Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

B (25.114-25.138)



  1.      kočaríja  -e ž () nar. vzhodno bajtarija: priženil se je na kočarijo
  2.      kóčarka  -e ž (ọ̑) star. bajtarica, kajžarica: kmetice in kočarke
  3.      kóčarski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kočarje: izvira iz kočarskega rodu / kočarska bivališča; sam.: poročil se je s kočarsko
  4.      kôček  -čka m (ō) nar. gorenjsko prašiček: kočki so rili po blatu
  5.      kočemájka  -e ž () nekdaj daljša, oprijeta ženska jopa iz blaga: oblekla je kočemajko; žametna kočemajka
  6.      kočeváti  -újem nedov.) 1. zlasti v ruskem okolju, nekdaj nomadsko živeti, biti nomad: to pleme še vedno kočuje / kočevali so iz kraja v kraj 2. knjiž., redko zasilno prebivati, taboriti, šotoriti: vojaki so kočevali v majhni oazi
  7.      kóčevnik  in kočévnik -a m (ọ̄; ẹ̑) zlasti v ruskem okolju, nekdaj nomad, pastir: taborišče kočevnikov
  8.      kočévski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Kočevarje, Kočevje ali Kočevsko: kočevski gozdovi / kočevski premog / kočevska nemščina nemščina, ki so jo govorili v Kočevju živeči Nemci / Kočevski zbor Zbor odposlancev slovenskega naroda
  9.      kóčič  -a m (ọ̄) zool. rak, ki živi po kleteh, drvarnicah in pod lubjem; navadni prašiček
  10.      kočíja  -e ž () udoben, navadno dvovprežen, pokrit voz: sedel je v kočijo; zapreči konje v kočijo; voziti se v veliki, gosposki kočiji / poštna kočija nekdaj za prevoz pošte in potnikovekspr. pav je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom
  11.      kočíjica  -e ž () nav. ekspr. manjšalnica od kočija: bil je ponosen na svojo novo kočijico
  12.      kočíjnik  -a m () knjiž. del kočije, namenjen za potnike: kočijnik se je zazibal / pripeljal se je s poštnim kočijnikom s (poštno) kočijo
  13.      kóčka  -e ž (ọ́) nar. vzhodno hišica, bajtica: imel je le njivo in napol podrto kočko
  14.      kočljív  -a -o prid., kočljívejši ( í) 1. nav. ekspr. ki povzroča občutek neprijetnosti, zadrege: pogovor je postajal kočljiv; kočljivo vprašanje / kočljiv človek pretirano občutljiv / znašli so se v kočljivem položaju // ki zahteva pri uresničitvi sposobnost, spretnost, pronicljivost: dobiti kočljivo nalogo; reševati kočljive zadeve / kočljiv poklic 2. zastar. izbirčen, zahteven: otrok je razvajen in kočljiv / opravljen s kočljivo skrbnostjo (pretirano) veliko
  15.      kočljívec  -vca m () 1. ekspr., redko pretirano občutljiv človek: nič se mu ne sme reči, ker je tak kočljivec 2. zastar. izbirčnež, zahtevnež: on ni tak kočljivec, da tega ne bi jedel
  16.      kóčnik  -a m (ọ̄) zob v stranskem delu čeljusti za drobljenje, mletje hrane: manjkata mu dva kočnika; otroku že raste kočnik ♦ anat. vsak od šestih zadnjih zob v eni čeljusti
  17.      kočúra  -e ž () slabš. grda, slaba hiša: kočura mu je pogorela; živi v stari kočuri // hiša sploh: celo življenje je varčeval za to kočuro
  18.      kód  -a m (ọ̑) teh. dogovorjen znak, sestavljen iz enega ali več znakov, ki predstavlja določen podatek, informacijo: vsaka črka ima, predstavlja svoj kod; izračunati zapisane kode števil; dešifrirati, sestaviti sistem kodov // sistem takih znakov: sestaviti kod / prevesti sporočilo v kod / zapisati v kodu / črkovni, številčni kod; satelit dobiva povelja v binarnem kodu
  19.      kód  prisl. (ọ̄) 1. izraža vprašanje po prostoru, po katerem se dogaja premikanje: kod si hodil, da te nisem srečal? kod se gre na grad? / do kod hočeš priti? dokod; od kod si doma? odkod / raba peša kod bi ušel? kje / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: povprašaj, kod se gre na postajo; ekspr. kod vse je blodil, se ne spominja ∙ ekspr. ne ve ne kod ne kam je v položaju brez izhoda // zastar. izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja; kje: kod neki se skriva? 2. raba peša izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju; kje: ne hodi po gozdu, lahko se kod zgubiš; gotovo se skriva tam kod; prim. bogve, kdove
  20.      kóda 1 -e ž (ọ̑) teh. kod: izračunati zapisane kode števil / abecedna, številčna koda / ključavnica s štirištevilčno kodo
  21.      kóda 2 -e ž (ọ̑) muz. zaključni, končni del skladbe, stavka: v celi skladbi je koda najučinkovitejša
  22.      kodeín  -a m () farm. opijev alkaloid, ki blaži bolečine in zlasti pomirja kašelj
  23.      kódeks  -a m (ọ̑) 1. zakonik, zbirka zakonov: izdati kodeks; kodeks kanonskega prava / Napoleonov kodeks // navadno s prilastkom družbeno priznan in uveljavljen sistem načel, predpisov: moralni kodeks mu tega ne dopušča; kodeks zdravniške etike; nespoštovanje poslovnega kodeksa / publ. kodeks cestnih predpisov 2. redko pravila, pravilnik: seznaniti se s kodeksom / zbiranje podatkov poteka po posebnem kodeksu 3. biblio. rokopisna knjiga iz dobe pred iznajdbo tiska: stari pergamentni kodeksi / supraseljski kodeks ◊ navt. mednarodni signalni kodeks knjiga s šiframi za sporazumevanje z ladjami in pristanišči vseh držav
  24.      kodélja  -e ž (ẹ̑) v šop zvito očiščeno predivo za ročno predenje: na preslico je nataknila novo kodeljo; puliti laneno predivo iz kodelje; razkuštrana glava, podobna veliki kodelji; pren., ekspr. njegov obraz je bil ogromna kodelja sivih kocin ♦ tekst. preja iz kratkih konopljenih izčesanih vlaken
  25.      kodéljast  -a -o prid. (ẹ̑) podoben kodelji: kodeljast šop las

   24.989 25.014 25.039 25.064 25.089 25.114 25.139 25.164 25.189 25.214  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA