Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

BIT (110-134)


  1.      nažlébiti  -im tudi nažlebíti -ím dov., nažlébil (ẹ̄ ẹ̑; ȋ í) nekoliko izžlebiti: nažlebiti okvir nažlébljen -a -o tudi nažlebljèn -êna -o: nažlebljen podstavek ♪
  2.      nèbít  -i ž (ȅ-ȋ) knjiž. kar je nasprotno, drugačno od obstoja, obstajanja: razmišljati o svoji biti ali nebiti; umik v nebit ♪
  3.      nèbíten  -tna -o prid. (ȅ-ȋ) knjiž. nebistven: med njihovimi stališči so le nebitni razločki / vse se mu je zdelo nebitno ♪
  4.      nèbítje  -a s (ȅ-ȋ) knjiž. kar je nasprotno, drugačno od bitja: ljudje v njegovem romanu so živi, ne le eterična nebitja // kar je nasprotno, drugačno od obstoja, obstajanja: izbirati med bitjem in nebitjem ♪
  5.      nèizpodbíten  -tna -o prid. (ȅ-ȋ) ki se ne da izpodbiti: neizpodbitni dokazi; neizpodbitna resnica; ekspr. nanj se ne moremo zanesti, to je neizpodbitno dejstvo / ekspr. neizpodbitna pravica delavcev do samoupravljanja nèizpodbítno prisl.: neizpodbitno dokazati ♪
  6.      nèizpodbítnost  -i ž (ȅ-ȋ) lastnost, značilnost neizpodbitnega: neizpodbitnost teorije ♪
  7.      nèodbíten  -tna -o prid. (ȅ-ȋ) 1. ki se ne more, ne sme odbiti, odšteti: neodbitni stroški 2. zastar. neizpodbiten, neovrgljiv: neodbitno dejstvo ♪
  8.      nèpobíten  -tna -o prid. (ȅ-ȋ) knjiž. neovrgljiv, neizpodbiten: nepobiten dokaz; to je nepobitno dejstvo / nepobitna resnica nedvomna nèpobítno prisl.: nepobitno dokazati; napovedi so nepobitno držale / ekspr., v povedni rabi nepobitno je, da so doživeli neuspeh ♪
  9.      nèpridobíten  -tna -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni pridobiten: izbral si je nepridobiten poklic ♪
  10.      obábiti se  -im se dov. (á ȃ) slabš. poročiti se, oženiti se: govorijo, da se bo obabil ♪
  11.      obítelj  -i ž (ȋ) zastar. družina, rodbina: ta obitelj stanuje v sosednji hiši; biti iz dobre, ugledne obitelji / preživljati številno obitelj / ob rojstnem dnevu starega barona se je zbrala vsa obitelj ♪
  12.      obíti  -ídem dov., obšèl obšlà obšlò tudi obšló (í) 1. hodeč priti okrog česa: obiti gozd v enem dnevu; straža obide tabor v eni uri; patrulja je obšla hišo, pa ni nikogar našla / pri orientacijskem pohodu je obšel cilj zgrešil // hodeč se izogniti: srečno je obšel sovražnika; zlahka je obšel zasedo; v loku obiti / ekspr. s takim načinom dela je obšel mnogo težav / ekspr. pot obide strmo skalo; pren. obiti določilo, zakon 2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obšel častno četo / sprevod kurentov je obšel polja in hiše / danes je obšel še dve razstavi si jih je ogledal 3. potujoč priti na več mest kakega področja: obšli smo vso Evropo / obiti svet 4. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: naenkrat ga je obšel hud dvom; obšel jih je strah, da so na napačni poti / obšla jo je bledica, jeza, kurja polt, huda slutnja; obšla ga je slabost ● publ. elektrifikacija je obšla to hribovsko vas vas ni elektrificirana; pog. novica je hitro obšla svet se je razvedela; publ. pri podelitvi nagrad so ga obšli ga niso upoštevali; ekspr. s prstom je obšel točke na zemljevidu je pokazal; pog. s pogledom je obšel vse zbrane pogledal je vse zbrane ♪
  13.      obíti  obíjem dov., obìl (í ȋ) s pribijanjem, pritrjevanjem narediti, da je kaj na (vsej) površini: obiti steno; obiti z lesom, pločevino, železom obít -a -o: obita vrata ♪
  14.      obítje  -a s (ȋ) glagolnik od obiti obijem: obitje sten ♪
  15.      obljubíti  in obljúbiti -im dov. (ȋ ū) izjaviti komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen: obljubiti komu nagrado, zvestobo; obljubil je, da mu bo dobro pri njem; slovesno obljubiti / knjiž. obljubiti na svojo čast / obljubiti komu kazen / oče je hčer obljubil drugemu // navadno z odvisnim stavkom izjaviti komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: obljubil je, da bo prišel; obljubil je, pa ni naredil ● publ. včeraj so si obljubili zvestobo štirje pari so se poročili; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje obljubíti se in obljúbiti se zastar. priljubiti se: on se zna povsod obljubiti obljúbljen -a -o: bil je zelo obljubljen; dobiti obljubljeno pomoč ∙ ekspr. obljubljena dežela dežela, kjer je izobilje; dežela, kjer se izpolnijo želje, pričakovanja; izredno ugoden kraj za koga ali za kako dejavnost ♪
  16.      obrabíti  in obrábiti -im dov. (ȋ á) z dolgo rabo, uporabo narediti kaj neuporabno, neprimerno: obrabiti orodje, pohištvo; svinčnik je popolnoma obrabil; rokavi se na komolcih hitro obrabijo; stroj se je že obrabil; pren., ekspr. ta dovtip se je že obrabil obrábljen -a -o: obrabljeni čevlji; nadomestiti obrabljene dele stroja; obrabljena fraza, melodija; pohištvo je staro in obrabljeno ♪
  17.      obrobíti  in obróbiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti rob: obrobiti krilo, prt; obrobiti s čipkami, krznom / obrobiti streho s pločevino 2. redko obkrožiti, obstopiti: vojaki so obrobili množico / agave so obrobile pot ● z rdečo črto obrobiti članek občrtati; ekspr. parcelo je obrobil z živo mejo obdal, zasadil obróbljen -a -o: rdeče obrobljen cvet; s svilo obrobljen ovratnik ∙ ruta še ni obrobljena zarobljena ♦ zool. obrobljeni kozak hrošč s črnim, rumeno obrobljenim telesom, živeč v stoječih vodah, Dytiscus marginalis ♪
  18.      odbítek  -tka m (ȋ) 1. zmanjšanje vsote za določen znesek: deliti dohodek po odbitku za rezervni sklad / pogajal se je za odbitek pri ceni popust // znesek, za katerega se zmanjša vsota: precejšen odbitek od plače / odbitek točk 2. odbit drobec, kos: udarjal je, da so odbitki leteli po zraku // arheol. odbit kos prodnika: izdelovati orodje iz odbitkov ♪
  19.      odbíten  -tna -o prid. (ȋ) za katerega se zmanjša določena vsota: odbitni znesek / odbitne točke pri ocenjevanju ♦ ekon. odbitna franšiza pogodbeno določeni znesek, ki ga pri poravnavi škode zavarovalnica v vsakem primeru odbije od izplačila; fin. odbitna postavka znesek, ki se odbije pri odmeri dohodnine ♪
  20.      odbíti  -bíjem dov., odbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok ♦ lingv. odbiti končnico // z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene // fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta 3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti ● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril odbíti se 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga 2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi 3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal odbít -a -o: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; odbiti zvok, žarek, val; prošnja je bila odbita ♪
  21.      odbítje  -a s (ȋ) glagolnik od odbiti: odbitje žoge / po odbitju stroškov mu je le malo ostalo / odbitje njegove prošnje ga je vznemirilo ♪
  22.      oddrobíti  -ím dov., oddróbil (ȋ í) 1. z drobljenjem odstraniti: oddrobiti pečat; kamenček se je oddrobil od zidu // redko rahlo odlomiti, odtrgati: oddrobiti kos kruha 2. oditi s kratkimi, hitrimi koraki: zavrtela se je na peti in oddrobila na vrt 3. prenehati živahno oglašati se s kratkimi glasovi: poslušal je škrjančka, dokler ni oddrobil / slavček je oddrobil svojo pesem // ekspr. živahno, lahkotno reči, povedati: oddrobila ji je vse novice in odšla oddrobljèn -êna -o: v žepu je tiščal oddrobljen kos kruha ♪
  23.      odgrabíti  in odgrábiti -im, in odgrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) z grabljenjem odstraniti: odgrabiti gnoj izpod krave ♪
  24.      odpoljubíti  in odpoljúbiti -im dov. (ȋ ū) knjiž. s poljubom, poljubi odstraniti: odpoljubila mu je solze iz oči / ekspr. odpoljubiti komu dvom z obraza; pren., ekspr. spanec mu je odpoljubil izraz trpljenja z ustnic ● knjiž., ekspr. skušala mu je to pojasniti, toda odpoljubil ji je besede s poljubom, s poljubi (na usta) preprečil govorjenje; knjiž., ekspr. odpoljubila mu je besedo ljubezni z ustnic s poljubom vzela; knjiž. poljubil jo je in plaho ga je odpoljubila tudi ona ga je poljubila ♪
  25.      odrabíti  in odrábiti -im dov. (ȋ á) prenehati rabiti: ko boste knjigo odrabili, jo vrnite odrábljen -a -o: pomiti odrabljeno posodo ♪

   1 10 35 60 85 110 135 160 185 210  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA