Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (6.014-6.038)


  1.      kanibál  tudi kánibal -a m (ȃ; ȃ) 1. človek, ki jé človeško meso, ljudožerec: lovci na glave in kanibali 2. zool. žival, ki jé pripadnike svoje vrste: pajki kanibali ♪
  2.      kanibalízem  -zma m (ȋ) 1. pojav, da človek jé človeško meso, ljudožerstvo: kanibalizem primitivnih plemen; mistični izvor kanibalizma 2. zool. pojav, da žival jé pripadnike svoje vrste: kanibalizem pri ribah ♪
  3.      kanibálka  tudi kánibalka -e ž (ȃ; ȃ) ženska oblika od kanibal: kanibali in kanibalke ♪
  4.      kanibálski  tudi kánibalski -a -o prid. (ȃ; ȃ) nanašajoč se na kanibale, ljudožerski: kanibalski ples / kanibalsko pleme / kanibalski nagon // ekspr. divji, krut: kanibalsko ravnanje / s kanibalskim tekom se je lotil jedi ♪
  5.      kanibálstvo  tudi kánibalstvo -a s (ȃ; ȃ) kanibalizem: raziskovati vzroke kanibalstva ♪
  6.      karabín  -a m (ȋ) podolgovata kovinska priprava z vzmetnim jezičkom za pripenjanje; vponka: pas s karabinom ♪
  7.      karabínar  -ja m (ȋ) žarg. vponka, karabin: pripeti jermen k pasji ovratnici s karabinarjem / vrvi, klini in karabinarji ♪
  8.      karabinjêr  -ja m (ȇ) v italijanskem okolju miličnik, policaj: pokazati karabinjerju potni list; italijanski vojaki in karabinjerji ◊ voj. karabinjer v nekaterih deželah, nekdaj vojak konjenik, oborožen s karabinko ♪
  9.      karabinjêrski  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na karabinjerje: karabinjerski oficir / karabinjerska postaja ♪
  10.      karabínka  -e ž (ȋ) manjša puška, navadno repetirka: nositi karabinko čez ramo / ameriška, italijanska karabinka ♪
  11.      karamból  -a m (ọ̑) nav. ekspr. udarec vozečega vozila, navadno ob drugo vozeče vozilo; trčenje, trk: poškodovati se pri karambolu; karambol osebnega avtomobila in tovornjaka / s tem avtomobilom je imel že večkrat karambol / povzročiti karambol / razmere na cesti ob karambolu // pog. spor, prepir: prišlo je do karambola med delavci in vodstvom ♪
  12.      karambolírati  -am dov. in nedov. (ȋ) ekspr. udariti z vozečim vozilom, navadno ob drugo vozeče vozilo; zaleteti se, trčiti: na poti sta ubežnika karambolirala in se vrnila z avtobusom / lani je vsak tretji avtobus karamboliral // preh. poškodovati z udarcem, trčenjem: karambolirati avto karambolíran -a -o: karambolirani avtomobili ♪
  13.      karbamíd  -a m (ȋ) kem. brezbarvna kristalna snov, ki je v seču; sečnina: umetno pridobivati karbamid; uporabljati karbamid za umetna gnojila ♪
  14.      karbíd  -a m (ȋ) 1. kem. spojina kovine, silicija ali bora z ogljikom: značilnosti karbidov / železov karbid 2. poljud. spojina kalcija in ogljika, ki z vodo tvori acetilen, strok. kalcijev karbid: drobiti karbid / uporabljati karbid za razsvetljavo ♪
  15.      karbíden  -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na karbid: karbidna zrnca / karbidna svetilka acetilenska svetilka ◊ kem. karbidno apno gašeno apno, ki ga tvori kalcijev karbid z vodo; metal. karbidna trdina zelo trda zlitina iz kovinskega karbida in kovinskega veziva ♪
  16.      karbídka  -e ž (ȋ) žarg. acetilenska svetilka: svetiti s karbidko ♪
  17.      karbídovka  -e ž (ȋ) pog. acetilenska svetilka: prižgati karbidovko; razsvetljevati jame s karbidovkami; petrolejke in karbidovke ♪
  18.      karboksíl  -a m (ȋ) kem. atomska skupina iz enega atoma ogljika, dveh atomov kisika in enega atoma vodika, ki se v vodni raztopini odceplja kot ion ♪
  19.      karboksílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na karboksil: karboksilna skupina / karboksilna kislina ♪
  20.      karból  -a m (ọ̑) poljud. kristalna, v vodi topna snov, izvedena iz benzena z zamenjavo enega atoma vodika s hidroksilno skupino, strok. fenol: razkužiti s karbolom; vonj po karbolu // raztopina te snovi: umiti si roke s karbolom ♪
  21.      karbólen  -lna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na karbol: karbolna raztopina / karbolno milo ♪
  22.      karbolinéj  -a m (ẹ̑) kem. oljnata tekočina iz premogovega katrana, ki se uporablja za impregniranje lesa in zatiranje drevesnih škodljivcev: premazati, prepojiti s karbolinejem; vonj po karbolineju ♪
  23.      karbolinéjski  -a -o (ẹ̑) pridevnik od karbolinej ♪
  24.      karbón  -a m (ọ̑) 1. geol. obdobje mlajšega paleozoika, v katerem so se pojavili prvi iglavci in plazilci: bujno rastlinstvo v karbonu 2. pog. karbon papir: vstaviti med liste karbon; neskl. pril.: karbon papir papir za kopiranje, prevlečen s črno snovjo ♪
  25.      karbonár  -ja m (á) zgod., v Italiji član tajnega društva za osvoboditev in združitev Italije v začetku 19. stoletja: preganjati karbonarje ♪

   5.889 5.914 5.939 5.964 5.989 6.014 6.039 6.064 6.089 6.114  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA