Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (41.764-41.788)


  1.      povédanje  -a s (ẹ́) zastar. zgodba, pripoved: brati obširno povedanje o čudaškem zdravniku ♪
  2.      povédati  povém dov. (ẹ́) 1. narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: povedati ceno, ime, svoje mnenje, novico; povedati komu za pot; odkrito povedati; povedati po angleško / povem ti, če ne boš tega povedal drugim; očetu bomo povedali, da se potepaš; povedali vam bomo, kdaj pridite sporočili vam bomo, obvestili vas bomo; povedal sem vam, da ne grem rekel; tega niste povedali dovolj jasno izrazili / povejte račun, prosim b) z jezikovnimi sredstvi: v članku je povedal dosti novega / kako je do tega prišlo, pove knjiga / kot smo že zgoraj povedali, proizvodnja narašča c) s čim sploh: z gibi, očmi komu kaj povedati; gluhonemi je to povedal s prsti / če je slika dobra, pove vse in ne potrebuje besedila / ekspr. ogledalo mu je povedalo, da se je postaral pokazalo; ta kazalec pove, kdaj doseže temperatura kritično točko; te številke povejo, koliko smo zaslužili izražajo, kažejo // izgovoriti, izreči: bolnik je povedal nekaj besed / prvi stavek je povedal šepetaje // izraziti, posredovati določeno besedilo: pravljico jim je večkrat povedala; povedati pesem na pamet 2. dati osnovo za kako misel, sklep: bledica na njenem obrazu mu je povedala, da je bolna; nered v sobi jim je povedal, da so bili v njej tatovi; tvoje bele roke so mi povedale, da nisi kmet / markacija, znak pove, kje moraš zaviti 3. v medmetni rabi, v zvezi povem ti, vam izraža a) trdno prepričanost: službo bo kmalu pustil, povem ti b) opozorilo, svarilo: povem ti, pazi se, kaj govoriš; da vam povem, z njim se ni šaliti // poudarja povedano: povem ti, bilo je zelo nevarno; junak je bil, povem vam, da malo takih // v zvezi česa, kaj ne poveš izraža presenečenje, dvom: kaj ne poveš: da si denar izgubil / on je bil tukaj. Česa ne poveš ● ekspr. to ime mi ne pove nič osebe s tem imenom ne poznam; v zvezi z določeno stvarjo ne vem o osebi s tem imenom nič; ekspr. nos mu je povedal, kaj mora ukreniti začutil je; ekspr. o tem bi se dalo še marsikaj povedati je znanega še marsikaj; o tem vejo ljudje veliko povedati ljudje veliko pripovedujejo o tem; star. ona zna povedati prihodnost, srečo napovedati; ekspr. kaj boste dobrega povedali kakšne novice prinašate; ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; ekspr. bilo je lepo, da se ne da povedati zelo; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. bilo je, kako bi povedal, res malo nerodno kako bi z besedami primerno izrazil; pog. komu kaj nazaj povedati odgovoriti mu, ugovarjati; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba povédan -a -o deležnik od povedati: s tem je vse povedano; ekspr. nakratko (povedano), nisi pripravljen // star. omenjen, naveden: srečal sem ga leto dni po povedanih dogodkih; sam.: si razumel povedano ♪
  3.      povédek  -dka m (ẹ̑) lingv. stavčni člen, izražen z osebno glagolsko obliko ali z njeno pomočjo: osebek in povedek ♪
  4.      povéden  -dna -o prid. (ẹ̄; lingv. ẹ̑) ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: že njegov priimek je dovolj poveden; iskati najbolj povedno besedo / njegovo izražanje je lepo in povedno vsebinsko polno, bogato; redko kar je zavestno, je tudi povedno izrazljivo, opisljivo ◊ lingv. povedni naklon naklon, ki izraža nevtralen odnos govorečega do glagolskega dejanja, stanja; povedna intonacija intonacija s padajočim tonskim potekom na koncu stavka; pridevnik, samostalnik v povedni rabi v vlogi povedkovega določila povédno prisl.: izgovoriti stavek povedno, ne vprašalno ♪
  5.      povédka  -e ž (ẹ̑) 1. knjiž., redko pripovedka: zbirati bajke, povedke in pravljice 2. zastar. zgodba, povest: povedka je bila preveč poučna in razvlečena ♪
  6.      povédkov  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na povedek: povedkove značilnosti / povedkov odvisnik odvisni stavek, ki izraža povedkovo določilo nadrednega stavka; povedkov prilastek nesamostojni stavčni člen, ki pojasnjuje samostalniški osebek, predmet in se dá razviti v samostojen stavek z glagolom biti; povedkovo določilo nesamostojni stavčni člen, ki dopolnjuje pomensko nepopolne glagole ♪
  7.      povédkovnik  -a m (ẹ̑) lingv. nepregibna beseda, ki s pomožnim glagolom tvori povedek: v stavku Zunaj je mraz, temno sta mraz in temno povedkovnika ♪
  8.      povédnik  -a m (ẹ̑) lingv. glagolska oblika za izražanje povednega naklona: uporabiti povednik ♪
  9.      povédnost  -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost povednega: povednost vzdevka / avtor kaže večji smisel za muzikalnost kot za povednost stavkov vsebinsko polnost, bogatost ♪
  10.      povelíčanec  -nca m (ȋ) rel. kdor je poveličan: slika Kristusa in poveličancev; njen obraz je žarel kakor obraz poveličanca ♪
  11.      povelíčanje  -a s (ȋ) glagolnik od poveličati: poveličanje žrtvujoče se žene v romanu / recitirati v poveličanje junaka / trpljenje in poveličanje // rel. stanje poveličanega človeka: poteze upodobljenih svetnikov izražajo poveličanje ♪
  12.      povelíčati  -am dov. (ȋ) 1. narediti, da kaj dobi velik ugled, veljavo: poveličati delo; njeno ime je poveličal v veliko pesmih; poveličati in ponižati 2. knjiž. poplemenititi, očistiti: trpljenje človeka poveliča // rel. narediti deležnega božjih lastnosti: Bog bo mučence poveličal ● zastar. poveličati vesti napihniti povelíčan -a -o: dolgo je strmel v poveličani obraz mrtvega prijatelja; v povesti je poveličana njihova junaška preteklost; sam.: sreča poveličanih ♪
  13.      poveličeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor poveličuje: poveličevalec materinske ljubezni, zgodovine ♪
  14.      poveličeválen  -lna -o prid. (ȃ) ki poveličuje: poveličevalne besede ♪
  15.      poveličeváti  -újem nedov. (á ȗ) izražati, poudarjati pozitivne lastnosti: poveličevati lepoto narave, telesa; v pesmi, s pesmijo poveličevati; pretirano poveličevati / poveličevati samega sebe poveličeván -a -o: zelo poveličevane naravne lepote ♪
  16.      poveljeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na poveljevanje: poveljevalni jezik / njegov glas je bil preveč poveljevalen ♪
  17.      poveljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od poveljevati: biti izšolan za poveljevanje modernim vojaškim enotam / razprave o načinu in jeziku poveljevanja v vojski / izročiti poveljevanje najsposobnejšemu poveljstvo ♪
  18.      poveljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. opravljati vodilne, voditeljske funkcije v vojaški enoti ali ustrezni ustanovi: poveljevati bataljonu, četi; na desnem krilu je poveljeval novi poročnik / poveljevati trdnjavi // opravljati vodilne, voditeljske funkcije v kaki enoti, skupini sploh: poveljevati mladinski delovni brigadi; poveljevati gasilski četi / poveljevati vesoljski ladji / ekspr. otrokom iz soseske je poveljeval naš najmlajši jim ukazoval, jih vodil 2. izrekati povelja: komandir je poveljeval glasno in razločno / dov. poročnik je poveljeval: na desno ♦ voj. poveljevati zbor ukazati vojakom, naj se postavijo v zbor poveljujóč -a -e: dvignil se je iz rova, poveljujoč: juriš; knjiž. zmotili so ga poveljujoči materini klici ukazujoči ♦ voj. javil se je pri poveljujočem oficirju oficirju, ki poveljuje v enoti ♪
  19.      povêljnica  -e ž (ȇ) ženska oblika od poveljnik: hitro se je znašla in začela ukrepati kot prava poveljnica ♪
  20.      povêljnik  -a m (ȇ) kdor poveljuje vojaški enoti ali ustrezni ustanovi: poveljnik je pregledal utrdbe; poveljnik bataljona, čete / vrhovni poveljnik oboroženih sil ∙ ekspr. lahko je biti poveljnik po bitki ukazovati, dajati nasvete potem, ko je stvar že končana // kdor poveljuje kaki enoti, skupini sploh: taboriščni poveljnik; poveljnik ladje, letala / ekspr. dečki so ga priznavali za svojega poveljnika vodjo, voditelja ♪
  21.      povêljniški  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na poveljnike ali poveljevanje: imeti poveljniške dolžnosti, pravice ♦ navt. poveljniški most najvišji del krova, odkoder se ladja upravlja; voj. poveljniško mesto mesto, prostor, na katerem je poveljstvo pred bojem in po njem ♪
  22.      povêljstvo  -a s (ȇ) 1. skupina vojaških starešin, ki (lahko) poveljuje vojaški enoti ali skupini enot: poveljstvo je sestavilo poročilo o spopadu; armadno poveljstvo // sedež te skupine: po dovoljenje je šel na poveljstvo 2. pravica poveljevati vojaški enoti ali skupini enot: prevzeti poveljstvo armade; poveljstvo nad četo je bilo izročeno novemu poročniku / poveljstvo ladje / pod poveljstvom generala ♪
  23.      poverílen  -lna -o prid. (ȋ) polit., v zvezi poverilna pisma pooblastilne listine, ki jih poslanik ob nastopu službe izroči poglavarju tuje države: poverilna in odpoklicna pisma ♪
  24.      poverílo  -a s (í) zastar. mandat, pooblastilo: dobil je poverilo in častne pravice ministra / podpisati poverilo ♪
  25.      povériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, da ima kdo nalogo opraviti, opravljati kaj: organizacijo in izvedbo volitev poveriti komisiji / publ. poklicno svetovanje so poverili strokovnjakom; poveril mu je pomembno nalogo zaupal povérjen -a -o: poverjena ji je odgovorna funkcija, zadeva; naloga, poverjena kolektivu, ni bila lahka ♪

   41.639 41.664 41.689 41.714 41.739 41.764 41.789 41.814 41.839 41.864  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA