Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (37.089-37.113)


  1.      ovajálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. ovaduh: postati ovajalec; bati se ovajalcev ♪
  2.      ovájanje  -a s (ā) glagolnik od ovajati: ovajanje in zapiranje svobodomislecev; ovajanje za denar ♪
  3.      ovájati  -am nedov. (ā) 1. sporočati nadrejenim o dejanjih kake osebe z namenom škodovati ji: sumili so, da vohuni in ovaja; ovajali so nas okupatorju 2. zastar. izdajati, kazati: njeno vedenje je ovajalo odločnost; njegovo govorjenje ovaja, da je zelo bister ♪
  4.      ovál  -a m (ȃ) 1. kar je ovalne oblike: izrezal je oval iz kartona in z njim zaprl odprtino; portret v ovalu / polni oval njenega obraza 2. večji krožnik ovalne oblike: naložiti meso na oval / veliki ovali izbranih jedi ♪
  5.      oválen  -lna -o prid. (ȃ) po obliki podoben enakomerno (jajčasto) sploščenemu krogu: rastlina z velikimi ovalnimi listi; ima ovalen obraz / ovalna oblika izreza ♪
  6.      oválnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost ovalnega: ovalnost obraza ♪
  7.      ovárij  -a m (á) nav. mn., biol. spolna žleza, ki proizvaja jajčeca; jajčnik: nerazviti ovariji ♪
  8.      ôvca  -e stil. -é ž, rod. mn. ôvc in ovác (ó) 1. manjša domača žival, ki se goji zlasti zaradi volne: ovca beketa, bleja; pasti, striči ovce; čreda, trop ovc; razbežali so se kakor ovce; krotek kot ovca / merino ovca z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz Španije ♦ agr. karakul ovca z rahlo kodrasto, navadno črno dlako, po izvoru iz osrednje Azije; ovca mesnate pasme; vet. metljava ovca; zool. divja ovca zlasti v gorah živeča žival temne ali svetle barve, katere samec ima navadno velike, spiralasto zavite rogove, Ovis // ovčja samica: pomolsti ovco; breja ovca; ovca in jagnje 2. ekspr. pohleven, ubogljiv človek: vse življenje je bil ponižna ovca ● ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; slabš. garjava ovca kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico; ekspr. pokazal je, da je gospodar, ne pa metljava ovca slaboten, neodločen, zmeden človek; knjiž. bili so kakor ovce brez pastirja zbegani, zmedeni ♪
  9.      ovčár  -ja m (á) 1. pastir ovc: ovčar žene ovce na planino; ovčarji in kozarji 2. ovčarski pes: pastirju pomagata dva ovčarja // srednje velik pes z razmeroma dolgim gobcem, dolgo ali srednje dolgo dlako in košatim repom: vzrejati ovčarje / nemški, škotski ovčar ♪
  10.      ovčaríca  -e ž (í) 1. pastirica ovc: ovčarji in ovčarice 2. zool. ptica pevka z zelenkastim hrbtom in živo rumenim trebuhom, Motacilla flava ♪
  11.      ovčárka  -e ž (á) 1. samica ovčarja: ovčarka je lajala in cvilila vso noč 2. bot. užitna goba z rjavkastim ali rumenkastim klobukom in drobnimi zrnci na betu; slinavka: nabirati ovčarke in maslenke ♪
  12.      ovčárstvo  -a s (ȃ) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo ovc: ta kraj je za ovčarstvo posebno ugoden ♪
  13.      ovčíca  -e ž (í) 1. nav. ekspr. manjšalnica od ovca: pasti ovčice; tava okrog kakor izgubljena ovčica ∙ ekspr. pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru 2. ekspr. faran, vernik v odnosu do svojega župnika, duhovnika: grajal je svoje neubogljive ovčice 3. mn. oblak v obliki majhnih, manjših kopic: ovčice kažejo na dež; rdeče večerne ovčice ♪
  14.      ovčína  -e ž (í) 1. ovčje krzno: z ovčino podložen plašč / za postelje so imeli le nekaj ovčin // usnje iz ovčje kože: kovček je prevlečen z rdečo ovčino; boks in ovčina 2. ovčje meso: jesti ovčino; pečena ovčina ♪
  15.      ôvčji  -a -e prid. (ō) nanašajoč se na ovce: ovčja koža; ovčje meso, mleko / ovčje usnje / ima topel ovčji kožuh; ovčja volna / ovčji sir / ovčji pastir; ovčja staja / ovčje garje ∙ ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega ♦ bot. ovčje vime užitna luknjičasta goba s sivo rumenkastim, navadno nepravilno nagubanim klobukom in kratkim betom, Albatrellus ovinus; zool. ovčji zolj žuželka, katere ličinka zajeda ovco v nosnih in čelnih votlinah, Oestrus ovis ♪
