Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (36.914-36.938)


  1.      osuševánje  -a s (ȃ) glagolnik od osuševati: osuševanje barja, zemljišča ♪
  2.      osuševáti  -újem nedov. (á ȗ) z odstranjevanjem vode, vlage delati bolj suho: osuševati zemljišče ♪
  3.      osušítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od osušiti: za osušitev te tkanine je potreben vsaj en dan / osušitev močvirja je bila zelo draga ♪
  4.      osušíti  -ím dov., osúšil (ȋ í) 1. z odstranitvijo vode, vlage narediti bolj suho: osušiti perilo; narahlo je osušila obraz z brisačo; grlo se mu je čisto osušilo od govorjenja / osušiti posodo s krpo obrisati; popolnoma premočen je bil, komaj so ga osušili mu posušili obleko / osušiti barje, močvirje; studenec se je osušil 2. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: v gostilni so ga dobro osušili; pri kartanju so ga osušili za težke tisočake; z nakupom pohištva se je popolnoma osušil ● ekspr. osušiti kozarec, steklenico do dna izpiti do konca, popolnoma osušèn -êna -o: osušena denarnica; osušeno barje; osušeno sadje ♪
  5.      osúti  osújem dov., osúl in osùl (ú ȗ) 1. obdati rastline z zemljo: osuti krompir; osuti vrtnice; pren. zima je osula veje z ivjem; drevo se je osulo s cvetjem 2. povzročiti, da kaj v večjih količinah odpade: veter je osul listje z drevja osúti se 1. v večjih količinah pasti s česa: zaradi slane se je listje osulo // izgubiti cvete, liste, seme: cvet se posuši in osuje; paziti, da se snopi preveč ne osujejo 2. knjiž., ekspr. miniti, preiti: poletje se je osulo skoraj neopazno / ljubezen, sreča, upanje se kmalu osuje; življenje se mu bo osulo ● star. izpuščaj se osuje po koži izpusti osúl in osùl -úla -o: osulo igličevje osút -a -o: krompir je že osut; trta je bila osuta in prazna; osuto seme ♪
  6.      osúti se  ospèm se dov., ospí se ospíte se; osúl se in osùl se osúla se in ospèl se in ospél se ospéla se; osút (ú ȅ) pesn. osuti se osujem se: cvetje se ospe / ljubezen, sreča se kmalu ospe mine, preide ● star. izpuščaj se ospe izpusti ospèl in ospél -éla -o: ospeli cvetovi ♪
  7.      osvajáč  -a m (á) ekspr. osvajalec: nemški osvajači; boj proti osvajačem / fant se ima za osvajača ♪
  8.      osvajálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor z bojem spravi tuje ozemlje pod svojo oblast: osvajalci so si razdelili slovensko ozemlje; fašistični osvajalci; boj proti osvajalcu 2. ekspr. kdor pride v težko dostopen kraj, zlasti prvi: pogumni osvajalci gorskih vrhov 3. ekspr. kdor si zna pridobiti ljubezensko naklonjenost žensk: sloveti kot osvajalec; osvajalec ženskih src ♪
  9.      osvajálka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od osvajalec: država osvajalka / osvajalka moških ♪
  10.      osvájati  -am nedov. (á) 1. z bojem spravljati tuje ozemlje pod svojo oblast: osvajati dežele 2. ekspr. prihajati v težko dostopne kraje, zlasti prvi: osvajati globine morja, vrhove // prihajati na posamezna mesta težko dostopnega kraja, prostora: osvajati ocean, vesolje 3. ekspr. pridobivati si naklonjenost, ljubezen koga: pevka je osvajala poslušalce / njegov nasmeh osvaja / zna osvajati ženske; že dalj časa jo osvaja si prizadeva pridobiti njeno ljubezen // vzbujati pozitiven odnos do česa: gibanje ga je začelo osvajati; glasba ga osvaja 4. publ. dobivati, dosegati: osvajati medalje / naši tekmovalci osvajajo prva mesta 5. publ. učiti se, priučevati se: spominsko osvajati snov / tovarna osvaja nove tehnološke postopke ● publ. ideja je bila privlačna in množice so jo hitro osvajale sprejemale; ekspr. ta šport osvaja svet pridobiva vedno več privržencev; publ. tovarna že osvaja tuje tržišče začenja prodajati svoje izdelke na tujem tržišču; publ. osvajati znanje pridobivati; publ. kapital si je osvajal države gospodoval nad njimi, imel nad njimi oblast osvajajóč -a -e 1. deležnik od osvajati: prodirali so naprej, osvajajoč deželo za deželo; govoril je navdušeno, s svojo prikupnostjo osvajajoč poslušalce; imeti osvajajočo moč 2. ekspr. zelo privlačen, prikupen: nisem še srečal tako osvajajočega človeka / imeti osvajajoč glas; osvajajoč nasmešek / osvajajoč pogled na mesto ♪
  11.      osvedóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) zastar. 1. dokazati, potrditi: s svojim delom je osvedočil njegove besede 2. prepričati: ta dogodek jih je osvedočil, da ljudje ne poznajo usmiljenja; hotel se je osvedočiti o dejanskem stanju ♪
  12.      osvéstiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: osvestiti doraščajočo mladino; idejno, politično se osvestiti // knjiž. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: pisatelj jih želi osvestiti krivde; ekspr. novica ga je do kraja osvestila / v zadnjem trenutku se je osvestil nevarnosti zavedel 2. zastar. zbuditi iz nezavesti, spraviti k zavesti: dolgo je trajalo, da so ga osvestili; v nočnem hladu se je hitro osvestil osvéščen -a -o: ravnanje osveščenega človeka; idejno, politično osveščena družba; prisl.: osveščeno delovati; osveščeno storiti kaj zavestno ♪
  13.      osvéščanje  -a s (ẹ́) glagolnik od osveščati: družbeno, idejno, moralno, politično osveščanje ljudi; osveščanje o potrebi kulturnega delovanja / osveščanje zavesti ♪
  14.      osvéščati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, povzročati, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: osveščati mladega človeka; kulturno, politično osveščati družbo // knjiž. delati, da kdo kaj spozna, se česa zave: njegov zgled jih je osveščal dolžnosti / osveščati se krivde zavedati se 2. zastar. zbujati iz nezavesti, spravljati k zavesti: utopljenca so zaman osveščali; počasi se je začel osveščati ♪
  15.      osvéščenost  -i ž (ẹ̑) lastnost osveščenega človeka: manjka jim osveščenosti; družbena, kulturna, politična osveščenost ♪
  16.      osvéta  -e ž (ẹ̑) zastar. maščevanje: snovati osveto / to je storil iz osvete // v zvezi krvna osveta krvno maščevanje: tam še obstaja krvna osveta ♪
  17.      osvetíti  in osvétiti -im dov. (ȋ ẹ́) knjiž. osvetliti: svetilka se je zibala in od časa do časa osvetila kot, v katerem sta sedela / zarja je osvetila hribe ♪
  18.      osvétje  -a s (ẹ̑) astr. samostojni zvezdni sestav; galaksija: gibanje osvetja / beg osvetij medsebojno oddaljevanje osvetij ♪
  19.      osvetlítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od osvetliti: enakomerna, trenutna osvetlitev / slaba osvetlitev stanovanjskih prostorov / enostranska osvetlitev pojava; podrobna osvetlitev problema, vprašanja / določiti osvetlitev filma; tabele za osvetlitev / časovna osvetlitev ki je daljša od ene sekunde; čas osvetlitve ♪
  20.      osvetlíti  -ím dov., osvétli in osvêtli; osvétlil (ȋ í) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj svetlo, vidno: razstavljene kipe in slike so osvetlili z reflektorji; petrolejka je medlo osvetlila sobo / blisk je za hip osvetlil pokrajino; pren., ekspr. nasmeh ji je osvetlil obraz // oskrbeti s svetlobo: osvetliti voz; letališče so osvetlili z velikimi neonskimi svetilkami; stanovanjske prostore so dobro osvetlili 2. z brisanjem, drgnjenjem narediti, da se kaj sveti, blešči: s krpo osvetliti kozarce, porcelan, okno / namazana tla je osvetlila s klobučevino 3. nav. ekspr. nazorno, izčrpno opisati, prikazati kaj: pisatelj je v umetniški obliki osvetlil tragedijo Pohorskega bataljona; kritično osvetliti neuspeh; osvetliti problem od vseh strani / nekatere nejasnosti bo treba še osvetliti pojasniti; podatki so stanje dobro osvetlili ponazorili 4. fot. dopustiti učinkovanje svetlobe na film, ploščo pri fotografiranju ali filmanju: premalo je osvetlil / osvetliti film, ploščo ● knjiž., ekspr. s pesmijo si je osvetlila težke dni jih naredila lepše, bolj vesele ◊ geom. uporabiti točko v funkciji svetila, ki s povzročenimi sencami daje objektu plastičen videz osvetljèn -êna -o: premalo osvetljen film; slabo osvetljen položaj; medlo osvetljen prostor; osvetljene izložbe; osvetljena ploskev ♪
  21.      osvetlítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na osvetlitev: osvetlitvene naprave; vhodna vrata so navadno brez osvetlitvenih odprtin / osvetlitveni čas ♪
  22.      osvetljáč  -a m (á) film., gled. osvetljevalec: bil je osvetljač in pomočnik pri najrazličnejših delih ♪
  23.      osvetljáva  -e ž (ȃ) glagolnik od osvetljevati: poskrbeti za osvetljavo; pomanjkljiva, slaba osvetljava; nočna osvetljava; stranska, umetna osvetljava slike / avtor podaja črno-belo osvetljavo takratnega življenja; kritična osvetljava položaja, razmer, razvoja ♪
  24.      osvetljênost  -i ž (é) 1. lastnost, značilnost osvetljenega: slaba osvetljenost ceste / ekspr. pomanjkljiva osvetljenost problema ♦ fot. nepravilna osvetljenost filma; gled. osvetljenost odra 2. fiz. razmerje med svetlobnim tokom in osvetljeno površino pri pravokotnem vpadu: osvetljenost prostorov je šestdeset luksov; enota, priprava za merjenje osvetljenosti ♪
  25.      osvetljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od osvetljevati: priprave za osvetljevanje / izboljšati osvetljevanje cest / podrobno osvetljevanje problemov / osvetljevanje filma ♪

   36.789 36.814 36.839 36.864 36.889 36.914 36.939 36.964 36.989 37.014  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA