Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (61.964-61.988)


  1.      zemljepísec  -sca m (ȋ) strokovnjak za zemljepis: bil je upoštevan zgodovinar in zemljepisec ♪
  2.      zemljeslóvec  -vca m (ọ̑) star. geolog: v raziskovalni odpravi je bil tudi zemljeslovec ♪
  3.      zemljevíd  -a m (ȋ) papir, platno z upodobitvijo zemeljskega površja, objektov na njem v pomanjšanem merilu: brati zemljevid; obesiti, razgrniti zemljevid; poiskati kraj na zemljevidu; ravnati se po zemljevidu / zemljevid Slovenije ∙ publ. ta narod so hoteli izbrisati z zemljevida uničiti // s prilastkom tak papir, platno s podatki o pojavih, stanjih: astronomski, geološki, meteorološki zemljevid; pren. zemljevid evropskih literatur ♦ geogr. politični zemljevid ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; navt. pomorski zemljevid ki prikazuje morske površine z označenimi globinami in obalni pas z orientacijsko pomembnimi objekti ♪
  4.      zemljevíden  -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zemljevid: zemljevidne oznake / zemljevidna mapa ♦ bot. zemljevidni skorjevec po skalah rastoč skorjasti lišaj rumene barve, Rhizocarpon geographicum ♪
  5.      zêmljica  -e ž (é) ekspr. manjšalnica od zemlja: lunica in zemljica / z ladje so v daljavi zagledali zemljico kopno / ob spominu na umrle naj mu bo lahka zemljica ♪
  6.      zemljína  -e ž (í) knjiž. 1. celina: take vasi ni na nobeni drugi zemljini 2. zemlja, prst: ruda je pokrita z zemljino ◊ grad. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje, navadno kot podlaga za gradbene objekte ♪
  7.      zemljíšče  -a s (í) omejen del zemeljske površine: zasaditi zemljišče s sadnim drevjem; trgovati z zemljišči; kamnito, ravno zemljišče; močvirna zemljišča; lega zemljišča glede na sonce / gozdno, travniško zemljišče; kmetijsko zemljišče // tak del glede na lastništvo: na svojem zemljišču si bo postavil hišo; vse zemljišče ima v odročnih krajih vso (obdelovalno) zemljo / državno, občinsko, privatno zemljišče / doto ima v zemljišču ♦ jur. gospodujoče zemljišče v korist katerega obstaja služnostna pravica na drugem zemljišču ♪
  8.      zemljíški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zemljišče: zemljiška razdelitev / primernost zemljiških in podnebnih razmer za sadjarstvo / zemljiški davek; zemljiški maksimum največja dovoljena zemljiška lastnina; zemljiška lastnina / zemljiška posest; zemljiški kataster ◊ ekon. zemljiška renta presežni produkt, ki ga dobi zemljiški lastnik, ki da zemljo v zakup, v obliki dela, pridelkov ali denarja; jur. zemljiška knjiga knjiga s podatki o pravnih razmerjih zemljišča; zgod. zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki; zemljiška odveza ukrep leta 1848, s katerim preneha podložništvo; zemljiško gospostvo osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota ♪
  9.      zemljíškoknjížen  -žna -o prid. (ȋ-ȋ) nanašajoč se na zemljiško knjigo: zemljiškoknjižni podatki / zemljiškoknjižni izpisek; zemljiškoknjižni vložek enota zemljiške knjige, v kateri so vpisani bistveni podatki o zemljišču glede površine, kulture, lastnine in bremen lastnika; zemljiškoknjižna mapa katastrski načrt kot del zemljiške knjige; zemljiškoknjižno pravo pravo, ki ureja vsebino in vodenje zemljiških knjig ♪
  10.      zemljíškolastnínski  -a -o prid. (ȋ-ȋ) nanašajoč se na zemljiško lastnino: zemljiškolastninski odnosi / zemljiškolastninsko razslojevanje prebivalstva ♪
  11.      zén  -a m (ẹ̑) filoz. smer v budizmu, razširjena zlasti na Japonskem, ki uči tehniko samoobvladovanja, notranje sprostitve: sodobno zanimanje za zen in jogo; neskl. pril.: zen budizem; zen tehnika ♪
  12.      zeníca  -e ž (í) odprtina, ki je v sredini šarenice in se oži ali razširja: svetloba prihaja v oko skozi zenico; razširjene, velike zenice; zenica in šarenica; paziti na koga kot na zenico svojega očesa zelo ♪
  13.      zenít  -a m (ȋ) 1. geogr. najvišja točka nebesne krogle navpično nad opazovalcem, nadglavišče: sonce je v zenitu; zenit in nadir 2. ekspr. obdobje največje intenzivnosti, učinkovitosti: pisatelj je dosegel svoj zenit; poletje je v zenitu; biti v zenitu slave / zenit življenja ♪
  14.      zeníten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zenit: zenitno sonce / zenitna razdalja kotna razdalja med nebesnim telesom in zenitom ♪
  15.      zeolít  -a m (ȋ) nav. mn., kem. naravni natrijev ali kalcijev alumosilikat: uporabljati zeolite kot ionske izmenjalce ♪
  16.      zèt  zéta m, im. mn. zétje in zéti (ȅ ẹ́) 1. hčerin mož v odnosu do njenih staršev: kmetijo je izročil zetu; z zetom se ne razumejo 2. nav. mn., zool. majhne sladkovodne ali morske ribe, katerih samci delajo gnezda in skrbijo za zarod, Gasterosteidae: jata zetov / navadni, pritlikavi zet ♪
  17.      zéta  -e ž (ẹ̑) cigareta slabše kakovosti z imenom Zeta: kaditi zeto; neskl. pril.: cigarete zeta in zeta cigarete ♪
  18.      zèv  tudi zév zéva m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): med skalo in snegom je nastal zev; pren. zavedal se je zeva v duši ♦ lingv. pojav, da stojita dva samoglasnika drug za drugim 2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa; mera zeva 3. glagolnik od zevniti: prestrašil se je levovega zeva ♪
  19.      zév  -í ž (ẹ̑) 1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): zev nastane; v skalovju je široka zev / zev prepada; pren., ekspr. med njima je zazijala nepremostljiva zev ♦ alp. robna zev med snegom in skalovjem ob straneh snežišča; tekst. zev odprtina, ki nastane pri razmikanju osnovnih niti 2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa; širina zevi ♪
  20.      zévati  -am nedov. (ẹ́) 1. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu zeva; zaradi izsušitve lesa okna zevajo / ekspr. njegovi čevlji že zevajo imajo podplat odtrgan od zgornjega dela // biti razmeroma široko odprt: vrata nastežaj zevajo / rana zeva // ekspr., s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v mreži, ograji zeva luknja / na čelu mu zeva globoka rana ima globoko rano 2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod njim je zevalo brezno; oder je nemo zeval v dvorano 3. ekspr. imeti odprta usta, kljun: mrliču so podvezali brado, da ne bi zeval; kokoš je zevala od vročine, žeje / mladič je zeval, dokler ga niso do sitega nakrmili odpiral kljun // zehati: že ves večer zeva; brezoseb. nocoj se otrokom ni nič zevalo zevajóč -a -e: požrešno zevajoč gobec zveri; zevajoča rana; v zidu zevajoča razpoka ♪
  21.      zgága  -e ž (ȃ) 1. pekoč občutek v želodcu ali požiralniku: imeti zgago / zgaga me peče 2. ekspr. neprijetnost, težava: nakopal si je lepo zgago; ti plotovi so prava zgaga za avtomobile / z njim so imeli samo zgago 3. slabš. kdor s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: bil je velika zgaga; že spet je tu, ta zgaga / kot psovka nehaj že, zgaga salamenska ● ekspr. delati zgago s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzročati slabo voljo, sitnosti, težave; ekspr. za samo zgago je pri hiši povzroča slabo voljo, sitnosti, težave ♪
  22.      zgágar  -ja m (ȃ) slabš. kdor s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: bali so se zgagarjev in prepirljivcev / politični zgagar ♪
  23.      zgagáriti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzročati slabo voljo, neprijetnosti, težave: povsod zgagari ♪
  24.      zgágast  -a -o prid. (ȃ) ekspr. ki s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: zgagast človek ♪
  25.      zgágati  -am dov. (ā) ekspr. zadušiti se: zgagati od žeje; bilo je tako vroče, da bi človek zgagal ♪

   61.839 61.864 61.889 61.914 61.939 61.964 61.989 62.014 62.039 62.064  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA