Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (34.639-34.663)


  1.      očíščati  -am nedov. (í) knjiž. povzročati moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: trpljenje človeka očišča ♪
  2.      očíšče  -a s (í) geom. točka na projekcijski ravnini, ki nastane s pravokotnim projiciranjem projekcijskega središča na to ravnino: očišče perspektivne slike objekta ♪
  3.      očiščevalíšče  -a s (í) knjiž. kraj za očiščevanje: življenje je bilo zanj kot očiščevališče za dušo ♪
  4.      očiščeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. povzročati moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: trpljenje človeka očiščuje / umetnost človeka notranje očiščuje očiščujóč -a -e: očiščujoče trpljenje ♪
  5.      očít  -a -o prid. (ȋ ȋ) star. očiten: to je očit dokaz njegove površnosti / njegovi poslovni uspehi so bili tako očiti, da je imel veliko nevoščljivcev / takih očitih zlorab ni bilo dosti velikih, hudih // v povedni rabi jasen, razumljiv: zdaj mu je bilo vse očito ● preg. nič ni tako skrito, da bi ne bilo očito da se ne bi razvedelo, razkrilo očíto prisl.: bila je očito najmlajša izmed vseh ∙ zastar. o tem sta se očito pogovarjala odkrito, naravnost; zastar. poroka naj se očito razglasi javno ♪
  6.      očítanje  -a s (ȋ) glagolnik od očitati1: očitanje pomoči ga je bolelo / vse je prenašala brez besed in očitanja; neupravičeno, neutemeljeno, ostro očitanje // nav. mn. očitek: vedno znova mora poslušati njegova očitanja; zavračati očitanja; obsipaval ga je z očitanji ● knjiž. na dogodek je mislil brez očitanja brez občutka krivde ♪
  7.      očítar  -ja m (ȋ) slabš. kdor kaj očita: vso pot je bil očitar in nergač // zastar. kritik: zavrne ga obraznik imenitni, in tebe z njim, kdor napčen si očitar, rekoč: Le čevlje sodi naj Kopitar! (F. Prešeren) ♪
  8.      očítati 1 -am nedov. (ȋ) 1. opozarjati na storjeno uslugo, pričakujoč hvaležnost: najprej mu je dal, potem pa očital; pomagal mi je do zaposlitve, vendar mi je to že večkrat očital; ekspr. vsak kos kruha mu je očitala 2. z nezadovoljstvom, nejevoljo opozarjati na kaj negativnega pri kom: očitati komu lenobo, malomarnost; očitali so mu, da ne opravlja svojih dolžnosti; ni mu očitala, le prosila ga je; jokaje, s pogledom očitati // dolžiti koga česa: očitali so mu krajo, nezvestobo, potvorbo; po nedolžnem očitati komu kaj ● ekspr. tej sliki ni kaj očitati je dobra; iron. prizadevnosti pri delu mu ni mogoče očitati ni prizadeven očítati si čutiti krivdo zaradi česa: do smrti bi si očital tako nepoštenost; očita si, ker jim ni pomagal ∙ ekspr. pri tem si pa res nimam kaj očitati storil sem vse, kar sem mogel očitáje: očitaje pogledati, reči očitajóč -a -e: ošteval ga je, očitajoč mu nedelavnost; očitajoč pogled očítan -a -o: opravičiti očitani prekršek; večkrat očitana stvar ♪
  9.      očíten  -tna -o prid., očítnejši (í ȋ) 1. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je očiten dokaz, da smo imeli prav; očiten primer medsebojne nesloge; to je več kot očitno 2. lahko ugotovljiv, zaznaven: očitna laž; podobnost med njima je očitna; te stvari so še bolj očitne v drugi knjigi // ekspr. zelo velik, hud: storil ji je očitno krivico; gre za očitno pomoto; nova zamisel je bila v očitnem nasprotju s tedanjimi razmerami 3. zastar. javen: zasliševali so ga pred vsemi in na očitnem kraju / očitna dražba ● star. očitna grešnica vlačuga, prostitutka ◊ rel. očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo očítno 1. prislov od očiten: očitno se ga izogiba; zaslišali so ga očitno pred ljudstvom / v povedni rabi očitno je, da to ni mogoče // izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očitno sta tujca; očitno je zamudil avtobus 2. v primerniku izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja; bolj: njegove pripombe to še očitneje poudarjajo; publ. to je vedno očitneje prihajalo do izraza ♪
  10.      očitováti 1 -újem nedov. (á ȗ) zastar. izražati, kazati: njegove poteze očitujejo dobroto; delo jasno očituje tuj literarni vpliv; v njegovi razpravi se očituje tedanja miselnost ♪
  11.      očivíden  -dna -o prid. (í ȋ) star. očiten: to je očividen dokaz, da smo prav ravnali / njegov namen je bil očividen / očividen neuspeh ga je potrl zelo velik, hud očivídno prislov od očividen: očividno kazati odpor / v povedni rabi očividno je, da hoče govoriti z njim // izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očividno se s tem še ni sprijaznila ♪
  12.      očivídstvo  -a s (ȋ) knjiž. dejstvo, da je bil kdo priča, navadno kakega dogodka: pisati na osnovi očividstva in proučevanja; presojati kaj po očividstvu ♪
  13.      ôčka  -a m (ȏ) ljubk. ata, oče: očka je padel v vojni; ima še mamico in očka ♪
  14.      óčka  -e ž (ọ̑) ekspr. manjšalnica od oko: njene očke so me očitajoče gledale; obrisati si solzne očke; priprte, vnete očke ∙ ekspr. očke se mu že zapirajo postaja zelo zaspan; ekspr. očke je prezgodaj zaprla prezgodaj je umrla ♪
  15.      očlovéčenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od očlovečiti: očlovečenje človeka; želja po očlovečenju samega sebe ♪
  16.      očlovéčiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: kultura očloveči človeka / očlovečiti medsebojne odnose / s tem je skušal pisatelj svojega junaka očlovečiti / očlovečiti naravo očlovéčen -a -o: očlovečen človek; očlovečeno bitje ♪
  17.      óčnica  in očníca -e ž (ọ̑; í) nav. mn. parna votlina pod čelom, v kateri je oko; očesna votlina: iz očnic so mu gledale stroge oči; globoke očnice ∙ redko sulica mu je predrla očnico in se zasadila v oko odprtino za oči pri čeladi ♪
  18.      očníca  -e ž (í) nar. gorska rastlina z belimi dlakavimi zvezdastimi cveti; planika: šopek očnic; murke in očnice ♪
  19.      očoháti  -ám in očóhati -am dov. (á ȃ; ọ̑) s čohalom očistiti: okrtačiti in očohati konje / nizko zelo je umazan, moral bi ga očohati umiti ♪
  20.      očrnéti  -ím dov. (ẹ́ í) počrneti: tramovje je sčasoma očrnelo; očrneti od dima / ves obraz mu je očrnel očrnèl in očrnél -éla -o: očrnel strop; hiša je krita z očrnelo slamo ♪
  21.      očŕniti  -im in očrníti -ím dov., očŕnil (ŕ; ȋ í) 1. narediti kaj črno, temno; počrniti: očrniti obrvi; očrniti z barvo / dim je očrnil sobo 2. ekspr. povedati kaj slabega o kom, zatožiti koga: očrnil je svojega soseda; očrnili so ga pri predstojniku; očrnili so jih kot goljufe / očrnil je njegovo ime očŕnjen -a -o tudi očrnjèn -êna -o: s sajami očrnjen sneg; biti očrnjen med ljudmi nepriljubljen, osovražen ♪
  22.      očŕt  -a m (ȓ) knjiž. 1. opis, prikaz: očrt dogodka; knjigi je dodan kratek očrt pisateljevega življenja in dela 2. načrt, osnutek: narisati očrt jame; očrt za delo ● knjiž., redko na obzorju je bilo videti očrte hribov obrise ♪
  23.      očŕtati  -am dov. (ŕ r̄) 1. narediti črto, črte okrog česa: kompoziciji na sliki se da očrtati trikotnik ♦ geom. očrtati krog narediti krog, ki poteka skozi vsa oglišča danega mnogokotnika // zaznamovati s črto, črtami robove česa: očrtati zazidalna področja na zemljevidu 2. redko opisati, orisati: očrtati razmere v kolektivu; jasno očrtati značaj glavnega junaka očŕtan -a -o: moški liki so očrtani z manjšo pozornostjo / očrtani krog; očrtana krogla ♪
  24.      očrtávati  -am nedov. (ȃ) redko opisovati, risati: pisatelj z natančnostjo očrtava značaje ljudi očrtávati se kazati se v obrisih: na jutranjem nebu so se očrtavali vrhovi gor; njeno telo se je razločno očrtavalo pod tanko obleko; pren. iz sedanjega položaja se očrtavata dve poti ♪
  25.      očrtováti  -újem nedov. (á ȗ) redko opisovati, prikazovati: pisatelj živo očrtuje vaško življenje očrtováti se kazati se v obrisih: v daljavi se očrtujejo vrhovi gor; pren. rešitev problema se vedno bolj jasno očrtuje ♪

   34.514 34.539 34.564 34.589 34.614 34.639 34.664 34.689 34.714 34.739  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA