najstarejši oven je bil vodnik; gams vodnik 3. ekspr. kdor z zgledom, nasveti vodi koga: biti vodnik mladine; duhovni, idejni vodnik / vodnik narodu vzornik 4. kdor se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev; vodič: zaposliti se kot vodnik / turistični vodnik 5. kdor vodi (taborniški) vod: vodnik je peljal tabornike na izlet; vodnik medvedkov 6. knjiga, brošura s podatki, slikami, zemljevidi o krajih, znamenitostih: kupiti si vodnik; dober vodnik; vodnik po Jadranu 7. kar komu omogoča, da kaj spozna, se s čim seznani: knjiga je zanimiv vodnik po slovenski književnosti 8. elektr. žica ali drugače oblikovan električni prevodnik: za vodnik uporabiti bakreno žico; prekinitev vodnika / dvožilni, enožilni vodnik; goli vodnik ki je brez izolirne prevleke; masivni vodnik iz samo ene žice ali palice; nevtralni vodnik ki je v trifaznem sistemu priključen na nevtralno točko; nični vodnik ki je zvezan z zemljo pri napeljavi za izmenični tok / električni vodnik ◊ geom. krog vodnik krog s središčem v gorišču in s polmerom, enakim veliki osi pri elipsi ali realni osi pri hiperboli ♪
  16.      vodnják  -a m (á) 1. zaprt prostor ali posoda, navadno v zemlji, za zbiranje, shranjevanje večjih količin pitne vode: kopati, vrtati, zidati vodnjak; zajemati vodo iz vodnjaka; globok vodnjak; vaški vodnjak; vodnjak s talno vodo / kraški vodnjak s kamnitim obodom; vodnjak na vedro in vreteno; vodnjak na vzvod; vodnjak z ročno črpalko 2. arhitektonsko zasnovan in plastično okrašen zbiralnik za vodo, navadno z vodometom: sredi trga stoji vodnjak; bronast, kamnit vodnjak / Robbov vodnjak ◊ geogr. arteški vodnjak; teh. zabiti vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami ♪
  17.      vódstven  -a -o prid. (ọ̑) ki organizira in nadzoruje delo podrejenih: vodstveni delavci / imeti vodstveni položaj; biti na vodstvenem delovnem mestu / vodstvene naloge; vodstvena odgovornost ♪
  18.      vóhati  -am nedov. (ọ̑) 1. z vohom zaznavati: vohati vonj po zažganem / vohati svež kruh; vohati pline // biti sposoben zaznavati vonj: šakal voha mrhovino na velike razdalje / nepreh. kljub nahodu še dobro voha 2. s potegi zraka v nos in premikanjem nosnic, glave prizadevati si zaznati določen vonj: pes je vohal, pa ni nič zavohal; žival voha okrog posode; srna voha po zraku 3. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do podatkov o delovanju, življenju koga: kar naprej voha, pa nič ne izve; vohati okoli sosedove hiše; vohati za ljudmi 4. ekspr. čutiti, slutiti: vohali so nesrečo; vohal je, da se bo zgodilo nekaj hudega / vohati sneg predvidevati, da bo začelo snežiti vohajóč -a -e: medved je vohajoč obhodil travnik; vohajoči psi ♪
  19.      vohún  -a m (ȗ) kdor si s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadeva priti do zaupnih gospodarskih, vojaških podatkov in jih posreduje tuji osebi, državi: biti vohun; najeti, odkriti vohuna / industrijski, vojaški vohun ♪
  20.      vojáčiti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. biti vojak, služiti vojaški rok: več let vojačiti ♪
  21.      voják  -a m (á) 1. pripadnik vojske: vojak straži, strelja; raniti vojaka; ameriški, sovjetski vojak; pogumen vojak / najemniški vojak v nekaterih državah ki za plačilo opravlja dejavnosti v vojski; poklicni vojak; pren., ekspr. vojak revolucije // pripadnik vojske brez čina: ni oficir, ampak vojak / navadni vojak 2. kdor opravlja določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v vojski: njen sin je vojak; zaradi srčne napake ni bil vojak / potrdili so ga za vojaka // mn., s predlogom opravljanje določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v vojski: priti, vrniti se od vojakov / vpoklicati k vojakom; biti pri vojakih ♪
  22.      vojakováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. biti vojak: obiskal je kraje, kjer je vojakoval ♪
  23.      vojáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na vojake: vojaški poklic; vojaške veščine / vojaški škornji; vojaška puška, uniforma; vojaško letalo, vozilo; vojaško pokopališče / vojaške akcije; vojaška parada; vojaška prisega / vojaška akademija, šola; vojaška enota / vojaški udar; vojaška diktatura; vojaška oblast / vojaški begunec dezerter; vojaški sluga v nekaterih deželah vojak, dodeljen oficirju za osebno strežbo; vojaška invalidnina invalidnina, ki jo prejema vojaški invalid poleg plače ali pokojnine; vojaška knjižica dokument, ki izkazuje identiteto, uspeh med služenjem vojaškega roka in kasneje vojno razporeditev vojaškega obveznika ● star. stopil je v vojaški stan postal je vojak; ekspr. vojaška disciplina zelo stroga; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; ekspr. sleči vojaško suknjo nehati biti vojak ◊ jur. vojaško sodišče sodišče, ki sodi o kaznivih dejanjih vojaških oseb in o določenih kaznivih dejanjih drugih oseb, ki se nanašajo na obrambo ali varnost države; polit. vojaška zveza dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja; voj. vojaški čini; vojaški instruktor; vojaški rok čas obveznega bivanja (vojaškega obveznika) v vojski; vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka; vojaške operacije; vojaška pošta šifriran naslov vojaške organizacijske enote; vojaške vaje; vojaško okrožje vojaška teritorialna uprava, ki se ukvarja z mobilizacijsko, naborno in kadrovsko problematiko vojaških obveznikov vojáško prisl.: pozdraviti (po) vojaško; vojaško vzgojen človek ♪
  24.      vôjna  -e ž (ó) 1. vojaški spopad, navadno med državami: vojna traja, se začne; dobiti, izgubiti, preprečiti vojno; pasti v vojni; vojna na kopnem, morju; konec, začetek vojne; strahote vojne / star. iti na vojno; državi sta v vojni se med seboj vojaško spopadata / atomska, jedrska vojna; domovinska vojna za obrambo domovine po neizzvanem napadu; državljanska vojna med nasprotujočimi si skupinami znotraj ene države; prva, druga svetovna vojna // čas trajanja takega spopada: po vojni so tovarno podržavili; med vojno je bil zaprt; revija je izhajala že pred vojno 2. ekspr. hudo prepiranje, medsebojno spopadanje: zavist je povzročila med sosedi pravo vojno ● med obema vojnama med prvo in drugo svetovno vojno; ekspr. papirnata vojna dalj časa trajajoča pismena polemika ◊ polit. hladna vojna sovražna meddržavna politika brez oboroženih spopadov; voj. bliskovita, frontalna vojna; hidrogenska vojna z uporabo jedrskega orožja; psihološka vojna uporaba psiholoških propagandnih sredstev z namenom demoralizirati prebivalstvo kake države, zlasti pred napadom nanjo; specialna vojna sovražna dejavnost kake države proti drugi državi z namenom, da jo materialno in psihološko izčrpava, slabi; zgod. balkanske vojne vojna med balkanskimi državami in Turčijo ter med Bolgarijo in drugimi balkanskimi državami v letih 1912—1913; španska državljanska vojna med republikanci in falangisti v Španiji od leta 1936 do 1939 ♪
  25.      vojník  -a m (í) zastar. vojak: biti vojnik; pogumen vojnik ♪

   5.035 5.060 5.085 5.110 5.135 5.160 5.185 5.210 5.235 5.260  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA