Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
B (4.614-4.638) 
- dobrodélen -lna -o prid. (ẹ̑) ki dela dobra dela, dejanja: dobrodelne ustanove; dobrodelno društvo / prireditev v dobrodelne namene ♪
- dobrodélnik -a m (ẹ̑) knjiž. kdor dela dobra, človekoljubna dela: mož je velik dobrodelnik ♪
- dobrodélnost -i ž (ẹ̑) opravljanje, izkazovanje dobrih del, dejanj: znana je njihova dobrodelnost / sirote so bile prepuščene dobrodelnosti ljudi ♪
- dobrodôšel -šla -o [ǝu̯] prid. (ó) 1. čigar prihoda je kdo vesel: dobrodošel gost; vedno boš dobrodošel v naši hiši; kamor pride, je dobrodošel; opustila je obiske, ker je čutila, da ni več dobrodošla / kot pozdrav dobrodošli, kar vstopite 2. ki se da uporabiti, izkoristiti: vsak izgovor mu je dobrodošel; dobrodošla priložnost / nova izdaja pesmi je kar dobrodošla ♪
- dobrodôšlica in dobrodóšlica -e ž (ō; ọ̑) slavnosten sprejem ob prihodu gosta: pripraviti dobrodošlico; predsedniku bodo priredili toplo dobrodošlico / piti dobrodošlico na čast gostu // pozdravni nagovor ob takem sprejemu: pionirji so izrekli predsedniku dobrodošlico; pozdravili so ga s prisrčno dobrodošlico ♪
- dobrodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) ki je mirne, nerazburljive, prijazne narave: dobrodušen človek / govorila je z dobrodušnim nasmehom; dobrodušen obraz / dobrodušna šala dobrodúšno prisl.: dobrodušno spregovoriti; dobrodušno vesel značaj ♪
- dobrodúšje -a s (ȗ) redko dobrodušnost: z obraza se mu bere dobrodušje / iz dobrodušja ga je obdržal v službi ♪
- dobrodúšnež -a m (ȗ) ekspr. dobrodušen človek: šaljivec je in velik dobrodušnež; samozadovoljen dobrodušnež ♪
- dobrodúšnost -i ž (ū) lastnost dobrodušnega človeka: z njenega obraza sije dobrodušnost; rad ga ima zaradi njegove odkritosrčnosti in dobrodušnosti ♪
- dobrohôten -tna -o prid. (ó ō) ki hoče, želi dobro: mož je zelo dobrohoten / zahvaliti se za dobrohoten opomin; dobrohotne besede / spregovoriti z dobrohotnim glasom dobrohôtno prisl.: gleda ga malo karajoče, vendar dobrohotno; dobrohotno se ji smeje ♪
- dobrohôtnež -a m (ȏ) ekspr., redko dobrohoten človek: dela se dobrohotneža ♪
- dobrohôtnost -i ž (ó) lastnost dobrohotnega človeka: prikupil se ji je s svojo dobrohotnostjo ♪
- dobroimétje -a s (ẹ̑) fin. imetje na tekočem računu ali na žiro računu: plačati iz dobroimetja; klirinška in konvertibilna dobroimetja; dobroimetje pri banki, v tujini ♪
- dobrojédec -dca m (ẹ̑) ekspr. kdor rad dobro in veliko jé: mož je znan dobrojedec; miza je pripravljena za dobrojedce ♪
- dobrolétina -e ž (ẹ̄) nar. dobrovita: grm dobroletine ♪
- dobrolétovina in dobroletovína -e ž (ẹ̄; í) nar. dobrovita: posekati dobroletovino ♪
- dobromíseln -a -o [sǝl] prid. (ȋ) knjiž. ki dobro, pošteno misli: dobromiselni ljudje tega niso mogli verjeti ♪
- dobronaméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki ima dobre, poštene namene: noben dobronameren član ne more nasprotovati temu sklepu; tako mislijo vsi dobronamerni ljudje / dobronameren opomin; dobronamerna kritika, pobuda; njene besede so dobronamerne dobronamérno prisl.: svetujem ti dobronamerno ♪
- dobronamérnost -i ž (ẹ́) lastnost dobronamernega človeka: dvomiti o dobronamernosti kritikov / dobronamernost njunega ravnanja je bila očitna ♪
- dobropís -a m (ȋ) fin. knjiženje v dobro: dobropis na kontu dolžnika // obvestilo o takem knjiženju ♪
- dobrososédski -a -o prid. (ẹ̑) publ. nanašajoč se na dobre sosede: dobrososedsko sodelovanje držav / dobrososedski odnosi ♪
- dobrosŕčen -čna -o prid. (ȓ) ki je dobrega srca: dobrosrčen človek; ženica je zelo dobrosrčna ♪
- dobrosŕčnež -a m (ȓ) ekspr., redko dobrosrčen človek ♪
- dobrosŕčnost -i ž (ȓ) lastnost dobrosrčnega človeka: iz same dobrosrčnosti mu pomaga ♪
- dôbrost in dobróst -i ž (ó; ọ̑) zastar. dobrota: v njem ni dobrosti / marsikatero dobrost mi je storil // dobra lastnost, krepost: nravna dobrost; človek z dobrostmi in slabostmi ♪
4.489 4.514 4.539 4.564 4.589 4.614 4.639 4.664 4.689 4.714 
