Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

BIT (51-75)

51.      dobrobít  -a m (ȋ) knjiž., redko, s prilastkom blaginja, blagor: to je jamstvo za njegov dobrobit ♪
52.      dobrobít  -i ž (ȋ) knjiž., s prilastkom blaginja, blagor: delati za dobrobit domovine; skrbeti za dobrobit otrok; duhovna dobrobit ♪
53.      dotrobíti  in dotróbiti -im dov. (ȋ ọ́) končati trobljenje: trobentač je dotrobil ♪
54.      drobítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od drobiti: preprečiti nadaljnjo drobitev kmečkih gospodarstev; drobitev industrijskih organizacij; drobitev delovnega procesa / drobitev kamenja ♪
55.      drobíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati iz česa majhne, drobne dele: drobiti kamenje, premog; mati je drobila žgance; suhe veje so se drobile pod nogami; seno je tako suho, da se kar drobi / drobiti kruh v kavo / drobiti lešnike z zobmi treti; pren., pesn. ura je enakomerno drobila čas // publ. deliti, cepiti: drobiti industrijske organizacije; drobiti kmečka posestva / drobiti dejavnost, delo // knjiž. delati kaj manj trdno, močno: slaba organizacija drobi delovne moči; drobiti sovražnikovo obrambo; težke razmere so drobile voljo in živce uničevale 2. hoditi s kratkimi, hitrimi koraki: dekletce je drobilo zraven matere; vsa razburjena je drobila proti domu / drobiti korake 3. živahno oglašati se s kratkimi glasovi: ščinkavci veselo drobijo; pren. mala dva zvonova sta prijetno drobila // ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: drobil je razne zgodbice o svojem znancu / drobila sva o vsem mogočem // ekspr. lahkotno peti ali igrati: ves dan je drobila tisti znani napev; pastirček si drobi na piščalko 4. ekspr. po malem, počasi jesti: drobil je velik kos kruha; suh je, čeprav zmeraj kaj drobi 5. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove: na lesene strehe je drobil dež; drobiti s prsti po mizi ◊ lov. divji petelin drobi poje začetni del svojega speva; mat. drobiti pretvarjati višje merske enote v nižje drobèč -éča -e: v daljavi se je oglašal ščinkavec, drobeč svojo pesem; lahni, drobeči koraki ♪
56.      drugobít  -i ž (ȋ) filoz. bit zunaj človeka: stvarnost kot drugobit ♪
57.      ekshibít  -a m (ȋ) zastar. listina, s katero se predlaga, prosi ali zahteva postopek pri upravnih ali sodnih organih; vloga ♪
58.      gábiti se  -im se nedov. (á ȃ) z dajalnikom vzbujati skrajen odpor, gnus: jed se mi gabi / hinavstvo se mu v dno duše gabi ♪
59.      gambít  -a m (ȋ) šah. otvoritev igre, pri kateri se žrtvuje manj pomembna figura: sprejeti, odkloniti gambit / damin gambit otvoritev igre s kmetom pred damo, pri čemer beli žrtvuje kmeta; kraljev gambit otvoritev igre s kmetom pred kraljem, pri čemer beli žrtvuje kmeta ♪
60.      gambíten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gambit: gambitni kmet; gambitna poteza ♪
61.      glôbiti  -im in glóbiti -im dov. in nedov. (ó ō; ọ́ ọ̄) star. kaznovati z globo: velikokrat so ga že globili zaradi podobnih prestopkov ♪
62.      globíti  -ím nedov. (ȋ í) delati (bolj) globoko; poglabljati: voda globi tolmun; globiti jarek / raze v njegovem licu so se globile; pren., knjiž. knjige globijo duha globíti se knjiž. postajati bolj občuten, doživet: čustvo zapuščenosti se je globilo in širilo / bolečina se je globila ♪
63.      gonobíti  -ím nedov. (ȋ í) star. uničevati, pogubljati: bolezni so gonobile otroke; gonobiti sovražnike gonobèč -éča -e: gonobeč plamen; gonobeča sila ♪
64.      grabíti  in grábiti -im, in grábiti -im nedov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljami spravljati skupaj: grabiti listje, seno; nepreh. pri sosedovih grabijo // ekspr. z rokami spravljati k sebi: sklonil se je nad dragocenosti in jih grabil z obema rokama // ekspr. pohlepno si prisvajati dobrine: vse življenje je stiskal in grabil / tujci so grabili po naši zemlji 2. močno, sunkovito prijemati kaj: čeljusti so grabile in drobile kamenje; grabil ga je za roko, za vrat; nervozno se je grabil za glavo / bager grabi material; s pestjo je grabila žito in ga metala kokošim / ekspr. grabil je kos za kosom in jih metal v košaro hitro jemal, pobiral / žaga dobro grabi pri žaganju vsakokrat globoko zareže // prizadevati si z roko priti do česa: grabil je že po kljuki, ko je potrkalo; nervozno je grabil za kozarcem / od bolečin je grabila po odeji; pren. grabila je za primerno besedo, a nobena ni bila prava 3. ekspr. polaščati se, prevzemati: grabil ga je bes; grabi jih huda jeza, obup / brezoseb.: grabi ga, da se spotikajo obenj jezi; grabilo jo je, da bi mu vse vrnila najraje bi mu vse vrnila 4. pog. imeti močno, stiskajočo bolečino: v roko ga je grabil krč; brezoseb. grabi ga pri srcu 5. ekspr. premikati se z dolgimi koraki: dobro je grabil pot / grabil je po dve stopnici hkrati prestopal jih z enim korakom ● ekspr. to se bodo grabili za lase, ko bodo zvedeli za novo nevarnost bodo v hudih skrbeh; zna grabiti na kup kopičiti, večati si premoženje grabèč -éča -e: grabeč sekiro za toporišče; grabeči prsti ♪
65.      gŕbiti  -im nedov. (ŕ ȓ) dajati čemu navzgor ukrivljeno obliko: žival grbi hrbet; maček se grbi gŕbiti se 1. biti, postajati sključen: grbil se je kot kak starček / postava se grbi pod težkim nahrbtnikom 2. redko grbančiti se: ob očeh se je grbila koža ♪
66.      gúbiti  -im nedov. (ú ȗ) zastar. gubati: gubiti čelo / hlače so se gubile mečkale ♪
67.      gubíti  -ím nedov. (ȋ í) knjiž. izgubljati: gubi energijo; gubi veselje do življenja / korak se gubi po hodniku; cesta se je gubila v daljavi / ne gubi časa gubèč -éča -e: gledal je gozdove, gubeče se v daljavo; gubeči se kriki ♪
68.      hábit  -a m (ȃ) redovniško vrhnje oblačilo: frančiškanski habit; nuna v habitu // slavnostno ali uradno stanovsko vrhnje oblačilo: magistrski habit ♪
69.      hábiti  -im nedov. (á ȃ) redko pohabljati, kvariti: pri mučenju so jim habili telesa / takšno delo habi človekove umske moči ♪
70.      habituálen  -lna -o prid. (ȃ) med. stalen, ponavljajoč se: habitualna bolezen, poškodba // jur. ki opravlja kaj iz navade: habitualen zločinec ♪
71.      hábitus  -a m (ȃ) knjiž. telesne in duševne lastnosti, značilnosti: s počitnic se je vrnil s popolnoma novim habitusom; telesni in duševni habitus mladih; pren. habitus naše gledališke kulture ◊ agr. celotna zunanja oblika rastline, živali; med. zunanjost in drža telesa ♪
72.      íbitol  tudi ibitól -a m (ȋ; ọ̑) raztopina bitumena v bencinu, organskem topilu za zaščitni premaz proti vlagi: premazati betonska tla z ibitolom ♪
73.      inhibítor  -ja m (ȋ) kem. snov, ki zmanjša učinkovitost katalizatorjev, fermentov: ti dodatki so inhibitorji, ki preprečujejo korozijo ♪
74.      izbíti  -bíjem dov., izbìl (í ȋ) 1. z udarjanjem spraviti kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izbiti zagozdo; izbiti sekiro iz tnala // s silo, z močnim udarcem odstraniti: izbiti sodu dno; izbiti nož, orožje iz roke / pri padcu si je izbil dva zoba; s kamnom mu je izbil oko ∙ ekspr. klin se s klinom izbije najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti ♦ fiz. izbiti iz kovine elektrone 2. ekspr. z vztrajnim prepričevanjem doseči, da kdo ne misli več na kaj: te misli mu je treba kar izbiti; izbiti si kaj iz spomina; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo / zaradi revščine si je moral to izbiti iz glave se temu odpovedati // s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: lenobo mu bom že izbil; izbiti otroku trmo / z bičem je hotel izbiti živali upornost 3. publ. dobiti, pridobiti: izbiti čimveč dobička pri prodaji; če bo spreten, bo že izbil nekaj odškodnine; iz tega posestva bi se dal izbiti še kak milijon 4. publ., navadno s prislovnim določilom pojaviti se, izbruhniti: prva nesoglasja so že izbila; nezadovoljstvo je izbilo na dan; problem je izbil v vsej svoji ostrini izbít -a -o: izbiti elektroni; izbiti zobje; prim. zbiti ♪
75.      izbúbiti se  -im se dov. (ú ȗ) knjiž. priti, nastati iz bube: metulj se je izbubil; pren., ekspr. iz tega gizdalina se je izbubil dostojen, pameten mož ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226