  16.      ôvčka  -e ž (ó) 1. nav. ekspr. manjšalnica od ovca: pasti ovčke in koze; pohleven kot ovčka / jesti pečeno ovčko 2. mn. oblak v obliki majhnih, manjših kopic; ovčice: po modrem nebu plavajo ovčke ♪
  17.      ovédati se  -am se nedov. (ẹ́) knjiž. spoznavati kaj, zavedati se česa: ovedati se misli, resničnosti; dobro smo se ovedali, da ni druge možnosti // kritično presojati, spoznavati svoja in tuja dejanja, mnenja ali čutiti odgovornost zanje: ljudje so se le polagoma politično ovedali ovédati zastar. poizvedovati, spraševati: vsepovsod je ovedal, če so srečali takega človeka ♪
  18.      ovédeti se  ovém se dov. (ẹ́) knjiž. 1. spoznati kaj, zavedeti se česa: ovedeti se dejanja, misli, resničnosti; šele zdaj se je ovedel velikega pomena tega dogodka; nekaj časa se ni ovedel, da je ranjen; v trenutku se je ovedela, za kaj gre / ovedeti se samega sebe // kritično presoditi, spoznati svoja in tuja dejanja, mnenja ali čutiti odgovornost zanje: idejno, narodnostno se ovedeti 2. zbuditi se iz nezavesti, zavedeti se: tri dni je bila v omedlevici, šele četrti dan se je ovedela / ko so se malo ovedeli, so nadaljevali si opomogli 3. zastar. znajti se, vživeti se: kar dobro se je ovedel v tujem mestu ovédeti zastar. izvedeti: nikoli niso ovedeli, kdo ga je ubil ♪
  19.      ovekovečeváti  -újem nedov. (á ȗ) ekspr. z umetniško upodobitvijo delati, da postane, ostane kaj v prihodnosti znano, poznano: radi so ovekovečevali bojne prizore / slika ovekovečuje njeno lepoto // delati kaj znano, poznano sploh: ovekovečevati ravnanje koga ♪
  20.      ovekovéčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. z umetniško upodobitvijo narediti, da postane, ostane kaj v prihodnosti znano, poznano: ovekovečiti dogodek; ovekovečiti ženino lepoto; v pesmih je ovekovečil svoj čas; s tem romanom se je ovekovečil // narediti kaj znano, poznano sploh: svoj nastop so ovekovečili s plakati ∙ ekspr. prizor je ovekovečil s kamero ga posnel; ekspr. moral se je ovekovečiti na bukvi vrezati v bukev svoje ime ♪
  21.      ovél  in ovèl -éla -o [eu̯] prid. (ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́) nekoliko (u)vel: ovel šopek, venec; ovela trava / koža na obrazu je bila ovela; ovela roka; pren., ekspr. ovela ljubezen; prim. oveniti ♪
  22.      ôven  ôvna m (ó) 1. ovčji samec: čredo vodi star oven; ovni in kozli; blejati, meketati kot oven / plemenski oven 2. grad. priprava v obliki klade za zabijanje pilotov: podpornike so zabili v vodo z ovnom 3. v starem in srednjem veku vojaška priprava za razbijanje vrat, zidov: ovni in katapulti / oblegovalni oven ◊ astr. Oven prvo ozvezdje živalskega kroga; teh. hidravlični oven črpalka, ki z energijo tekoče vode potiska vodo v sunkih navzgor ♪
  23.      ovênčati  -am in ovénčati -am dov. (ȇ; ẹ̑) 1. knjiž. okrasiti z vencem, rožami: ovenčati sliko / glavo so ji ovenčali z belim venčkom; pren. ovenčali so ga s slavo 2. vznes. zelo uspešno končati kaj: boj so ovenčali z zmago ∙ knjiž., ekspr. čas jo bo ovenčal z lovorom, slavo postala bo slavna ovênčan in ovénčan -a -o: ovenčane glave deklic ∙ ekspr. vrnil se je ovenčan z lovorom, slavo kot zmagovalec ♪
  24.      ovenélost  -i ž (ẹ́) stanje ovenelega: zaradi ovenelosti so vrtnice izgubile tudi svoj opojni duh / ovenelost kože ♪
  25.      ovenéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati nekoliko (u)vel: rože so hitro ovenele; vrtnice rade ovenijo; pren., ekspr. dekle je od žalosti ovenelo // knjiž. prenehati obstajati (v veliki meri): njegova slava je sčasoma ovenela; njuno tovarištvo je ovenelo ovenèl in ovenél -éla -o: ovenel cvet; starček z ovenelim obrazom; ovenelo listje ♪

   36.964 36.989 37.014 37.039 37.064 37.089 37.114 37.139 37.164 37.189  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA