Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (8.589-8.613)


  1.      pobégel  -gla -o [ǝu̯] prid. (ẹ́) ki je pobegnil: pobegle taboriščnike so kmalu ujeli / njen pobegli mož je pisal; pren., ekspr. pobeglo otroštvo; sam.: stekel je za pobeglim in ga dohitel ♪
  2.      pobégniti  -em dov., tudi pobegníte; tudi pobegníla (ẹ́ ẹ̑) 1. z begom zapustiti kraj (trenutnega) bivanja: nekaj jih je pobegnilo, druge so ujeli; pobegniti iz taborišča; pred okupatorjem je pobegnil k partizanom / pes mu je pobegnil ušel; pobegniti iz boja, od vojakov dezertirati 2. ekspr. hitro, nepričakovano oditi: ko je vstopil on, je pobegnila iz sobe; pobegniti od doma; pren. mladost je pobegnila 3. ekspr., z dajalnikom umakniti se pred čim, izmakniti se čemu: dolžnosti ne smeš pobegniti; pobegniti hrupu, šumu ● kazen mu ne pobegne mu ne uide; žarg., šport. prvi trije tekmovalci so pobegnili šele v zadnjem krogu pospešili tek; pobegnila je od moža odšla je od njega, zapustila ga je ♪
  3.      pobeléti  -ím dov., pobéli (ẹ́ í) postati bel, svetel: ušesa so mu od mraza pobelela ♪
  4.      pobelína  -e ž (í) alp. tanka plast (novega) snega: po strminah leži pobelina ♪
  5.      pobelíti 1 in pobéliti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. pokriti (stene) z beležem ali z belilom: pobeliti hišo, sobo; svetlo pobeliti; pren. sneg je pobelil hribe 2. narediti kaj bolj belo ali razbarvati; obeliti: sonce pobeli platno / platinasto pobeliti lase ● ekspr. cenzura je pobelila del poročila izločila del že stavljenega besedila, tako da je na njegovem mestu prazen prostor pobéljen -a -o: pobeljeni lasje; belo pobeljena soba ∙ ekspr. ta človek je pobeljen grob se kaže boljšega, kot je ♪
  6.      pobelíti 2 in pobéliti -im dov. (ȋ ẹ́) z beljenjem, dodajanjem maščobe porabiti: pobeliti vso mast ♪
  7.      poberín  -a m (ȋ) etn. spremljevalec maškar, ki pobira darove, znan v Brkinih: poberin brez maske in s košaro ♪
  8.      poberúh  -a m (ū) zastar. september: poberuh in kozoprsk ♪
  9.      pobesedováti  -újem tudi pobesédovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ̑) knjiž. pogovoriti se: po večerji sta še pobesedovala; malo je pobesedoval z njo o otrocih ♪
  10.      pobésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. drugega za drugim obesiti: nekaj so jih ustrelili, druge pa pobesili / hitro pobesiti okraske 2. premakniti tako, da je usmerjeno nižje, navzdol; povesiti: ko ga je prepoznal, je pobesil meč / pobesiti roke v naročje // spraviti iz pokončnega položaja v smer proti tlom: žival je pobesila rep / pobesiti glavo / rože so pobesile cvete ● pobesiti oči, pogled povesiti oči, pogled pobésiti se spremeniti navadni, naravni položaj v smeri navzdol, zlasti v enem delu: vrata so se pobesila / lica, usta so se mu pobesila ∙ nos (se mu) je pobesil povesil pobéšen -a -o: pobešeni brki; pobešen klas ♪
  11.      pobesnélost  -i ž (ẹ́) stanje pobesnelega: v pobesnelosti ga je ubil ♪
  12.      pobesnéti  -ím dov., pobêsni in pobésni (ẹ́ í) postati besen: ko je to slišal, je pobesnel; skoraj pobesnel je od jeze / bik je pobesnel / ekspr. hudournik med deževjem pobesni pobesnèl in pobesnél -éla -o: ubiti pobesnelo žival; prisl.: pobesnelo kričati, razgrajati ♪
  13.      pobéšati  -am nedov. (ẹ́) premikati tako, da je usmerjeno nižje, navzdol; povešati: ko so ga prepoznali, so drug za drugim pobešali puške ● kokoš pobeša greben ima povešen greben zaradi bolezni; pobešati oči povešati oči pobéšati se spreminjati navadni, naravni položaj v smeri navzdol, zlasti v enem delu: vrata se pobešajo / veje se pobešajo pod težo sadov ♪
  14.      pobezáti  -ám [bǝz] dov. (á ȃ) 1. narahlo dregniti v kaj: s palico pobezati v ogenj // pobrskati: pobezati po žerjavici; pren. pobezati po spominu 2. ekspr. vprašati, povprašati, navadno z določenim namenom: pobezati za gradbeno dovoljenje ♪
  15.      póbič  -a m (ọ̑) pog. fantek, fantič: gruča razposajenih pobičev / kot nagovor pobič, zakaj pa jokaš / rodil se jima je že drugi pobič sin ♪
  16.      pobijáč  -a m (á) knjiž. pobijalec: obsoditi pobijača; pobijač divjadi ♪
  17.      pobijálec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor pobija: pobijalec zveri / bil je znan kot pobijalec takih nazorov ♪
  18.      pobíjanje  -a s (í) glagolnik od pobijati: pobijanje divjadi; pobijanje in ropanje / pobijanje tuje propagande ♪
  19.      pobíjati  -am nedov., stil. pobijála (í) 1. povzročati smrt, navadno živali: divji lovci so pobijali zaščitene živali; pobijati živali s kamni; živali v tesni kletki so se začele napadati in pobijati; ropati in pobijati 2. z udarci spravljati iz pokončnega položaja: ujetniki so se dvigali, a so jih vojaki pobijali na tla 3. prizadevati si zanikati, ovreči: pobijati dogme, predsodke; njihove trditve je pobijal z dokazi; ti dve stališči se pobijata / ekspr. take ideologe je treba pobijati pobíjati se pri padcu, udarcu dobivati poškodbe, rane: pobijal se je na slabi poti ● star. noč in dan se pobija za družino se trudi, si prizadeva ♪
  20.      pobingljávati  -am nedov. (ȃ) viseti in se pozibavati: cofi na čepicah so enakomerno pobingljavali / pobingljavati z nogami ♪
  21.      pòbínkošten  -tna -o prid. (ȍ-ȋ) v krščanstvu nanašajoč se na čas po binkoštih: sedma pobinkoštna nedelja / pobinkoštni čas ♪
  22.      pobiráč  -a m (á) redko pobiralec: za pobirači so ostajale polne košare ♪
  23.      pobirálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj pobira: pod vsakim kostanjem so bili pobiralci; najeti orača in pobiralce za krompir / pobiralec davkov davčni izterjevalec; pobiralec naročnine; pobiralec vodarine inkasant ♪
  24.      pobirálen  -lna -o prid. (ȃ) namenjen za pobiranje: pobiralna priprava ♦ agr. pobiralna stiskalnica priprava za pobiranje in stiskanje sena, slame v bale, ki se priključi traktorju ♪
  25.      pobirálka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska, ki kaj pobira: prinesti malico oraču in pobiralkam / pobiralka starih cunj ♪

   8.464 8.489 8.514 8.539 8.564 8.589 8.614 8.639 8.664 8.689  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA