Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (51.789-51.813)


  1.      spoštoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor koga spoštuje: imeti veliko spoštovalcev in prijateljev / pesnikovi spoštovalci so priredili ob obletnici njegove smrti literarni večer / prebivalci tega mesta so veliki spoštovalci likovne umetnosti ljubitelji ♪
  2.      spoštovánje  -a s (ȃ) 1. zelo pozitiven odnos do koga zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti: čutiti, izgubiti spoštovanje do starejših, voditeljev; z besedami, dejanji izkazati komu dolžno, veliko spoštovanje; z delom si pridobiti spoštovanje / imeti, uživati spoštovanje; narediti iz spoštovanja; govoriti o čem s spoštovanjem / publ., kot vljudnostna fraza sprejmite izraze mojega spoštovanja / v meščanskem okolju, kot pozdrav moje spoštovanje / v pismih s spoštovanjem; kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem // ekspr., navadno v zvezi vreden spoštovanja izraža, da je koga ali kaj vredno upoštevati: tak nasprotnik je vreden vsega spoštovanja; njegova odločnost je spoštovanja vredna 2. upoštevanje, izpolnjevanje: spoštovanje dogovorov, predpisov, rokov ♪
  3.      spoštováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. imeti, kazati do koga zelo pozitiven odnos zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti: spoštuje očeta, starejše; spoštovati koga zaradi njegove poštenosti, pravičnosti; vsak človek bi se moral spoštovati tudi sam / spoštovati delo, marljivost 2. upoštevati, držati se: spoštovati dogovor, pravila, zakone / vedno spoštuje njene želje / spoštovati ozemeljsko nedotakljivost države; spoštovati svobodo odločanja ∙ spoštovati petek v krščanskem okolju ob petkih ne jesti mesa, postiti se spoštujóč -a -e: spoštujoč njegove besede, je naredila, kakor je naročil spoštován -a -o: spoštovan človek, strokovnjak; povsod, splošno spoštovan / v vljudnostnem nagovoru spoštovane gledalke in gledalci; sam.: v vljudnostnem nagovoru kaj lahko naredim za vas, spoštovani ♪
  4.      spót  -a m (ọ̑) publ. navadno reklami namenjena krajša, vsebinsko zaključena enota zlasti televizijskega programa: prikazovati spote / reklamni spot ♪
  5.      spotakljív  -a -o prid. (ȋ í) ekspr. neprimeren, nespodoben: spotakljiva pesem, slika; spotakljiva tema / spotakljiva trditev / moralno, politično spotakljiv spotakljívo prisl.: spotakljivo govoriti; sam.: v opisu ni nič spotakljivega ♪
  6.      spotakníti  in spotákniti -em dov. (ȋ á) povzročiti, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: spotakniti nasprotnega igralca, sošolca; spotakniti koga z nogo, s palico spotakníti se in spotákniti se 1. pri hoji, teku z nogo zadeti ob kaj: deklica se je spotaknila in padla; spotakniti se ob kamen, štor / konj se je v diru spotaknil / s smiselnim osebkom v dajalniku na stezi se mu je spotaknilo; pren., ekspr. v svojem prizadevanju se je večkrat spotaknil 2. ekspr., navadno v zvezi z ob, nad izraziti svoje nezadovoljstvo, slabo mnenje o kom, čem: v članku se je spotaknil ob nekatere besede; ženske so se spotaknile ob njeno obleko, nad njeno frizuro; večkrat se je spotaknil obenj; ni storil nič takega, ob kar bi se kdo mogel spotakniti 3. ekspr. narediti moralno neprimerno dejanje: samo enkrat se je spotaknil, pa mu nočejo pomagati / vsi so jo zalezovali, ni čudno, da se je spotaknila ● ekspr. povsod se človek spotakne ob kak tabu, kako težavo naleti nanj, nanjo; ekspr. ob tej besedi se pri branju zmeraj spotakne se mu zatakne ♪
  7.      spotegníti  in spotégniti -em dov. (ȋ ẹ́) star. iztegniti: spotegniti noge / spotegnil je vrat, da bi bil večji; spotegniti se po pogradu ∙ star. spotegniti usta v šobo našobiti spotegníti se in spotégniti se 1. raztegniti se, podaljšati se: kolona se je spotegnila čez vso vas / ob tej novici se mu je obraz spotegnil 2. zrasti: čez počitnice se je spotegnil spotégnjen -a -o: spotegnjen obraz; vas je spotegnjena ♪
  8.      spóti  in s póti tudi spotí in s potí prisl. (ọ́; ȋ) 1. izraža umik, odmik, da ni ovirano gibanje: spravil je zaboje spoti / v medmetni rabi spoti, pijanec ∙ iti komu spoti umakniti se mu; ekspr. spraviti koga spoti ubiti, umoriti ga; onemogočiti ga 2. star., v povedni rabi predaleč vstran: morala bi iti v trgovino, pa ji je bila spoti; prim. pot ♪
  9.      spotík  -a m (ȋ) glagolnik od spotakniti se: vsak spotik na nevarni poti bi bil usoden / spotiki in padci v življenju ♪
  10.      spotíka  -e ž (ȋ) ekspr. 1. izražanje nezadovoljstva, slabega mnenja o kom, čem: boji se zamere in spotike; poročila se je in bilo je konec spotike / to je nekaterim v spotiko 2. kar vzbuja nezadovoljstvo, slabo mnenje: popivanje je veljalo za veliko spotiko / bil je spotika v družini / kamen spotike ● ekspr. biti spotika odkritosrčnemu pogovoru ovira; ekspr. govoriti brez spotike brez zatikanja, gladko ♪
  11.      spotíkanje  -a s (ȋ) glagolnik od spotikati: spotikanje sošolcev / spotikanje ob kamenje / preprečiti javno spotikanje ♪
  12.      spotíkati  -am nedov. (ȋ) povzročati, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: rad je spotikal sošolce; spotikali so se med seboj spotíkati se 1. pri hoji, teku z nogo zadevati ob kaj: spotikati se ob kamenje, korenine; na gozdni stezi so se spotikali / ekspr. noge so se spotikale od utrujenosti // ekspr. spotikajoč se iti: pod težkimi bremeni so se spotikali v breg 2. ekspr., navadno v zvezi z ob, nad izražati svoje nezadovoljstvo, slabo mnenje o kom, čem: spotikali so se ob njeno vedenje, nad izgubljanjem časa; ob vsakega se spotika; vsi se spotikajo nad njeno lahkomiselnostjo ● ekspr. pri govorjenju se spotika se mu zatika; ekspr. v življenju se je spotikal in padal delal manjše napake, moralno neprimerna dejanja spotikáje: spotikaje sošolca, je še sam padel; težko so ga nosili, spotikaje se skozi gozd spotikajóč -a -e: hropeč in spotikajoč se je stopal dalje ♪
  13.      spotikljáj  stil. spotíkljaj -a m (ȃ; ȋ) 1. majhen spotik: vsak spotikljaj na nevarni poti je lahko usoden 2. ekspr. manjša napaka, narejena zlasti zaradi nepazljivosti, površnosti: v prvem dejanju je naredil več spotikljajev / recitirati brez spotikljaja brez zatikanja, gladko / moralni spotikljaji ♪
  14.      spotikljív  -a -o prid. (ȋ í) ekspr. neprimeren, nespodoben: spotikljive zgodbe; spotikljivo vedenje / spotikljivo pravilo ∙ zastar. ljudje tu niso spotikljivi se ne spotikajo ob kaj, nad čim spotikljívo prisl.: spotikljivo govoriti ♪
  15.      spotíti  -ím dov., spótil (ȋ í) povzročiti, da postane kdo poten, znojen: hoja ga je spotila spotíti se 1. postati poten, znojen: bolnik se je spotil; od zadrege se je spotil // izločiti veliko potu: telo se mora spotiti 2. nav. ekspr. na svojem površju narediti kapljice: stene v kuhinji so se spotile / sadje se spoti spotèn -êna -o: spoten konj; ves spoten je prišel domov; prim. izpotiti ♪
  16.      spótoma  prisl. (ọ̄) 1. izraža, da kdo kaj opravi medtem, ko kam gre: kruh in mleko je kupila spotoma; spotoma poglej, če so naši doma / šel je za njo in se spotoma oblačil med potjo, med hojo / v povedni rabi ko greš na postajo, stopi na pošto, je prav spotoma ob poti, blizu 2. ekspr. z lahkoto, brez težav: članek je kar spotoma napisal 3. nar. takoj: kar mu naročiš, vse spotoma pozabi ♪
  17.      spóved  -i ž (ọ̑) rel. obred v katoliški cerkvi, pri katerem vernik pove svoje grehe duhovniku in jih obžaluje z namenom dobiti odvezo: opraviti spoved; iti k spovedi in obhajilu; pripraviti se na spoved; povedal je vse kot pri spovedi / očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo; prva, velikonočna spoved; (sveta) spoved četrti od sedmih zakramentov; pren., ekspr. s sinom sta imela dolgo spoved; prim. izpoved ♪
  18.      spovédanka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od spovedanec ♪
  19.      spovédati  spovém dov. (ẹ́) 1. rel. poslušati grehe vernika, mu naložiti pokoro in dati odvezo: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal 2. ekspr. ošteti, ozmerjati: hudo, pošteno ga je spovedala spovédati se 1. rel. povedati duhovniku svoje grehe in jih obžalovati z namenom dobiti odvezo: spovedal se je in šel k obhajilu; pred smrtjo se je spovedal / spovedati se svojih grehov 2. ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: iskal je človeka, ki bi se mu spovedal; naj se odkrito spovem, da sem včasih slabo mislil o tebi spovédan -a -o: umrl je spovedan; prim. izpovedati ♪
  20.      spóveden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spoved: spovedna priprava / spovedni listek nekdaj potrdilo o opravljeni spovedi; spovedni obrazec; spovedna jurisdikcija ali spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe; spovedna molčečnost dolžnost spovednika molčati o vsem, kar je slišal pri spovedi; prim. izpoveden ♪
  21.      spovedníca  -e ž (í) rel. omari podoben pregrajen prostor za spovednika in spovedanca: poklekniti v spovednico; okence spovednice ♪
  22.      spovedník  -a m (í) rel. duhovnik, ki spoveduje: spovednik da odvezo, naloži pokoro; bil je njegov stalni spovednik; zaupal mu je vse kot spovedniku ♪
  23.      spovedováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. rel. poslušati grehe vernika, mu nalagati pokoro in dajati odvezo: spovedovati romarje; vsak dan spoveduje 2. ekspr. oštevati, zmerjati: ko sta bila sama, ga je začel spovedovati spovedováti se rel. pripovedovati duhovniku svoje grehe in jih obžalovati z namenom dobiti odvezo: redno se spoveduje; pripovedovala je vse tako odkrito, kot bi se spovedovala / spovedovati se svojih grehov spovedujóč -a -e: spovedujoč se svojih grehov; spovedujoči duhovnik; prim. izpovedovati ♪
  24.      spovráčanje  -a s (ā) glagolnik od spovračati: spovračanje hrane / spovračanje bolezni ♪
  25.      spovráčati  -am nedov. (ā ȃ) star. izmetavati iz želodca; bruhati: glava ga boli in spovrača spovráčati se povračati se: bolezen se spovrača / vedno znova se mu spovrača misel na dom / rad se spovrača domov se vrača spovračajóč -a -e: spovračajoča se pomlad ♪

   51.664 51.689 51.714 51.739 51.764 51.789 51.814 51.839 51.864 51.889  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA