Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (8.114-8.138)



  1.      obtovóriti  -im tudi obtovoríti -ím dov., obtovóril (ọ̄ ọ̑; í) redko otovoriti: obtovoriti ladjo
  2.      obtôžba  -e ž (ō) 1. glagolnik od obtožiti: njegove obtožbe nič ne veljajo; pesnik poostri obtožbo proti stanju v družbi; vznemiril jo je s svojimi obtožbami 2. jur. pismena ali ustna zahteva upravičenega tožilca v kazenskem postopku, s katerim se zahteva glavna obravnava in obsodba obdolženca: ovreči, razširiti, umakniti, vložiti obtožbo
  3.      obtôžben  in obtóžben -a -o prid. (; ọ̑) nanašajoč se na obtožbo: obtožbeni predlog / obtožbeni govor
  4.      obtóžen  -žna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na obtožence ali obtožbo: vse obtožno gradivo je bilo že zbrano / obtožna klop zatožna klopjur. obtožni postopek sodni postopek v zvezi z obtožbo; obtožni predlog obtožba upravičenega tožilca v skrajšanem kazenskem postopku za dejanje, ki se javno preganja
  5.      obtóženčev  -a -o (ọ́) svojilni pridevnik od obtoženec: obtoženčev branilec; obtoženčev zagovor
  6.      obtóženec  -nca m (ọ́) kdor je obtožen: mali obtoženec se je zagovarjal tudi pred očetom // jur. oseba, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna
  7.      obtóženka  -e ž (ọ́) ženska oblika od obtoženec: obtoženka krivde ni hotela priznati
  8.      obtoževálec  -lca [c tudi lc] m () kdor obtožuje: namesto da bi jo branil, je bil njen obtoževalec // zastar. tožilec: javni obtoževalec
  9.      obtoževánje  -a s () glagolnik od obtoževati: težko je poslušal njihova medsebojna obtoževanja
  10.      obtoževáti  -újem nedov.) delati, imeti koga za krivega česa: obtoževala ga je, da vohuni za njo; prisilili so jih, da so se obtoževali dejanj, ki jih niso storili obtožujóč -a -e: obtožujoče besede; obtožujoča dejstva; prisl.: obtožujoče govoriti
  11.      obtožílen  -lna -o prid. () s katerim se obtožuje: obtožilni spisi; obtožilne besede
  12.      obtožítelj  -a m () obtoževalec: namesto da bi jo oče branil, je bil njen obtožitelj / javni obtožitelj
  13.      obtožíti  in obtóžiti -im dov. ( ọ́) narediti, imeti koga za krivega česa: obtožil ga je kraje; kar javno jo obtožuje / obtožili so ga pohlepa po denarju / po krivem obtožiti ♦ jur. vložiti obtožnico, obtožni predlog, zasebno tožbo obtóžen -a -o: obtožen tatvine, uboja; obtožen je za umor; obtožena skupina; sam.: obtoženi je priznal svoje dejanje
  14.      obtóžnica  -e ž (ọ̑) jur. pismena zahteva upravičenega tožilca, na osnovi katere preide kazenski postopek v glavno obravnavo: prebrati, razširiti, sestaviti, vložiti obtožnico / publ. obtožnica ga bremeni vrste kaznivih dejanj
  15.      obtŕgati  -am stil. -tŕžem dov.) 1. s trganjem odstraniti plodove z rastline: obtrgati fižol, koruzo // s trganjem odstraniti nepotrebne dele, stare liste: obtrgati liste 2. s trganjem načeti, poškodovati: obtrgati papir
  16.      obtrgávati  -am nedov. () s trganjem odstranjevati plodove z rastline: obtrgavati grah
  17.      obtrgováti  -újem nedov.) s trganjem odstranjevati nepotrebne dele, stare liste: obtrgovati korenje
  18.      obtŕkati  -am dov. ( ) 1. s trkanjem preiskati: obtrkati stene in strop rudniškega rova // med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik mu je obtrkal prsni koš 2. otrkati: obtrkati sneg s čevljev; z dlanjo si je obtrkal prašno obleko
  19.      obtrkávanje  -a s () glagolnik od obtrkavati: obtrkavanje sten in stropov v rudnikih
  20.      obtrkávati  -am nedov. () 1. s trkanjem preiskovati: z železnimi palicami so obtrkavali rešetke, če ni katera prepiljena // med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik ga je dolgo obtrkaval 2. otrkavati: obtrkavati sneg s čevljev
  21.      obubóžanec  -nca m (ọ̑) ekspr. obubožan človek: obubožanci in berači
  22.      obubóžanje  -a s (ọ̑) glagolnik od obubožati: obubožanje ljudstva
  23.      obubóžanost  -i ž (ọ̑) stanje obubožanega človeka: obubožanost družine / obubožanost dežele
  24.      obubóžati  -am dov. (ọ̑) nav. ekspr. postati reven, ubog: po nekaj letih so popolnoma obubožali; preh. vojne so ljudi obubožale obubóžan -a -o: obubožana družina; obubožano prebivalstvo
  25.      obudítev  -tve ž () glagolnik od obuditi: obuditev v življenje / delo je zanimiva obuditev vojnih grozot

   7.989 8.014 8.039 8.064 8.089 8.114 8.139 8.164 8.189 8.214  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA