Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

BIT (2.526-2.550)


  1.      odtehtávati  -am nedov. (ȃ) 1. od večje količine s tehtanjem določati, ločevati določeno količino česa: odtehtavati krompir 2. biti enako, več vreden kot kaj drugega: dejal je, da izumi odtehtavajo umetnine ● knjiž. odtehtavati pomen prestopka določati, presojati; ekspr. tega igralca bodo klubi še z zlatom odtehtavali bodo zanj pripravljeni dajati dosti denarja ♪
  2.      odtének  -nka m (ẹ̑) 1. vsaka od različnih barv iste barvne osnove: dobro ločiti odtenke; barva je spremenila odtenek; rožnati odtenki; odtenek rumene barve; modra barva raznih odtenkov, v več odtenkih; rjavi lasje z bakrenim odtenkom / barvni odtenek / ekspr. letos so moderni svetli odtenki svetle barve; stene v temnih odtenkih temnih barvah 2. vsak od različnih čutno zaznavnih pojavov iste vrste: zvočni odtenki; odtenek glasu; odtenki svetlobe; vonj ima več odtenkov / med lepim in grdim je veliko odtenkov 3. navadno s prilastkom zelo majhna sestavina kakega čutno zaznavnega pojava, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: strogosti je bil primešan odtenek žalosti; gledati koga z odtenkom spoštovanja; odtenek nejevolje, ravnodušnosti, užaljenosti v glasu 4. vsaka od nebistvenih različnih oblik kakega pojava: obvladati vse odtenke jezika; beseda je dobila nov pomenski, stilni odtenek / politični odtenki v stranki // zelo majhna sestavina, značilnost česa: v prevodu so se ohranili tudi vsi odtenki izvirnika; v drugem delu vaje se je dirigent posvetil odtenkom; njegova zadnja zgodba ima neke nove odtenke 5. redko vrsta, sorta: tam se zbirajo begunci vseh odtenkov 6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za odtenek izraža zelo majhno stopnjo: za odtenek manj bel; niti za odtenek ni boljši / biti za odtenek za drugimi sošolci // v zvezi do odtenka izraža zelo veliko stopnjo: otrok jo razume do odtenka natančno / gnati stvar do zadnjega odtenka; rahločutna do skrajnih odtenkov ● to je dalo dogodku skrivnosten odtenek prizvok ♪
  3.      odtís  -a m (ȋ) 1. glagolnik od odtisniti: odtis pečata, podpisa na papir; napaka pri odtisu 2. kar se prenese z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino: narediti, primerjati odtise; barvni odtis; odtisi v različnih grafičnih tehnikah; povečati hitrost stroja za sto odtisov na uro // podoba predmeta, ki nastane z njegovim pritisnjenjem v kaj, na kaj: dobiti, vzeti odtis; mavčni, voščeni odtis; odtis stopala v mivki ◊ jur. dati prstni odtis odtis prstne blazinice določenega prsta; izzvati prstne odtise napraviti jih vidne; najti prstne odtise vlomilca odtise prstnih blazinic; teh. galvanoplastični odtis negativ predmeta, ki nastane z elektrolitskim nanašanjem kovinske plasti na model; tisk. krtačni odtis odtis za korekture; poskusni odtis ki se naredi pred tiskanjem za ugotovitev ustreznosti; zal. posebni odtis posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji ♪
  4.      odtŕgati  -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 1. s trganjem odstraniti: odtrgati gumb; odtrgati liste z vejice; odtrgati jabolku pecelj; odtrgati krilu rob; odtrgati z roko, zobmi / odtrgati jabolko, nekaj rož / odtrgati ročaj odlomiti; ročica se je odtrgala; na pobočju se je odtrgala skala in se zvalila v dolino / ekspr. bomba mu je odtrgala roko; veter je odtrgal čoln // s trganjem ločiti od večje količine: odtrgati kos blaga, papirja; odtrgati nitko // s trganjem odstraniti del česa: odtrgati predolge niti, stebelca 2. narediti, povzročiti, da kdo a) ni več skupaj s kom: hotela ga je odtrgati od družine, žene; odtrgati se od svoje družbe / odtrgati kraj od zaledja b) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je odtrgal od nje; v tujini se je odtrgal od domačih / nihče ga ne more odtrgati od zemlje c) ne more delati več česa: odtrgati koga od dela, študija 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: vsak mesec mu odtrgajo petino plače; sto dinarjev mu je odtrgal, ker je pokvaril stroj ● ekspr. delo ga je za dolgo odtrgalo od doma zaradi dela je bil dolgo zdoma; ekspr. svojih misli ne more odtrgati od njega ne more prenehati misliti nanj; ekspr. ni mogel odtrgati oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal odtŕgati se ekspr. 1. oditi, oddaljiti se: skupina fantov se je odtrgala od sprevoda in stekla naprej / ladja se je odtrgala od kopnega je odplula / sunkoma se je odtrgal z mesta in skočil proti njemu / iz sence se je odtrgala ženska postava je prišla, se je pojavila 2. prenehati biti odvisen od koga: odtrgal se je od urednika in nadaljeval svojo pot; zgodaj se je odtrgal od matere // prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: odtrgati se od izročila, tradicije ● ekspr. na poseki se odtrga vreščeč krik se zasliši; ekspr. težko se odtrga od doma zaradi dela, dolžnosti domá gre težko od doma; ekspr. odtrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin odtŕgan -a -o: prišiti odtrgan gumb, žep; več let je bil odtrgan od domovine; tabla je ležala odtrgana na tleh ∙ ekspr. bili so popolnoma odtrgani od sveta s svetom niso imeli nobenih stikov, zvez ♪
  5.      odtujíti  -ím dov., odtújil (ȋ í) 1. narediti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujil ga je domačim; hči se jima je odtujila / dolgotrajno bivanje v tujini ga je odtujilo domovini; narodnostno se odtujiti 2. jur. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo; odsvojiti: odtujiti del premoženja; sredstev za družbeno reprodukcijo ni mogoče trajno odtujiti od delavcev temeljne organizacije ◊ filoz. odtujiti po Marxu povzročiti, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij odtujíti se knjiž. izgubiti svoje bistvo: v takih razmerah se človek odtuji odtujèn -êna -o in odtújen -a -o: postala sta odtujena; odtujeno delo; odtujena družbena sredstva ♪
  6.      oduhóviti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. dati čemu značilnosti živega, človeškega: oduhoviti pravljično bitje oduhóvljen -a -o: oduhovljena narava ∙ star. imeti oduhovljen obraz poduhovljen ♪
  7.      odúren  -rna -o prid., odúrnejši (ū) ki vzbuja odpor: odurne spake; podgane se mu zdijo odurne / govori odurne besede; imeti odurne navade // ekspr. neprijazen, nepriljuden: biti mrk in oduren / govoriti z odurnim glasom odúrno prisl.: odurno se zasmejati; sam.: imeti nekaj odurnega na obrazu ♪
  8.      odušéviti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. knjiž. dati čemu značilnosti živega, človeškega: otrok oduševi vse stvari okrog sebe 2. zastar. navdušiti: oduševil ga je za potovanje / njegov nastop je oduševil občinstvo odušévljen -a -o: ljudje so bili oduševljeni; oduševljena bitja; prisl.: oduševljeno govoriti ♪
  9.      odváditi  -im dov. (á ȃ) 1. povzročiti, da kdo ne dela več tega, kar mu je postalo potreba, navada: odvaditi otroka sesati palec; težko se je odvadil mamil; odvaditi se pijančevanja; odvaditi se kaditi 2. povzročiti, da kdo izgubi določeno lastnost: življenje jo je odvadilo vihravosti; odvaditi se površnosti odváditi se izgubiti sposobnost opravljati določeno delo: odvadil se je težkega dela, redko težkemu delu; odvaditi se hitro hoditi / njegove roke so se odvadile dela // izgubiti sposobnost prilagoditi se določenemu stanju, okolju: odvaditi se mraza, samote // zaradi daljšega časovnega presledka od uporabe česa, stika s čim občutiti to kot nenavadno: take hrane se je že odvadil / odvadil se je domače govorice odvájen -a -o: oči, odvajene svetlobe ♪
  10.      odvèčen  -čna -o prid. (ȅ) nav. ekspr. ki presega potrebno mero: odvečna toplota // ki ni potreben, nujen: slekli so odvečna oblačila / odločil se je brez odvečnega razmišljanja ● ekspr. znebiti se odvečnih kilogramov (primerno) shujšati; knjiž. odvečni človek v ruskem okolju, nekdaj človek, ki ne najde svojim sposobnostim primernega položaja v družbi ♪
  11.      odvéza  -e ž (ẹ̑) 1. rel. odpuščanje grehov ali cerkvenih kazni: dati, dobiti odvezo 2. ekspr. odpuščanje, oproščenje: prosi jo odveze / prišla je k njemu po odvezo ● publ. to je vprašanje odveze izvršnemu odboru razrešnice ◊ zgod. zemljiška odveza ukrep leta 1848, s katerim preneha podložništvo ♪
  12.      odvézati  in odvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. narediti, da kaj preneha biti a) zavezano: odvezati komu čevelj; nahrbtnik se mu je odvezal / odvezali so mu oči, da je lahko vse gledal; odvezati usta / odvezati vezalke, vrvico / odvezati zanko b) privezano: odvezati čoln; odvezati vrv od voza c) povezano, zvezano: odvezati paket / odvezati jetnikom roke // odstraniti obvezo: odvezati roko / odvezati rano 2. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oprostiti: odvezati koga dolžnosti, odgovornosti; odvezali so jo od vsega dela / odvezati koga dolga / odvezati od kazni // narediti, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti: samo smrt ga odveže obljube, prisege; odvezati od molčečnosti ● ekspr. pijača jim je odvezala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; ekspr. odvezali so ga vsake krivde izjavili so, da ni kriv odvézan -a -o: odvezan čevelj; odvezani so vsake dolžnosti, od odgovornosti ♪
  13.      odvézniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. narediti, da kaj preneha biti poveznjeno: odvezniti posodo 2. nar. odmakniti, odpreti: odvezniti pokrov pri kmečki peči / odvezniti vrata odvéznjen -a -o: odveznjena peč; odveznjena vrata ♪
  14.      odvezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj preneha biti a) zavezano: odvezovati otroku čevlje; odvezovati mošnjo / odvezovati vrvico b) privezano: odvezovati okraske; odvezovati živali od jasli c) povezano, zvezano: odvezovati paket; odvezovati voz // odstranjevati obvezo: odvezovati rano 2. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oproščati: odvezovati koga odgovornosti; to nas ne odvezuje, da bi se stvari ne lotili // delati, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti: odvezovati obljube; odvezovati koga od prisege ● ekspr. vino odvezuje ljudem jezike povzroča, da začnejo dosti in sproščeno govoriti ♪
  15.      odvíhati  -am dov. (í) narediti, da kaj preneha biti zavihano: odvihati rokave odvíhan -a -o: zaradi mraza je imel odvihan ovratnik ♪
  16.      odvihávati  -am nedov. (ȃ) delati, da kaj preneha biti zavihano: odvihavati rokave ♪
  17.      odvíhniti  -em dov. (í ȋ) narediti, da kaj preneha biti zavihnjeno: odvihniti hlačnico ♪
  18.      odvíjati  -am nedov. (í) 1. z vrtenjem v določeno smer a) odstranjevati: odvijati pokrovčke; odvijati s ključem / odvijati steklenico / odvijati vijake izvijati b) delati, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odvijati in privijati matice; odvijal je žarnice, da niso mogli ponoči brati / odvijati preše // z vrtenjem dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: kar naprej odvija pipo in toči vodo 2. delati, da kaj preneha biti a) zavito: odvijati pošiljke; počasi je odvijal zavitek b) ovito: odvijati obvezo; odvijati papir c) navito: odvijati volno, vrvico / odvijati klobčič 3. nar. koroško odkimavati: ob njegovih besedah je odvijal z glavo ● knjiž. filmsko zgodbo je odvijal, kakor se je je spominjal junak razpletal; zastar. noče mu pomagati, celo odvija mu ga ovira, mu nagaja; ekspr. klobčič se je končno začel odvijati potek dogodka je postajal jasen, znan odvíjati se publ. potekati: delo se v redu odvija / promet se odvija v tej smeri / dogodki se hitro odvijajo hitro nastopajo drug za drugim / z oslabljenim pomenom: med reprezentancama se odvija ogorčen boj reprezentanci se ogorčeno borita; spopad se odvija po vsej dolžini fronte spopadajo se ● knjiž. čas se hitro odvija teče, mineva odvijajóč -a -e: odvijajoč volno je pela; odvijajoča se nit; hitro odvijajoče se dejanje ♪
  19.      odvísen  -sna -o prid. (í ȋ) navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z od 1. ki je v takem odnosu do koga, da ta skrbi za njegove potrebe: mladič je dolgo odvisen od svoje matere; zaradi bolezni je bila popolnoma odvisna od drugih / odvisni smo drug od drugega // ki je v takem odnosu do koga, da potrebuje od njega določeno pomoč: sin študira in je odvisen od staršev; biti finančno, gospodarsko, kulturno odvisen od koga / preveč je odvisen od vašega mnenja preveč ga upošteva 2. ki je v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve: dokler prejema njihovo podporo, je od njih odvisen; žena je bila v preteklosti odvisna od moža // star. nesvoboden, nesamostojen: boj odvisnih narodov za svobodo; kolonije in druge odvisne dežele 3. ki je v takem odnosu do česa, da to omogoča njegovo uresničitev, določa stopnjo, lastnosti: tudi od pridnosti je odvisen uspeh dela; cena je odvisna od stroškov; vidljivost je odvisna od čistosti ozračja ● od vaše izjave je odvisna odločitev sodnikov vaša izjava bo odločilno vplivala nanjo; od tega je odvisna njena prihodnost to je zelo pomembno zanjo; vse je odvisno od sreče stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah; od vas je odvisno, kam bomo šli vi boste odločili; od vremena je odvisno, če bomo šli šli bomo le ob ugodnem vremenu ◊ ekon. odvisni stroški stroški v zvezi z nabavo, prevozom, skladiščenjem blaga; lingv. odvisni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni sklon vsak od šestih sklonov razen imenovalnika; odvisni stavek stavek podredja, ki smiselno dopolnjuje nadredni stavek; mat. odvisni sistem sistem med seboj odvisnih enačb, vektorjev, aksiomov; odvisna spremenljivka količina, katere vrednost je odvisna od drugih količin odvísno prisl., navadno v povedni rabi izraža omejitev: stvar je lahko dobra ali slaba, odvisno je, kako nanjo gledate; elipt.: jed je odlična, odvisno od okusa; nekateri odidejo veseli, drugi pa žalostni, odvisno od značaja ♪
  20.      odviséti  -ím dov., odvísel (ẹ́ í) nav. 3. os., publ., v zvezi z od biti odvisen: pojavi so organsko povezani med seboj, odvisijo drug od drugega; uspeh odvisi od temeljitega študija / vse odvisi od tebe, od tega, kako jemlješ življenje ♪
  21.      odvíti  -víjem dov. (í) 1. z vrtenjem v določeno smer a) odstraniti: odviti matico; odviti pokrovček; odviti žarnico; odviti s ključem, z roko / odviti steklenico / odviti kolo pri avtomobilu sneti ga z odstranitvijo matic, ki ga pritrjujejo; odviti tirnice ♦ voj. odviti bombo odstraniti ji pokrovček nad vžigalnikom b) narediti, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odviti vreteno pri preši; odviti varovalke; odviti in priviti / odviti za en obrat // z vrtenjem dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odvil je pipo in voda je silovito pritekla; odviti ventil 2. narediti, da kaj preneha biti a) zavito: odviti bonbon, paket; počasi je odvila darilo / odviti šolske knjige b) ovito: odviti obvezo; odviti papir; odviti šal / nalahno je odvil bratovo roko, ki ga je objemala v spanju odmaknil / zjutraj si je boleče noge povila, zvečer pa odvila c) navito: odviti nit, sukanec / odviti klobčič č) zvito: odviti listek; list se odvije / odviti kito 3. nar. koroško odkimati: Dva kupca sta se medtem zanimala za naš par. Eden je samo pobrcal s palico po stegnih in nato odvil z glavo ter brez besede izginil (Prežihov) odvíti se knjiž., redko zaviti v drugo smer: cesta najprej zavije na levo, nato pa se odvije na desno ● knjiž. vse skupaj se je odvilo v nekaj minutah zgodilo odvít -a -o: odvita žarnica; bomba je odvita ♪
  22.      odvráčati  -am nedov. (ā ȃ) navadno v zvezi z od 1. delati, prizadevati si, da kdo ne bi napravil, kar namerava: starši ga odvračajo od vpisa na univerzo; prijatelji ga odvračajo od poroke z njo // delati, prizadevati si, da kdo ne bi delal več česa: odvrača ga od kajenja, postopanja / glasba ga odvrača od učenja odteguje 2. delati, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega: odvračati nesrečo od koga; sum je odvračal od sebe in ga zvračal na druge / knjiž. odvračati bolezen preprečevati; odvračati napad, udarce odbijati; knjiž. odvračati skrbi odpravljati, odstranjevati 3. delati, povzročati, da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: mati ga načrtno odvrača od očeta; po tem dogodku so se začeli odvračati od njega; pren. sreča se v zadnjem času odvrača od nje ● knjiž. ptice odvračajo tam s klopotci odganjajo; knjiž. odvračati oči, pogled od koga ne gledati ga; odvračati pozornost od česa ne biti pozoren na kaj; knjiž., redko nerad ji je odvračal na vprašanja odgovarjal odvráčati se star. obračati se (proč): še zdaj se odvrača od njega, kadar se srečata odvračajóč -a -e: odvračajoče besede, kretnje ♪
  23.      odvréči  -vŕžem dov., odvŕzi odvŕzite in odvrzíte; odvŕgel odvŕgla (ẹ́ ȓ) 1. z metom narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odvreči cigaretni ogorek, prazno steklenico, škatlo / odvreči breme s pleč / letala so odvrgla bombe spustila / ekspr. vojaki so odvrgli orožje so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; pren. v hipu je odvrgel vso dostojanstvenost // izločiti kot neuporabno: odvreči stare igrače; ko se bo stroj pokvaril, ga bodo odvrgli 2. z metom spraviti kam: helikopter jim je odvrgel opremo v taborišče; letalo je odvrglo partizanom municijo in orožje / padalce so odvrgli na osvobojeno ozemlje 3. redko postati revnejši, siromašnejši za kako stvar; izgubiti: drevesa so že odvrgla listje; ta rastlina odvrže liste, če jo preveč zalivamo / jelen odvrže rogovje jelenu odpade rogovje; rak odvrže oklep se levi ● ekspr. nekaj se jim je zameril, zato so ga odvrgli izločili, izključili iz svoje sredine; ekspr. ljudje še niso odvrgli stare kože se še niso spremenili odvŕžen -a -o: odvrženi predmeti; odvrženo orožje se razdeli borcem ♪
  24.      odvrníti  in odvŕniti -em dov. (ȋ ŕ) navadno v zvezi z od 1. narediti, povzročiti, da kdo ne napravi, kar namerava: od poroke so ga odvrnili starši; komaj so ga odvrnili od nevarnega vzpona / odvrniti koga od sklepa // narediti, povzročiti, da kdo ne dela več česa: odvrniti koga od pijančevanja / glasba ga je odvrnila od učenja 2. narediti, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega: odvrniti nesrečo, sum od koga / odvrnil je nevarnost od nje / knjiž. odvrniti bolezen preprečiti; odvrniti napad, udarce odbiti; knjiž. odvrniti skrbi, strah, vpliv odpraviti, odstraniti 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: prizadevala si je, da bi ga odvrnila od prijatelja; popolnoma se je odvrnil od nje 4. knjiž. odgovoriti, reči: čakala je, če ji bo kaj odvrnil; na to ji ni nič odvrnil / ne grem, ji odvrne 5. nar. gorenjsko narediti, opraviti: pridna je, veliko odvrne hiši / za hlapca jim odvrne zaleže, odleže ● ekspr. ves večer ni odvrnil oči, pogleda od nje ves večer jo je gledal; knjiž. odvrniti pozdrav odzdraviti; knjiž. rad bi odvrnil njegovo pozornost od tega dosegel, da na to ne bi bil pozoren, tega ne bi opazil; star. kako naj mu odvrnem za vse, kar je naredil zame povrnem; knjiž. rad bi ga odvrnil od misli na ženino smrt naredil, da ne bi več mislil nanjo odvrníti se in odvŕniti se star. obrniti se (proč): jezno se je odvrnil od njega in odšel odvŕnjen -a -o: odvrnjen od njega, je gledal skozi okno; odvrnjena nevarnost ♪
  25.      odvzémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. od večje količine ločevati zlasti določeno količino: odvzemati vzorce mleka za analizo // povzročati, delati, da je česa manj: odvzemal je in dodajal, dokler ni bila mera točna; malo odvzemite, ker ste nam dali preveč 2. navadno z dajalnikom delati, da kdo česa nima več proti svoji volji: odvzemati ujetnikom denar in dragocenosti // povzročati, delati, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: odvzemati snovi določeno sestavino 3. delati, da pride kaj od koga: odvzemati gostom plašče, prtljago // z dajalnikom delati, povzročati, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja: odvzemati komu bolečine, žalost ● naskrivaj ji je odvzemala težja dela opravljala jih je namesto nje ◊ elektr. odvzemati napetost ♪

   2.401 2.426 2.451 2.476 2.501 2.526 2.551 2.576 2.601 2.626  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA