Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
B (4.589-4.613) 
- dobráti -bêrem dov., tudi doberó; dobrál (á é) končati branje: učitelj je dobral dobráti se beroč priti do česa: komaj se je dobral do konca knjige dobrán -a -o: v dveh večerih je bila knjiga dobrana; Prešernove pesmi niso nikoli zares dobrane popolnoma, čisto dojete ♪
- dobráva -e ž (ȃ) knjiž. valovit ravninski svet, deloma porasel z drevjem: živina se pase na dobravi; po dobravah je nabiral lešnike; v dobravi se oglaša kukavica; cvetoča, hrastova, z bukovino porasla dobrava; pesn. mračna, tiha dobrava ♪
- dobrávski -a -o (ȃ) pridevnik od dobrava: dobravske trate ♪
- dobrcì -èv in dóbrci -ev m mn. (ȉ ȅ; ọ̄) nar. dolenjsko ošpice: otrok ima dobrce ♪
- dobrčàv -áva -o prid. (ȁ á) nanašajoč se na dobrce: dobrčav otrok / dobrčav izpuščaj ♪
- dobréti -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os., star. prijati, dobro deti: gorski zrak mu dobri ♪
- dobríčina -e m (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: stari dobričina se je temu zelo čudil; delal je vtis nekoliko zmedenega dobričine ♪
- dobríčina -e ž (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: naš učitelj je prava dobričina; poznam ga, stara dobričina je; odličen tovariš je in velika dobričina ♪
- dobríčnež -a m (ȋ) ekspr., redko dobrodušen, dobrosrčen človek: mož je velik dobričnež ♪
- dobríčnik -a m (ȋ) ekspr., redko dobrodušen, dobrosrčen človek: to je velik dobričnik; kako se je razvnel, stari dobričnik ♪
- dobríka -e ž (í) nar. dobrovita ♪
- dobríkanje -a s (ȋ) glagolnik od dobrikati se: pridobil si ga je z dobrikanjem / dobrikanje psa ♪
- dobríkati se -am se nedov. (ȋ) izkazovati komu prijaznost, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: ni njegova navada, da bi se dobrikal; zaman se ji dobrikaš; toliko časa se mu je dobrikal, da je privolil / pes se mi dobrika dobrikajóč se -a -e: pes se je dobrikajoč stisnil h gospodarju; spregovoriti z dobrikajočim se glasom ♪
- dobríkav -a -o prid. (í) ki se (rad) dobrika: dobrikav človek / govoriti sladke, dobrikave besede dobríkavo prisl.: dobrikavo ji je pogledal v oči ♪
- dobríkavost -i ž (í) lastnost dobrikavega človeka: njena dobrikavost mu že preseda ♪
- dobrín -a m (ȋ) agr. krompir domače sorte s svetlo rumenim mesom, odporen zlasti proti raku ♪
- dobrína -e ž (í) 1. nav. mn. kar je namenjeno za zadovoljitev človekovih potreb: pridobivati, proizvajati dobrine; gospodarske, potrošne dobrine; težiti po vedno novih materialnih dobrinah; duhovne dobrine; ustvarjati kulturne dobrine; izmenjava raznih dobrin 2. redko korist: cepljenje proti boleznim je velika dobrina naših otrok; to je dobrina za vse ljudi 3. knjiž. dobra, pozitivna lastnost: etične dobrine; planinstvo vzbuja v ljudeh moralne dobrine ♪
- dobríti -ím nedov., dobrèn (ȋ í) nav. 3. os., star. biti všeč, ugajati: tvoj nasvet mi dobri; brezoseb.: ali vam dobri pri nas? naredi, kakor ti bo dobrilo / preprosta kmečka hrana mu je zelo dobrila prijala, dobro dela ♪
- dôbro -a s (ó) zastar. dobrina: dobra so se kopičila v rokah posameznikov ♪
- dobro... prvi del zloženk nanašajoč se na dober: dobrodelen, dobrohoten, dobronameren, dobrosrčen; dobrodošel / dobrovoljec ♪
- dobrobít -a m (ȋ) knjiž., redko, s prilastkom blaginja, blagor: to je jamstvo za njegov dobrobit ♪
- dobrobít -i ž (ȋ) knjiž., s prilastkom blaginja, blagor: delati za dobrobit domovine; skrbeti za dobrobit otrok; duhovna dobrobit ♪
- dobročúden -dna -o prid. (ȗ) redko ki je dobre, blage čudi, narave: vedeli so, da je dobročuden / dobročudna papiga ♪
- dobrodéjen -jna -o prid. (ẹ̄ ẹ̑) 1. ki dobro, ugodno deluje: objame ga dobrodejen hlad; dobrodejni mir gozda; pogreznil se je v dobrodejen spanec; piha dobrodejen veter / dobrodejno zdravilo 2. zastar. dobrodelen: dobrodejno društvo dobrodéjno prisl.: sprememba zraka zelo dobrodejno vpliva ♪
- dobrodéjnost -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost dobrodejnega: dobrodejnost morskega podnebja ♪
4.464 4.489 4.514 4.539 4.564 4.589 4.614 4.639 4.664 4.689 
